Jedro

Ker je tožnik, pri katerem je ugotovljena III. kategorija invalidnosti, dopolnil starost 63 let, ima v skladu s tretjo alineo prvega odstavka 67. člena ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine, ne pa do drugih pravic, kot jih uživajo invalidi II. in III. kategorije invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 3. 2014, v odločbi št. ... z dne 27. 1. 2014 pa odpravilo drugi odstavek navedene odločbe, ki se glasi: „Izplačevanje delne invalidske pokojnine po odločbi št. ... z dne 8. 8. 2013 se ustavi z dnem 31. 1. 2014“ (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik izpodbijal odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 3. 2014 in št. ... z dne 14. 1. 2014 (drugi odstavek I. točke izreka) ter sklenilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 113,61 EUR.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del tožbenega zahtevka in sicer v delu, v katerem je tožnik izpodbijal odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 3. 2014 in ... z dne 14. 1. 2014. Z izpodbijanima odločbama je toženka v postopku revizije razveljavila odločbi z dne 9. 1. 2014 s katerima je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je „Vodja oddelka projektne in tehnične dokumentacije“, s krajšim delovnim časom, to je po 4 ure dnevno od 6. 12. 2012 dalje. Toženka je odločbo razveljavila, ker je tožnik, upoštevaje njegovo starost, ob nastanku invalidnosti, to je 6. 12. 2012, izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pritožba meni, da je tožniku protipravno odvzeta pravica do dela. Toženka in sodišče pri razlagi 67. člena ZPIZ-1 nista upoštevali, da gre za določbe, ki govorijo o pravicah zavarovanca do upokojitve in ne dolžnosti upokojitve zavarovancev. Navedenih določb ni mogoče intepretirati v njihovo škodo, kot je bilo storjeno v konkretnem primeru. Pritožba meni, da je potrebno zakonsko določilo pravilno uporabiti tako, da morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1. da zavarovancu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev in 2. da je moški dopolnil 63 let starosti oziroma 61 let starosti ženska. V konkretnem primeru prvi pogoj ni izpolnjen, ker tožniku je zagotovljena ustrezna zaposlitev. Tožnik je sedaj prisilno upokojen in s tem so kršene tožnikove temeljne ustavne pravice do dela in zaposlitve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane prvostopenjske sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo potem, ko je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in da v postopku ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to, kakšne pravice ima zavarovanec, pri katerem je ugotovljena invalidnost III. kategorije invalidnosti in je že dopolnil starost 63 let. Tožena stranka je z izpodbijanimi odločbami, ki so predmet pritožbe odločila, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine.

6. V predmetni zadevi je materialnopravna podlaga za odločitev Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; ZPIZ-1) glede na to, da se je postopek začel dne 5. 10. 2012. 7. Ob ugotovitvi, da je tožnik rojen 29. 5. 1942 in da je pri njemu podana invalidnost III. kategorije ima tožnik pravico do invalidske pokojnine.

8. Določba 67. člena v tretji alineji prvega odstavka ZPIZ-1 določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Navedeno določilo ni mogoče interpretirati tako kot to navaja pritožba in sicer, da morata biti podana dva pogoja in sicer, da je moški dopolnil 63 let in drugič, da zavarovancu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev.

