Jedro

Iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno dolžnostno ravnanje tožene stranke, torej na kakšen način je oziroma bo preverjala tožnikovo istovetnost glede na to, da vanjo očitno dvomi. Zato se v tem delu razlogi izpodbijanega sklepa tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti.

Navedbe tožene stranke pa ni mogoče preizkusiti, saj so tudi v tem delu razlogi izpodbijanega sklepa tako bistveno pomanjkljivi, ker je dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno. Na podlagi tako bistveno nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pa sodišče tožbe ne more zavrniti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve 2142-1395/2020/3 (1312-14) z dne 21. 7. 2020 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku omejila gibanje po prvi, drugi in tretji alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi ugotavljanja istovetnosti, to je ugotovitve dejstev na katerih temelji prošnja, ki ji brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti ter obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil in ker je bilo prosilcu že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve in je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Sklenila je, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce in sicer od 20. 7. 2020 od 16.30 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 20. 10. 2020 do 16.30 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnika obravnavala Policijska postaja A. potem, ko je bil tožnik dne 26. 6. 2020 predan s strani varnostnih organov Italijanske republike slovenskim policistom. V postopku je bilo ugotovljeno, da je prosilec 24. 6. 2020 ob 22.00 uri na nezakonit način prečkal hrvaško-slovensko mejo ter pot nadaljeval do slovensko-italijanske meje, ki jo je ponovno prečkal na nezakonit način 25. 6. 2020 ob 7.00 uri, istega dne pa je bil nato ob 18.00 uri prijet s strani italijanske policije in vrnjen na podlagi Sporazuma slovenskim policistom. Po zaključenem postopku je bil odpeljan v Center za tujce na podlagi odločbe o nastanitvi št. 2253-50/2020/13 (3B695-01) z dne 26. 6. 2020, ker obstaja nevarnost pobega in ni znana istovetnost tujca, izdana pa mu je bila tudi odločba o vrnitvi št. 2253-50/2020/20 (3B695-01) z dne 26. 6. 2020, s katero mu je bila izrečena odstranitev iz države in prepoved vstopa v državo za čas enega leta.

3. Pristojni organ je bil 30. 6. 2020 s strani Centra za tujce obveščen, da je prosilec podal namero zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji. Tožnik je 20. 7. 2020 v Centru za tujce podal prošnjo. Povedal, da je Afganistan zapustil pred enim letom ter ilegalno odšel v Turčijo, nato pa pot nadaljeval preko Grčije, Makedonije, Srbije, BIH, kjer je ostal pet mesecev, Hrvaške in Slovenije do Italije. Za pot od Hrvaške do Italije je potreboval petnajst dni. V Italiji ga je prijela policija in vrnila v Slovenijo. Dokumentov pri sebi nima. Potnega lista nikoli ni imel, ima v Afganistanu taskiro. Točnega datuma rojstva ne ve. Kot ciljno državo je navedel Italijo, saj je v BIH slišal, da v Sloveniji ni mogoče pridobiti mednarodne zaščite. Kot razlog zapustitve države je navedel, da je imel težave s talibani, saj je njegov brat delal za tuje podjetje kot deaktivator bomb, ki so jih nastavljali talibani.

4. Tožena stranka je presodila, da so podani pogoji za omejitev gibanja po prvi, drugi in tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 5. Ugotovila je namreč, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, pri čemer se je sklicevala na smiselno uporabo 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in četrti odstavek 34. člena ZMZ-1. Tožena stranka še opozarja, da pristojni organ v času trajanja postopka mednarodne zaščite ne more pridobiti ali preverjati podatkov o istovetnosti prosilca v zatrjevani izvorni državi, saj ga prvi odstavek 119. člena ZMZ-1 zavezuje, da vse osebne podatke prosilcev in oseb s priznano mednarodno zaščito še posebej varuje pred organi izvorne države.

