Jedro

V dejanski podlagi tožbe ni toliko pravno relevantnih dejstev, da bi se sodišče sploh lahko osredotočilo na kakšno pravilo materialnega prava, takšne konkretizacije pa ne omogoča niti vsebina tožbenega zahtevka. V takšnem procesnem položaju torej sploh ni določbe materialnega prava, ki bi jo bilo treba uporabiti, in torej pomeni pravilno uporabo materialnega prava prav njegova neuporaba ter posledično procesna ugotovitev, da je tožbeni zahtevek nesklepčen in zato neutemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bil toženec dolžan tožniku izdati zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bi ta pri vl.št. 2547 k.o... na svoje ime vknjižil 1/5 delež pravice uporabe. Tožečo stranko je sodišče obvezalo še k plačilu pravdnih stroškov tožene stranke v višini 174.000 SIT. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zoper takšno sodbo zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. Razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je ta, da tožeča stranka ne v tožbi, ne po pozivu sodišča, ki ga je dalo v okviru materialnega procesnega vodstva, ni navedla dejstev, ki bi utemeljevala prenos toženčeve stvarnopravne pravice nanj. Tožeča stranka se je sklicevala na toženčevo dedno nevrednost. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pojasnilo, da je morebitno dedno nevrednost mogoče uveljavljati v zapuščinskem postopku, ne pa v tej pravdi, kjer gre za razmerja med živimi (op. revizijskega sodišča). Sodišči nižjih stopenj pa sta obenem tudi pojasnili, da zahtevek ne more biti utemeljen niti na podlagi pravil o izbrisni tožbi, saj tožnik ni navedel dejstev, ki bi omogočala zaključek, da je bila vknjižba iz kakšnega materialnopravnega razloga neveljavna, kakor tudi ne dejstev, ki bi ga aktivno legitimirala za takšno tožbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča tožeča stranka vlaga revizijo. V njej izrecno ne navede, iz katerih revizijskih razlogov jo podaja, revizijskemu sodišču pa predlaga, naj sodbo pritožbenega sodišča razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek, podredno pa, da naj revizijsko sodišče v zadevi samo razsodi. Revident v večjem delu povzema razloge sodb nižjih stopenj, k čemur doda, da pritožbeno sodišče "ni pravilno obravnavalo zadeve in upoštevalo navedb v pritožbi. Tožeča stranka zato vztraja, da je vknjižba pravice uporabe na toženčevo ime na navedeni nepremičnini nična in se sklicuje na dosedanje navedbe in dokaze." Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija tožeče stranke je vsebinsko prazna. Izraža le nestrinjanje z odločitvama nižjih sodišč, pri čemer pa svojega očitka vsebinsko ne opredeli, marveč le vztraja pri svojem prepričanju, da je vknjižba pravice uporabe na toženčevo ime nična. Ob takšni, goli reviziji, se je revizijsko sodišče omejilo na preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava, na kar mora v skladu s 371. členom ZPP paziti po uradni dolžnosti. Napačna uporaba materialnega prava je podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali pa jih ni uporabilo pravilno (341. člen ZPP).

Vprašanje, katere določbe materialnega prava je treba uporabiti, je odvisno od dejanske tožbene podlage (zgornja premisa sodniškega silogizma) ter vsebine tožbenega zahtevka (conclusio). Naloga sodišča je, da ugotovi, ali ob konkretnem dejanskem stanju pravni red ponuja pravno pravilo, ob katerega uporabi je mogoče izreči v tožbenem zahtevku vsebovano pravno posledico. Možnih položajev ob takšnem pravno logičnem sklepanju je več. Eden je tudi skrajnost, ko v dejanski podlagi tožbe ni toliko pravno relevantnih dejstev, da bi se sodišče sploh lahko osredotočilo na kakšno pravilo materialnega prava, obenem pa takšne konkretizacije ne omogoča niti vsebina tožbenega zahtevka. V takšnem procesnem položaju torej sploh ni določbe materialnega prava, ki bi jo bilo treba uporabiti in torej predstavlja pravilno uporabo materialnega prava ravno njegova neuporaba ter posledično procesna ugotovitev, da je tožbeni zahtevek nesklepčen in zato neutemeljen. V obravnavani zadevi gre prav za tak primer. Sodišči nižjih stopenj sta obrazloženo navedli, da tožnik ni navedel dejstev, iz katerih bi izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Sestavni del ugotovljenega dejanskega stanja so tudi ugotovitve o negativnih dejstvih oz. pravilneje o neobstoju dejstev. Tudi na tako ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano v skladu s 3. odstavkom 370. člena ZPP. Obenem sta se sodišči opredelili tudi do pravnih institutov dedne nevrednosti in izbrisne tožbe, na katera se je skliceval tožnik. K tem razlogom (5. stran sodbe sodišča prve stopnje - l.št. 96 ter 3. stran sodbe sodišča druge stopnje - l.št. 106) revizijsko sodišče nima česa dodati.

Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili materialno pravo (378. člen ZPP).