Jedro

Sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se splošno sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojenega F. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu po prvem odstavku 58. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, plačati stroške zastopanja oškodovancev v znesku 1.078,00 EUR in plačati sodno takso. Po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 je v pogojni obsodbi določilo poseben pogoj, da mora obsojenec oškodovancu K. Š. v roku enega leta po pravnomočnosti te sodbe povrniti protipravno premoženjsko korist v višini 14.000,00 EUR, sicer se bo določena kazen zapora izrekla. Po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati na račun premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu K. Š. 14.000,00 EUR, s presežkom pa ga je napotilo na pravdo. Višje sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu pa naložilo v plačilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona ter absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu ter njegovemu zagovorniku. Zagovornik obsojenca v izjavi z dne 25. 1. 2013 vztraja pri navedbah iz zahteve.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V obrazložitvi svoje zahteve pa zatrjevanih kršitev ne konkretizira in ne substancira razlogov. V zvezi s trditvenim bremenom vložnika je Vrhovno sodišče že v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 navedlo, da mora vložnik, da bi zadostil trditvenem bremenu, v zahtevi za varstvo zakonitosti poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navesti konkretne razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona. Vložnik ima odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Kolikor pa vložnik, kot v obravnavanem primeru, uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena in ne navede vsebine kršitve, to je okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki je kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se splošno sklicuje zahteva.

8. Nadalje vložnik zatrjuje opustitev uporabe 3. točke 352. člena ZKP ter s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj meni, da naj bi bile podane okoliščine za zavrženje obtožnega predloga oziroma (in) ustavitev kazenskega postopka, kar utemeljuje s sklicevanjem na zdravstveno dokumentacijo priloženo predlogu oziroma zahtevi za zavrženje obtožnega akta in ustavitev postopka z dne 10. 9. 2012, ki obsega obvestila zdravniku, odpustnice in napotnice iz obdobja od 2007 do 2010. 9. Zagovornik z zatrjevanjem opustitve uporabe 3. točke prvega odstavka 352. člena ZKP uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, za katero pa po presoji Vrhovnega sodišča ne izkaže vpliva na zakonitost sodbe. Predložena zdravstvena dokumentacija iz obdobja 2007 do 2010 ne kaže, da bi bile pri obsojencu v obdobju, v katerem so bile listine predložene, podane take dejanske ovire zdravstvene narave, da v postopku ne bi mogel uresničevati svojih pravic. Nenazadnje pa je kot navaja tudi vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti to razvidno iz dejstva, da je bila hkrati z zahtevo za zavrženje obtožnega predloga in ustavitev postopka vložena tudi zagovornikova pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje.

10. Bistvo nadaljnjih navedb zahteve za varstvo zakonitosti je v graji dokazne ocene, k jo je sprejelo sodišče prve stopnje in ji je pritrdilo višje sodišče, da je obsojenec z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto K. Š., da mu je ta plačal 14.000,00 EUR za parcelo, na kateri ni mogel pridobiti lastninske pravice, s katero pa se vložnik ne strinja. Po mnenju zahteve za varstvo zakonitosti obsojencu ni dokazano, da je ravnal naklepno, ter z goljufivim namenom in da ni sodeloval pri oblikovanju vsebine darilne pogodbe, ampak jo je samo podpisal, medtem, ko sta vsebino določila notarka D. H. in K. Š. S takšnimi navedbami, v katerih zanika goljufivi namen, ostaja zahteva na ravni izpodbijanja domnevno zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljen razlog (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.