6. V obravnavanem primeru se toženi stranki poraja očiten dvom v osebne podatke prosilca, saj je tožnik glede nezmožnosti pridobitve dokumentov navajal različne in kontradiktorne razloge. Najprej je navajal, da potnega lista nima, ker ni imel dovolj denarja, da bi ga dal izdelati, nato pa je spremenil izjavo in rekel, da ni imel časa, da bi si ga naredil, saj je moral državo takoj zapustiti. Taskire si ni upal vzeti na pot, da je ne bi izgubil, fotokopijo pa je sicer imel, vendar jo je izgubil. Prosilec sam potrjuje, da ne ve, kdaj je rojen, saj je to zapisano v taskiri. Tožena stranka tem trditvam ne more verjeti, saj so osebni podatki kot so ime in priimek ter datum rojstva osnovni podatki vsake osebe in kolikor si teh podatkov ne more zapomniti, bi moral s seboj na pot vzeti taskiro. Po prepričanju tožene stranke tožnik noče razkriti svoje prave osebne podatke, saj bi to pomenilo, da bi ga Slovenija ob morebitni zavrnitvi prošnje in neizpolnjevanju drugih pogojev za zakonito bivanje v Sloveniji lažje vračala v izvorno državo. V nasprotnem je takšen postopek vsekakor težje izvedljiv. Tožnik je dejal, da bo dostavil taskiro in da bo izkazal svojo identiteto, kar pa bo mogoče zgolj tako, da ostane v Sloveniji.

7. Nadalje tožena stranka tožniku ne verjame, da ni vedel, da je v Sloveniji mogoče pridobiti mednarodno zaščito. Za mednarodno zaščito bi lahko zaprosil takoj, ko ga je italijanska policija vrnila v Slovenijo, vendar tega ni storil, namero zaprositi za mednarodno zaščito je podal šele 29. 6. 2020 po treh dneh bivanja v Centru. V Sloveniji se je po lastnih besedah nahajal dva dni, a se je ves čas izogibal obljudenim krajem in se gibal po gozdovih, zgolj z namenom, da bi se izognil policiji, kar sicer tožnik niti ne zanika, saj je povedal, da ni želel, da bi ga našla policija. Tožena stranka je prepričana, da če ga policija v Italiji ne bi prijela, se tožnik vsekakor ne bi samoiniciativno vrnil v Slovenijo, četudi bi ugotovil, da je v Sloveniji mogoče podati prošnjo. Zato je tožena stranka prepričana, da če tožniku ne bi bilo omejeno gibanje, bi zapustil Slovenijo in ponovno poskušal oditi v Italijo, s čimer bi Sloveniji onemogočil ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki jo brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti. Tožena stranka tudi poudarja, da je s tožnikom treba opraviti osebni razgovor, saj trdi, da je Afganistan zapustil zaradi groženj s strani talibanov. Brez osebnega razgovora, razen v izjemnih okoliščinah, ki v konkretnem primeru niso podane, ni mogoče izdati vsebinske odločitve. Ob tem se tožena stranka sklicuje tudi na sodbo Sodišča Evropske Unije v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, iz katere izhaja, da je omejitev gibanja mogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom, zlasti zato, da ga ti lahko zaslišijo in da v nadaljevanju prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilcev.

8. Glede tretjega razloga zaradi katerega je bilo tožniku omejeno gibanje pa je dejstvo, da je bil tožnik seznanjen, da je v postopku vračanja, saj mu je bila 26. 6. 2020 izdana odločba o vrnitvi, ki mu je bila tudi prevedena. Dejstvo je, da prosilec ne želi na Hrvaško, kar je tudi sam potrdil, temveč želi v Italijo. Iz tožnikovih preteklih ravnanj je možno utemeljeno sklepati, da je podal prošnjo tudi iz razloga, da poskusi preprečiti formalno vrnitev na Hrvaško. Tožnik je namreč imel več možnosti zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji vse od njegovega prvega vstopa v državo, to je 24. 6. 2020 pa tega ni storil. S tem je po mnenju tožene stranke izpolnjen pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je s tem, da je prosilec predhodno že imel več možnosti zaprositi za mednarodno zaščito izpolnjen objektivni kriterij, ki kaže na to, da je prošnjo vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Če mu ne bi bilo omejeno gibanje, bi ponovno zapustil Slovenijo še pred zaključkom postopka, tako kot je to storil že v vseh predhodnih državah, ki jih je nezakonito prečkal, kar predstavlja nesodelovanje v postopku. Namen mednarodne zaščite pa ni omogočanje nezakonitega sprehajanja po različnih državah, temveč odločiti o prošnji prosilca in podeliti zaščito tistemu, ki izpolnjuje zakonske pogoje.

