Jedro

Pravni standard pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo pomeni prav to, da sodišče po ugotovitvi posebnosti vsakega primera določi odškodnino, ki jo sodna praksa priznava v primerljivih zadevah. Pomembno je torej, da sodišča uporabijo enaka merila za vse primere.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici znesek 1.900.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 167.176,40 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnica poškodovala v prometni nesreči. Utrpela je zvin vratne hrbtenice ter udarnino na glavi, desni rami in desnem stegnu. Pretrpela je telesne bolečine ter razne nevšečnosti med zdravljenjem, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je na podlagi izvedeniškega mnenja prof. dr. V. S. in tožničine izpovedbe določilo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.000.000,00 SIT in za strah 400.000,00 SIT.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odškodnino za strah na 200.000,00 SIT ter odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 800.000,00 SIT, tako da je skupno odškodnino določilo v znesku 1.500.000,00 SIT. V ostalem je zavrnilo pritožbo tožene stranke, pritožbo tožnice pa je zavrnilo v celoti. Upoštevalo je vse ugotovitve sodbe prve stopnje, vendar je štelo, da je treba na podlagi meril iz 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih znižati odškodninska zneska za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ji prizna odškodnino v celotni zahtevani višini. Navaja, da sodišče ni pravilno ocenilo pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti. Sklicuje se na izvedeniško mnenje dr. S.. V zvezi z odškodnino za strah poudarja hud primarni strah ter dolgotrajen strah za uspeh zdravljenja. Opisuje težave, ki jih ima zaradi posledic nesreče in meni, da ji pripada višja odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 380.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Obseg tožničine škode je ugotovljen na podlagi izvedeniškega mnenja, ki mu nobena od strank ni ugovarjala, in na podlagi tožničine lastne izpovedbe. Obe sodbi podrobno povzemata ugotovitve izvedenca o bolečinah, drugih nevšečnostih v zvezi z zdravljenjem, o primarnem in sekundarnem strahu, o posledicah poškodbe ter o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v zvezi s tem. Tožničin opis teh okoliščin se v bistvenih postavkah ujema z izvedenčevimi ugotovitvami. Zato v revizijskem postopku ni sporen obseg škode, pač pa uporaba meril po 200.čl. zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR) za določitev denarnih zneskov, ki predstavljajo pravično denarno odškodnino za posamezne oblike uveljavljane nepremoženjske škode. Pri tem revizijsko sodišče upošteva, da je tožnica pretrpela hude telesne bolečine, ki so trajale skupaj sedem dni, in lahke bolečine, ki so trajale tri tedne; nadalje, da je bila tožnica 12 krat rentgenizirana, da je bila šestkrat na kontrolnem zdravniškem pregledu, da je 14 dni nosila oporo za vrat in tri tedne občasno še snemno opornico, da je bila na bolniškem dopustu en mesec in en teden; za delo, kjer bi morala obračati glavo, pa je bila nesposobna dva meseca ter da je bila en mesec ovirana pri uporabi desne roke. Gre za resne težave in znatne bolečine, ki tožnico opravičujejo do pravične denarne odškodnine. Ta je bila prisojena v znesku 500.000,00 SIT. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je odškodnina v tem znesku primerna in da ustreza merilom po 200. čl. ZOR. Skladna je z odškodninami, ki jih v podobnih primerih priznava sodna praksa. Pravni standard pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo pomeni prav to, da sodišče po ugotovitvi posebnosti vsakega primera določi odškodnino, ki jo sodna praksa priznava v primerljivih zadevah. Pomembno je torej, da sodišča uporabijo enaka merila za vse primere. To je bilo v obravnavanem primeru upoštevano v celoti.

Enako velja tudi za ostali dve odškodninski postavki. Tožnica je pretrpela hud, a kratkotrajen strah ob nesreči, ter zmeren, a dolgotrajen strah za uspeh zdravljenja. Niti intenzivnost, niti trajanje strahu ne daje podlage za višjo odškodnino od te, ki jo je določilo sodišče druge stopnje. Strah ni zapustil posledic in ni zahteval posebnega zdravniškega obravnavanja. V podobnih primerih sodna praksa ne priznava višjih odškodnin.

Izvedenec je ugotovil sorazmerno majhno zmanjšanje življenjskih sposobnosti zaradi nekoliko zmanjšane gibljivosti vratne hrbtenice (3 %) in ker je tožnica ovirana pri delih z rokama nad višino ramen. Invalidnosti ni. Tako stanje, ki je trajno, kljub sorazmerni mladosti, na katero opozarja tožnica v reviziji, po že navedenih merilih primerljivosti z ustaljeno sodno prakso tožnice ne opravičuje do višje odškodnine od tiste, ki je bila določena na drugi stopnji sojenja.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).