9. V primeru zavarovanca, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije se ob dopolnitvi 63 let starosti šteje, da mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev in zaradi tega pridobi pravico do invalidske pokojnine. Zavarovanec s preostalo delovno zmožnost, ki je ob nastanku invalidnosti že dopolnil 63 let (moški), na podlagi 66. člena ZPIZ-1 ne more pridobiti pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, pridobi pa pravico do invalidske pokojnine po tretji alineji 67. člena ZPIZ-1. 10. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je tožniku kršena pravica do dela. V skladu s tretjim odstavkom 49. člena Ustave RS je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Dostopnost vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji pomeni, da mora biti tudi prenehanje delovnega razmerja urejeno pod enakimi pogoji za vse: edini kriterij razlikovanja ne smejo biti osebne okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave RS. Ta ustavna norma pa ne zagotavlja trajnosti zaposlitve in še manj stalnosti zaposlitve na določenem delovnem mestu. Primere in pogoje za prenehanja delovnega razmerja lahko v skladu z Ustavo RS določi le zakon, kar izhaja iz 66. člena Ustave RS, ki državi nalaga, naj ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo. To svojo obveznost uresničuje država predvsem s predpisovanjem varovalnih norm in minimalnih pravic delavcev, kot praviloma šibkejše strani v razmerju do delodajalcev. Glede na navedeno spada pravno varstvo v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja v polje učinkovanja tretjega odstavka 49. člena Ustave RS, gre torej s strani tožnika za zatrjevanje nedopustne diskriminacije pri zagotavljanju te človekove pravice.

11. Avtomatično prenehanje pogodbe o zaposlitvi ob izpolnitvi upokojitvenih pogojev po stališčih SEU pomeni diskriminacijo na podlagi starosti, ki pa je lahko dopustna, če obstaja legitimen cilj in kadar so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni. Vendar pa je SEU večkrat poudarilo, da je avtomatično prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaposlenih, ki izpolnjujejo pogoje glede starosti in plačanih prispevkov za pridobitev pravice do pokojnine, že dolgo časa del delovanja prava številnih držav članic EU in da je njegova uporaba zelo razširjena. Tak mehanizem temelji na ravnotežju med političnimi, ekonomskimi, socialnimi, demografskimi in ali proračunskimi oziri in je odvisen od izbire, ali podaljšati poklicno življenje delavcev, ali pa nasprotno, določiti njihovo zgodnejšo upokojitev. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi v Sloveniji ne določa ZPIZ-1, temveč Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, ZDR-1) v prvem odstavku 119. člena in sicer za primere, ko je delavcu vročena odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije ali o pridobitvi do invalidske pokojnine, postala pravnomočna.

12. V skladu z drugim odstavkom 6. člena Direktive Sveta 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu lahko države članice predvidijo, da določitev starosti za upokojitev ali pridobitev pravice do starostne ali invalidske pokojnine za potrebe panožnih programov socialne varnosti, vključno z določitvijo različnih starosti za delodajalce oziroma skupine ali kategorije delojemalca v teh programih in z uporabo merila starosti pri izračunu rizičnosti v kontekstu teh programov, ne predstavlja diskriminacije zaradi starosti pod pogojem, da ni rezultat diskriminacije zaradi spola.

13. Glede na navedeno je določitev razlogov za pridobitev pravice do invalidske pokojnine zavarovancev, pri katerem je nastala invalidnost III. kategorije invalidnosti in ker je dopolnil starost 63 let, takšen stvaren in razumen razlog, ki mu ni mogoče očitati kršitev ustavne pravice do dela in zaposlitve. Toliko bolj ob upoštevanju določb prvega odstavka 66. člena ZPIZ-1, iz katere izhaja, da razen, če ni z zakonom drugače določeno pridobi zavarovanec pravice tudi na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, če ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil starosti 63 let (moški) oziroma 61 let (ženska), in sicer ob izpolnjevanju dodatnih pogojev.

14. Ker je v danem primeru tožnik dopolnil starost 63 let, mu ZPIZ-1, ker drugače ni določeno, daje pravico do invalidske pokojnine, ne pa drugih pravic, kot jih uživajo invalidi II. in III. kategorije invalidnosti. Določba se veže na opredelitev polne starosti po 52. členu ZPIZ-1 in predpostavlja, da kljub morebitni preostali delovni zmožnosti zavarovancu v tej starosti ni več zagotovljena pravica do dela, s krajšim delovnim časom oziroma pravica do premestitve.

15. Na podlagi navedenega je bilo v skladu s 353. členom ZPP potrebno pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.