9. Tožena stranka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje Azilnega doma. Presodila je namreč, da varnostnika na območju Azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje Azilnega doma, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila Azilni dom. Tožena stranka je svojo odločitev, da se za prosilca uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce oprla tudi na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da za uporabo milejšega ukrepa kot je na primer pridržanje na območje Azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bo tujec, ker v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma odšel v drugo državo.

10. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede uporabe prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se tožeča stranka sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 46/2010 z dne 25. 2. 2010. Vrhovno sodišče je namreč menilo, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v RS prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po Zakonu o tujcih. Ukrep na tej zakonski podlagi lahko tožena stranka odredbi prosilcu le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Tožena stranka bi torej morala utemeljiti (razumen) dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Sicer bi tožena stranka morala omejiti gibanje skoraj vsem prosilcem za azil, ki so (ali bodo) kadarkoli vstopili v RS. Redko kateri namreč poseduje dokumente na katere se sklicuje tožena stranka. Tožnik poudarja, da prosilci za mednarodno zaščito nemnogokrat iz države, iz katere tudi on prihaja ne poznajo datuma rojstva. V njegovem primeru pa lahko ugotovimo, da ves čas enako zatrjuje v postopkih s policijo kot tudi pri ostalih uradnih postopkih. Nenazadnje je tožnik izkazal interes sodelovanja s tem in bi mu morala biti dana možnost, da pridobi osebni dokument. 11. Glede omejitve gibanja zaradi begosumnosti tožnik poudarja, da se tožena stranka ni opredelila do navedbe tožnika, zakaj so se premikali po gozdu. Tožnik je namreč navedel, da ko se enkrat pogovoriš z vodičem za pot, potem moraš z njim. Ne moreš kar hoditi sam in zapustiti skupine. Če to storiš te vodič pretepe, oni namreč imajo tudi nož. Poleg tega ni imel mobitela in se ne bi mogel znajti. Tožnik se sicer strinja, da se res pričakuje, da bo prosilec za mednarodno zaščito zaprosil v prvi varni državi in to v čim krajšem času in da ne bo imel tako imenovane ciljne države, vendar pa zgolj na tej podlagi v tem primeru ni mogoče utemeljeno sklepati na nevarnost pobega. Namero za mednarodno zaščito je po lastni volji vložil takrat, ko je od drugih fantov v Centru za tujce izvedel za lahko zaprosiš za mednarodno zaščito.

12. Glede omejitve gibanja po tretji alineji 84. člena ZMZ-1 pa tožnik v tožbi navaja, da v Centru za tujce prav te dni poteka protest beguncev, ki so že več dni zaprti v Centru in jim grozi verižno vračanje v Bosno in Hercegovino. Z napisi zahtevajo svobodo in pravico do prošnje za mednarodno zaščito, nekateri so si protestno porezali telesa. Tožnik je tudi sam povedal, zakaj ni na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, saj če rečeš, da želiš azil, te ne poslušajo in te vrnejo v Bosno. Do teh navedb se tožena stranka ni opredeljevala, je pa sama potrdila, da je iz prosilčevih preteklih ravnanj možno utemeljeno sklepati, da je podal prošnjo tudi iz razloga, da poskusi preprečiti formalno vrnitev na Hrvaško. Da je to lahko tudi eden izmed razlogov zakaj je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, se tožnik strinja. V Sloveniji zaprti begunci so že dodobra spoznali brutalnost taborišč na Balkanu in nasilje obmejne policije-pretepanja, mučenja in ropi s strani hrvaške policije so bili že izčrpno dokumentirani in nekatera evropska sodišča so iz teh razlogov vračanja na Hrvaško prepovedala. Slovenska policija sploh več ne skriva dejstva, da izvaja ilegalna verižna vračanja v Bosno in Hercegovino vedoč, da bodo pri tem ljudje podvrženi najhujšim zlorabam človekovih pravic. V obravnavanem primeru je bila tožniku vročena odločba o vrnitvi brez prevoda in tudi na odločbi ni viden podpis tujca. S tem se poraja dvom o pravici do pravnega sredstva tujca zoper odločbo o namestitvi tujca v Center za tujce zaradi odstranitve.

