Jedro

Iz besedila zakonske določbe tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da morajo biti za izrek ukrepa omejitve gibanja kumulativno izpolnjeni trije pogoji: (1) da je bilo prosilcu gibanje (že) omejeno zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve; (2) da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve; in (3) da je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

Tožnik je zahtevek vložil šele dan zatem, čeprav je to možnost imel že pet let prej. Po oceni sodišča že ta okoliščina, ob tem, da tožnik ne izpodbija ugotovitev toženke, da ni imel nobenih novih ali spremenjenih okoliščin glede prošnje za mednarodno zaščito, jasno kaže na to, da gre za zlorabo omenjenega instituta in oviranje odstranitve iz države. Tako je logičen sklep, da namen tožnika nedvomno ni čakati na odločitev toženke, niti ni pričakovati njegovega sodelovanja z njo. Omejitve gibanja tožnika tako ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom pridržanja na območje oziroma prostore azilnega doma (ali njegove izpostave). Ta, za razliko od pridržanja v Centru za tujce, ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja in s tem tudi iz Republike Slovenije. Ni sporno, da je tožnik v preteklosti (novembra 2019) samovoljno že zapustil Republiko Slovenijo, še preden je ta odločila o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, zaradi česar je bil postopek pravnomočno ustavljen. Tožnik tudi ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bilo z milejšimi ukrepi, za katere se zavzema, mogoče doseči cilj, to je izpeljati postopek glede njegovega zahtevka. Zato je tudi po oceni sodišča utemeljen sklep toženke, da bo le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Ukrep je sorazmeren in ustreza okoliščinam individualnega primera tožnika.

Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva. To sodišče je že pojasnilo, da zgolj s sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, ne more izkazovati težko popravljive škode. Zato je tudi predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje, ker mu je pred vložitvijo zahtevka za uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je že bistveno prej imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito oziroma podati namero za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka (1. točka izreka). Izrekla mu je ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, in sicer od 13. 1. 2025 od 12.50 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 13. 4. 2025 do 12:50, z možnostjo podaljšanja za en mesec (točka 2. izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (točka 2. izreka). Odločitev je sprejela na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2.V obrazložitvi sklepa toženka navaja, da je tožnik 4. 11. 2019 podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Pristojni organ je s sklepom z dne 25. 11. 2019 postopek ustavil, saj je tožnik predhodno samovoljno zapustil azilni dom. Omenjeni sklep je 6. 12. 2019 postal pravnomočen. S tem je bil postopek za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji pravnomočno končan. Tožniku je bila nato s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III K 1292/2024 z dne 23. 4. 2024 izrečena stranska kazen izgona tujca iz države za obdobje treh let. Na podlagi izrečene stranske kazni mu je bila 6. 1. 2025, po izpustu iz zapora, s strani Policijske postaje za izravnalne ukrepe Novo mesto, izdana odločba o nastanitvi v Centru za tujce št. 2143-9/2024/3 (3J651- 004), z omejitvijo gibanja od 6. 1. 2025 do njegove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. Tožnik je namero za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite podal le en dan zatem, ko je bil nastanjen v Centru za tujce, kjer naj bi počakal na odstranitev iz države.

3.Tožnik je na razgovoru 13. 1. 2025 za utemeljitev prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka (v nadaljevanju zahtevek) navedel, da ga vlaga zato, ker je moral Republiko Slovenijo po prvi podaji prošnje za mednarodno zaščito zapustiti zaradi pritiskov družine v Franciji in oditi tja k njim. Sedaj si želi urediti status v Republiki Sloveniji. Sem se je vrnil februarja ali marca 2023 in se je imel namen poročiti s partnerko, ki je slovenska državljanka. To mu še ni uspelo, zato želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito. V nadaljevanju razgovora je pojasnil razloge za azil.

4.Po vloženem zahtevku je bil tožniku istega dne ustno na zapisnik št. 2142-4177/2019/17 (1221-12) izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44z, Postojna. Toženka je domnevala, da je vložil zahtevek samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve iz Republike Slovenije, saj je imel možnost to storiti oziroma zaprositi za mednarodno zaščito že bistveno prej. Tožnikovim razlogom, da tega ni storil prej, ker je moral k družini v Francijo, zatem pa se je nameraval poročiti z slovensko državljanko, ni sledila. Postopek z njegovo prvo prošnja za priznanje mednarodne zaščite je bil pravnomočno ustavljen že 6. 12. 2019, torej več kot pet let pred vložitvijo zahtevka. Razlogi, ki jih ob tem uveljavlja, pa so tudi obstajali že bistveno prej. Iz njegovih izjav osebnem razgovoru 13. 1. 2025 izhaja, da je zanje vedel že od leta 2019. Navajal je namreč, da naj bi postopek zaradi napada nanj in požiga njegove trgovine z alkoholom še vedno tekel pred alžirskim sodiščem. Poleg tega je izjavil, da je vedel, da bi namero lahko podal že v času prestajanja zaporne kazni, vendar tega ni storil, ker je menil, da bo v tem primeru še prej prejel negativno odločitev. Toženka je ugotovila, da bi tožnik namero za vložitev zahtevka lahko izrazil zaposlenim v zaporu, dejansko pa je zahtevek vložil šele po tem, ko je bilo evidentno, da bo odstranjen iz države. Namero je vložil šele dan po tem, ko je bil iz zapora premeščen v Center za tujce. Da bo v Center za tujce nameščen z namenom odstranitve iz države, pa je bil poučen na razgovoru 6. 1. 2025 na Policijski postaji za izravnalne ukrepe Novo mesto. To vse izhaja iz odločbe te policijske postaje o nastanitvi tožnika v Centru za tujce št. 2143-9/2024/3 (3J651-004). Takrat je bil z njim opravljen tudi razgovor.

5.Toženka je v izpodbijanem sklepu podrobno pojasnila organizacijo in sistem varovanja azilnega doma ter sklenila, da zaradi tamkajšnjih razmer ni mogoče izvesti učinkovitega ukrepa pridržanja tožnika v azilnem domu kot milejšega ukrepa. Ocenila je, da bo ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve, le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovem zahtevku in bo kasneje mogoče izvršiti odstranitev iz države. Pri tem se je sklicevala tudi na prvo in tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1. Prva alineja določa, da se v posameznem primeru šteje, da so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je prošnjo oziroma novo prošnjo za mednarodno zaščito vložila v času, ko zoper njo teče izročitveni postopek oziroma je oseba v postopku vračanja. V tretji alineji tega člena pa je določeno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila. To je tožnik tudi storil, ko je 4. 11. 2019 podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, nato pa 19. 11. 2019 območje Republike Slovenije samovoljno zapustil.

Tožba

6.Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, da tožbi ugodi, sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

7.Meni, da ni zakonske podlage za omejitev gibanja. Gre za hud poseg v človekove osnovne pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, pri čemer je ob izreku potrebno opraviti strogi test sorazmernosti posega v človekove pravice. Ker toženka tega ni storila, je s tem kršila eno bistvenih načel Ustave ter več pravnih načel (načelo jasnosti ter določnosti, načelo nediskriminacije, načelo enakopravnosti obravnavanja prosilcev, načelo nujnosti ter načelo sorazmernosti). Izpostavi, da je izpodbijani akt o pridržanju šteti kot ukrep, ki pomeni odvzem njegove prostosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), iz drugega odstavka 19. člena Ustave oziroma iz 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Ena zadnjih sodb, ki je to potrdila, je sodba Upravnega sodišča I U 1322/2022-18 z dne 6. 10. 2022, ki obrazloži, kdaj se v skladu z drugim odstavkom 32. člena Ustave pravica do gibanja sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države.

8.Navaja, da je v upravnem postopku iskreno izjavil, da namere za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni vložil prej, ker je vedel, da bo v tem primeru še prej prejel negativno odločitev.

9.Glede presoje toženke, zakaj je primernejši strožji ukrep omejitve gibanja, tožnik navaja, da je po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 mogoče odrediti ukrep omejitve gibanja na Center za tujce le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave. Gibanje bi se mu namreč lahko omejilo na eno od dveh izpostav azilnega doma. Te možnosti toženka ni presojala ter ni opravila testa, ali bi bil možen milejši ukrep omejitve gibanja na eno izmed izpostav. S tem je kršila drugi odstavek 84. člena ZMZ-1, ki zelo jasno določa, da je omejitev gibanja mogoče odrediti na center za tujce le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave.

10.Tožnik še meni, da ga ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, kar je obveznost na podlagi člena 28(2) ter uvodne izjave št. 20 Uredbe Dublin III ter člena 8(4) Recepcijske direktive II zvezi z 28(4) členom omenjene uredbe. Slovenski zakonodajalec je uredil samo možnost "omejitev gibanja na prostore Centra za tujce" (drugi odstavek 84. člen ZMZ-1 ter "omejitve gibanja na območje azilnega doma" (prvi odstavek 84. člen ZMZ-1). Pridržanje na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave je manj prisilni ukrep znotraj okvirov ukrepa odvzema prostosti, ne gre pa za manj prisilni ukrep od odvzema prostosti. Ti so npr. redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva, ali obveznost zadrževanja na določenem mestu (člen 8(4) Recepcijske direktive II). Ker noben od možnih manj prisilnih ukrepov, kot je odvzem prostosti v ZMZ-1 ni urejen, toženka ne more izvajati tega ukrepa. Ta bi morala pred izdajo izpodbijanega sklepa opraviti ustavnopravni test sorazmernosti, ki ga je za omejitev osebne svobode prosilcem za mednarodno zaščito postavilo Ustavno sodišče v zadevi Up 1116/09-22 z dne 3. 3. 2011.

Predlog za izdajo začasne odredbe

11.Tožnik hkrati predlaga, da sodišče na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izda začasno odredbo tako, da toženki naloži, da takoj preneha izvajati ukrep omejitve njegovega gibanja v Centru za tujce v Postojni. V tožbi je izkazal, da pogoji za ukrep niso podani, izvrševanje ukrepa pa mu bo lahko prizadelo nepopravljivo škodo. V Centru za tujce se počuti izredno slabo. Dni brez osebne svobode mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitve pravice iz 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU predstavljajo škodo že samo po sebi. Tudi Ustavno sodišče je v sklepu Up 729/03 z dne 11. 12. 2003 navedlo, da vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice. Republika Slovenija je dolžna osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Lahko bi nastala situacija, ko bi tožnik s tožbo uspel, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, to pa bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

Odgovor na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe

12.Toženka opozarja, da sodba tega sodišča v zadevi I U 1322/2022 v konkretnem primeru ni uporabna, saj je bil tam izrek omejitve gibanja izrečen na drugi pravni podlagi. Pred izdajo izpodbijanega sklepa je opravila test sorazmernosti in ga tudi obrazložila. Predlog za izdajo začasne odredbe se ji glede na sodno prakso (sodbe tega sodišča I U 680/2020-17, I U 1146/2020-15, I U 1138/2020-14 in I U 1267/2020) ne zdi smiseln, saj je začasna odredba lahko izdana le do izdaje pravnomočne sodbe v upravnem sporu.

Dokazni postopek

13.Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine priloženega upravnega spisa, v sodnem spisu pa priloge A 1 in A 2 in B1. Zaslišalo je tožnika.

Presoja sodišča

14.Tožba ni utemeljena.

15.Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrek ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce, zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa.

16.Po določbi 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, kadar mu je bilo pred vložitvijo prošnje omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka.

17.Citirana zakonska ureditev pomeni implementacijo Recepcijske direktive II v slovenski pravni red. Ta v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca. Po točki (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo o vračanju , da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter zadevna država članica lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. Razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II).

18.Iz besedila zakonske določbe tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tako izhaja, da morajo biti za izrek ukrepa omejitve gibanja kumulativno izpolnjeni trije pogoji: (1) da je bilo prosilcu gibanje (že) omejeno zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve; (2) da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve; in (3) da je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

19.Sodišče najprej ugotavlja, da za tožnika ni sporno, da mu je bilo gibanje pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države omejeno (dne 6. 1. 2025, do njegove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev; prim. odločbo Policijske postaje za izravnalne ukrepe Novo mesto št. 2143-9/2024/3 (3J651-004). Te dejanske ugotovitve namreč v ničemer ne izpodbija. Prav tako se vsebinsko v ničemer ne opredeli in ne izpodbija razlogov oz. obrazložitve toženke, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve ter, da je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. V tožbi celo navede, da namere za vložitev zahtevka ni podal prej, ker je vedel, da bo v tem primeru prej prejel negativno odločbo. Pri tem ne trdi, da bi toženka napačno povzela njegovo izpoved ali, da bi na podlagi njegove izpovedi sprejela napačne dejanske zaključke. Sodišče ob tem ugotavlja, da se je toženka do vseh okoliščin oz. dejstev, ki jih je izpostavil na osebnem razgovoru, že obrazloženo opredelila v izpodbijanem sklepu (prim. strani 2. - 5.). Tožnik se z argumentacijo toženke ne sooči in ne pove, zakaj bi bila nepravilna. Tudi na zaslišanju glede slednjih okoliščin ni dal dodatnih pojasnil. Njegovi izpovedbi, da je v zaporu pričakoval, da bo k njemu prišla "ekipa z ministrstva", ki bo sprejela njegovo prošnjo za mednarodno zaščito in z njim opravila razgovor, sodišče ni moglo slediti. Sodišče se strinja s toženko, da bi tožnik, če bi tako želel, namero za vložitev zahtevka lahko vložil tudi v času prestajanja kazni zapora, vendar te možnosti ni izkoristil. Zato se lahko sklene, da očitek tožnika o nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ni utemeljen, izpodbijani sklep pa je glede slednjih okoliščin tudi jasno, prepričljivo in logično obrazložen.

20.V obravnavani zadevi je tako lahko samo sporno, ali je strožji ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce primeren oz. sorazmeren.

21.Tožnik v ničemer ne ugovarja zaključku toženke, da je bil na razgovoru 6. 1. 2025 na Policijski postaji za izravnalne ukrepe Novo mesto poučen, da bo v Center za tujce nameščen z namenom odstranitve iz države. Kot pojasnjeno, je zahtevek vložil šele dan zatem, čeprav je to možnost imel že pet let prej. Po oceni sodišča že ta okoliščina, ob tem, da tožnik ne izpodbija ugotovitev toženke, da ni imel nobenih novih ali spremenjenih okoliščin glede prošnje za mednarodno zaščito, jasno kaže na to, da gre za zlorabo omenjenega instituta in oviranje odstranitve iz države. Tako je logičen sklep, da namen tožnika nedvomno ni čakati na odločitev toženke, niti ni pričakovati njegovega sodelovanja z njo. Omejitve gibanja tožnika tako ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom pridržanja na območje oziroma prostore azilnega doma (ali njegove izpostave). Ta, za razliko od pridržanja v Centru za tujce, ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja in s tem tudi iz Republike Slovenije. Ni sporno, da je tožnik v preteklosti (novembra 2019) samovoljno že zapustil Republiko Slovenijo, še preden je ta odločila o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, zaradi česar je bil postopek pravnomočno ustavljen.

22.Tožnik tudi ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bilo z milejšimi ukrepi, za katere se zavzema, mogoče doseči cilj, to je izpeljati postopek glede njegovega zahtevka. Zato je tudi po oceni sodišča utemeljen sklep toženke, da bo le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Ukrep je sorazmeren in ustreza okoliščinam individualnega primera tožnika.

23.Ob povedanem očitek tožnika, da toženka ni navedla razlogov, zaradi katerih mu gibanja ni omejila na izpostavo azilnega doma, ni utemeljen. Zato v konkretni zadevi tudi ni pravno pomembno, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II. Uporabiti je bilo treba najstrožji ukrep.

24.Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

25.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

26.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se mu z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

27.Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva. To sodišče je že pojasnilo, da zgolj s sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, ne more izkazovati težko popravljive škode.¹ Zato je tudi predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

-------------------------------

1¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev)

2² Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev)

3³ Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.

4⁴ Primerjaj Sodbo in sklep tega sodišča I U 1214/2020-16 z dne 31. 8. 2020, tč. 13. obrazložitve.

5⁵ Primerjaj Sodbo in sklep tega sodišča I U 765/2023.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-3

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) - člen 8, 8/3, 8/3-d

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.