13. Tožnik se tudi ne strinja z obrazložitvijo tožene stranke o delu, ki se nanaša na namestitev tožnika v Centru za tujce, ki brez dvoma pomeni odvzem osebne svobode ter gre za ukrep primerljiv z institutom pripora ali z kazensko sankcijo zapora na zaprtem oddelku v slovenskih zaporih. Tožnika ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, da država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v Azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenskih zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, ki je obveznost na podlagi člena 28. (2) ter uvodne izjave št. 20 Dublinske uredbe ter člena 8 (4) Direktive o sprejemu v zvezi z 28. (4) členom Dublinske uredbe. Slovenski zakonodajalec je uredil samo možnost „omejitve gibanja na prostore Centra za tujce in omejitve gibanja na območje Azilnega doma (prvi in drugi odstavek 84. člena ZMZ-1)“. Zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

14. Tožnik zahteva še izdajo začasne odredbe, s katero naj se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu, stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna. Tožnik je v tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce počuti izredno slabo. Dni brez osebne svobode pa mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja škodo že samo po sebi. Dodaten argument za utemeljenost zahteve za začasno odredbo je tudi dejstvo, da je treba tožniku zagotoviti učinkovito sodno varstvo.

15. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih iz izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Sklicuje se na sodbe Upravnega sodišča RS I U 636/2020, I U 695/2020 in I U 1046/2020. Tožnik svoje istovetnosti ni izkazal, zato tožena stranka vanjo upravičeno dvomi. Naknadno je tožnik sicer priložil kopijo fotografije dokumenta, pri čemer tožena stranka opozarja, da je fotografija nejasna, nečitljiva in slabo berljiva.

K I. točki izreka:

16. Tožba je utemeljena.

17. Sodišče je za ponedeljek 3. 8. 2020 ob 9.00 uri razpisalo glavno obravnavo v tej zadevi. Pred obravnavo je bilo sodišče po telefonu s strani policista B. B. iz Centra za tujce obveščeno, da tožeče stranke ne bodo mogli pripeljati na glavno obravnavo, saj nimajo prevoznih sredstev in osebja za spremstvo. Policist je tudi povedal, da zaradi zasedenosti vseh prevoznih vozil in osebja tožeče stranke tudi kasneje v ponedeljek 3. 8. 2020 na sodišče ne bodo mogli pripeljati.

18. Sodišče je glavno obravnavo opravilo in o tem sestavilo zapisnik. Na obravnavi sta bili prisotni svetovalka za begunce C. C. kot pooblaščenka tožeče stranke in Č. Č. kot pooblaščenka tožene stranke. Na obravnavi je sodeloval tudi tolmač za paštu jezik, ki je na obravnavi vpogledal v dvoje listin, ki jih je sodišče prejelo skupaj z odgovorom na tožbo tožene stranke. Na eni listini je zapisano "Halo". Pri čemer tolmač pove, da gre za dopis podjetja D., da pa ostala vsebina ni berljiva. Druga listina je taskira, navedeno je ime E. E., ime očeta F. F., kraj bivanja in rojstva G., državljan Afganistana in da je bil ob izdaji taskire v letu 1388 prosilec star 21 let. Tolmač je še dodatno prebral kraj H. iz taskire, kjer naj bi bil kraj bivanja. Tako pooblaščenka tožeče stranke kot pooblaščenka tožene stranke sta obe vztrajali pri tožbi oziroma pri razlogih izpodbijanega sklepa, sodišče pa zaslišanja tožeče stranke ni uspelo opraviti. Na podlagi šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca, o tožbi odloči v treh delovnih dneh. V obravnavanem primeru je bila tožba vložena 30. 7. 2020, zato rok za odločitev poteče v torek 4. 8. 2020. Upoštevajoč upravno-sodno in ustavno-sodno prakso v Sloveniji, je treba izpodbijani akt o pridržanju tožnika šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave (6. člen Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Sodišče je želelo zaslišati tožnika, ki bi lahko razjasnil določene okoliščine, ki so vplivale na izdani ukrep, ki pomeni odvzem osebne svobode, torej za preverjanje izpolnjevanja pogojev iz 1., 2. in 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Brez njegovega zaslišanja, sodišče tožbe ni moglo zavrniti.

19. Iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma (oziroma na območje Centra za tujce - drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), da se v primeru očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca.

20. Po mnenju tožene stranke obstaja očiten dvom v osebne podatke prosilca, saj je tožnik glede nezmožnosti pridobitve dokumentov navajal različne in kontradiktorne razloge. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi je tožnik toženi stranki posredoval fotografijo kopije taskire, iz katere je bilo mogoče razbrati nekaj njegovih osebnih podatkov, ki pa so na prvi pogled enaki kot jih je tožnik zatrjeval v postopku. Ker sodišče tožnika ni moglo zaslišati, zlasti da bi ga povprašalo glede fotografije kopije taskire, ki jo je naknadno priložil, zlasti glede fotografije, ki se na taskiri nahaja, ob primerjavi s fotografijo na prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je tožnik vložil dne 20. 7. 2020. 21. Ne glede na navedeno iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno dolžnostno ravnanje tožene stranke, torej na kakšen način je oziroma bo preverjala tožnikovo istovetnost glede na to, da vanjo očitno dvomi. Na navedeno presojo ne more vplivati predhodno sklicevanje tožene stranke na 119. člen ZMZ-1, saj se nanaša na varstvo osebnih podatkov prosilcev pred organi njegove izvorne države in ne na način zbiranja teh podatkov, kar ureja prvi odstavek 118. člena ZMZ-1. Zato se v tem delu razlogi izpodbijanega sklepa tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 22. Nadalje je tožena stranka z izpodbijanim sklepom tožniku odredila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri se ta ukrep izreče, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki je brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. V zvezi s tem razlogom tožena stranka tožniku očita, da za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko ga je italijanska policija vrnila v Slovenijo, ampak šele 29. 6. 2020 po treh dneh bivanja v Centru. Ker se je tožnik v času nahajanja v Sloveniji ves čas izogibal obljudenim krajem in se gibal po gozdovih z namenom, da bi se izognil policiji, kar sicer tožnik niti ne zanika, je tožena stranka prepričana, da če ga policija v Italiji ne bi prijela, se tožnik vsekakor ne bi samoiniciativno vrnil v Slovenijo, četudi bi ugotovil, da je v Sloveniji mogoče podati prošnjo. Tožena stranka je tako prepričana, da če tožniku ne bi bilo omejeno gibanje, bi zapustil Slovenijo in ponovno poskušal oditi v Italijo, s čimer bi Sloveniji onemogočil ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki jo brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti. Ker sodišče tožeče stranke glede okoliščin iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni moglo razčistiti s tožnikom na razpisani glavni obravnavi, navedbe tožene stranke pa ni mogoče preizkusiti, saj so tudi v tem delu razlogi izpodbijanega sklepa tako bistveno pomanjkljivi, ker je dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno.

23. Iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujca v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Tožena stranka je v zvezi s tem razlogom navedla, da je dejstvo, da prosilec ne želi na Hrvaško, kar je tudi sam potrdil, temveč želi v Italijo in da je iz tožnikovih preteklih ravnanj možno utemeljeno sklepati, da je podal prošnjo tudi iz razloga, da poskusi preprečiti formalno vrnitev na Hrvaško. Tožnik je namreč imel več možnosti zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, vse od njegovega prvega vstopa v državo, to je 24. 6. 2020, pa tega ni storil. Kot že navedeno, sodišče tožnika ni moglo zaslišati tudi glede okoliščin iz tretje alineje drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, enostransko navedena dejstva v izpodbijanem sklepu pa so bistveno pomanjkljiva in nepopolna. Na podlagi tako bistveno nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pa sodišče tožbe ne more zavrniti.

24. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo. Ker je sklep odpravilo zaradi bistveno nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni bistvene kršitve pravil postopka, se ni opredeljevalo do preostalih navedb strank v postopku.

K II. točki izreka:

25. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. 26. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo, izda začasno odredbo za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno iz razlogov drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 27. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi in niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe, je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo.