Jedro

Tožeča stranka doslej ni odlagala obdelanih odpadkov, prav tako pa ni izkazala, da bo za obdelavo odpadkov poskrbela v bodoče. Ker je obdelava odpadkov bistvenega pomena za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, je odločitev, da se zahteva tožeče stranke za izdajo takšnega dovoljenja zavrne, pravilna.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov upravnega spora se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za okolje zavrnila zahtevo tožeče stranke za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave – odlagališča nenevarnih odpadkov ..., ki se nahaja na zemljišču s parc. št. 439/1, 439/3, 440, 441/2, 442/1, 443/1, 444/3, 445/1, 465/1, 466/1, 467, 468, 469/2 in 470, vse k. o. ... Iz obrazložitve izhaja, da tožeča stranka ne zagotavlja obdelave mešanih komunalnih odpadkov, kot ji to nalaga tretji odstavek 5. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (v nadaljevanju Uredba, Uradni list RS, št. 32/2006, 98/2007, 62/2008, 53/2009). Na navedeno pomanjkljivost je bila tožeča stranka s pozivi prvostopnega organa opozorjena in je v zvezi s tem v dopolnitvi svoje zahteve dne 7.6.2010 navedla, da se pripravlja in vodi aktivnosti za obdelavo odpadkov v A. Navedla je še, da je v izgradnji nakladalno sortirni plato, kjer se bo zagotavljalo sortiranje, prekladanje in nadaljnjo transportno logistiko.

Prvostopni organ je nato v pozivu z dne 1.12.2010 tožečo stranko ponovno opozoril, da iz njene vloge izhaja, da se odlagajo neobdelani mešani komunalni odpadki, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 5. člena Uredbe. Opozoril jo je tudi na to, da v skladu z Uredbo izločevanje ločenih frakcij z ločenim zbiranjem komunalnih odpadkov ne šteje za obdelavo odpadkov ter da ZVO-1 v 149. členu določa, da je obdelava mešanih komunalnih odpadkov obvezna občinska gospodarska javna služba varstva okolja. Na ta poziv je tožeča stranka z vlogo z dne 20.12.2010 odgovorila, da se „obdelava odpadkov izvaja v obratu A. d.o.o. Vsi odpadki se pred odlaganjem obdelajo v skladu s postopki referenčne sheme obdelave podatkov iz priloge 1, ki je sestavni del Uredbe. V času javnega razpisa je bilo v skladu s postopkom o javnem naročanju Komunalno podjetje B. d.o.o. izbrano kot izvajalec javne službe zbiranja, ravnanja, razvrščanja (obdelave) in odlaganja odpadkov.“ Prvostopni organ je pregledal tudi letno poročilo o odloženih odpadkih za leto 2009, iz katerega izhaja, da je tožeča stranka na odlagališče v letu 2009 sprejela 2.889.000 kg mešanih komunalnih odpadkov in jih prav toliko tudi odložila. Na osnovi tega zaključuje, da tožeča stranka mešanih komunalnih odpadkov na odlagališču ni obdelala tako, ko je to določeno v tretjem odstavku 5. člena Uredbe. Razen tega je prvostopni organ pregledal tudi ocene odpadkov - sejalne analize (maj 2009 in december 2009), iz katerih izhaja, da je delež biološko razgradljivih sestavin v komunalnih odpadkih za leto 2010 med 42 in 43 %. Ker Uredba v prilogi 4 določa, da je na posamezno odlagališče v letu 2010 mogoče odložiti le 28 % biološko razgradljivih snovi v komunalnih odpadkih, je bil torej delež biološko razgradljivih snovi v komunalnih odpadkih, ki so se v letu 2010 odložili na odlagališču Dobrava Ormož, višji od dovoljenih. Na osnovi navedenega je prvostopni organ zaključil, da se na odlagališču Dobrava Ormož še vedno odlagajo neobdelani mešani komunalni odpadki in torej tožeča stranka ne zagotavlja obdelave mešanih komunalnih odpadkov po postopkih iz referenčne sheme obdelave komunalnih odpadkov iz priloge 1 Uredbe oziroma ne zagotavlja obdelave po postopkih, ki so glede zmanjšanja vsebnosti biološko razgradljivih sestavin odpadkov enakovredni postopkom iz sheme 1 priloge 1 Uredbe, zato je zahtevo tožeče stranke zavrnil. K zgoraj navedenemu razlogu za zavrnitev zahteve tožeče stranke pa je prvostopni organ dodal še, da tožeča stranka tudi ne izpolnjuje predpisanih zahtev glede minimalnega števila vključenih prebivalcev v regijski koncept ravnanja. V drugem odstavku točke 1 priloge 10 Uredbe je določeno, da se zaradi ekonomične porabe javnih sredstev, prostorskih ali logističnih razlogov, lahko vzpostavi regijski center na območju, ki ima manj kot 90.000 prebivalcev, vendar pa ne manj kot 55.000. Iz predloženih dokumentov ne izhaja, da tožeča stranka vzpostavlja regijski center na območju, ki vključuje najmanj 55.000 prebivalcev, saj vlogi ni bilo priloženih ustreznih dokazil, da je v zgoraj navedenih občinah izbrana za izvajalca lokalne gospodarske javne službe odlaganja ostankov predelave in odstranjevanja komunalnih odpadkov.

Tožeča stranka se je zoper navedeno odločbo pritožila, Ministrstvo za okolje in prostor pa je kot drugostopni organ z odločbo, št. 35402-36/2011-2 z dne 19.8.2011 njeno pritožbo zavrnilo. Tožeča stranka je pritožbi priložila koncesijsko pogodbo sklenjeno dne 16.9.2002 z Občino Ormož za izvajanje gospodarske javne službe odlaganja ostankov komunalnih odpadkov, naročilnico št. 10/30-61 z dne 22.10.2010 naslovljeno na A. d.o.o. in pogodbo o prevzemu odpadkov, ki nastanejo pri mehanski obdelavi odpadkov, sklenjeno prav tako s A. d.o.o. in tožečo stranko z dne 19.10.2010. Glede pritožbi priloženih listin drugostopni organ pojasnjuje, da se lahko nova dejstva in novi dokazi po določilu tretjega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami) upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Iz navedenih razlogov drugostopni organ pritožbi priloženih dokazil pri odločanju ni upošteval, sicer pa ugotovil, da je prvostopna odločitev pravilna in pritožbo tožeče stranke zavrnil. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnih predpisov, zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjuje, da je ugotovitev prvostopnega organa, da tožeča stranka na odlagališču Dobrava Ormož odlaga neobdelane mešane komunalne odpadke, zmotna. Za zagotovitev obdelave mešanih komunalnih odpadkov je tožeča stranka, glede na to, da sama ne razpolaga s potrebno infrastrukturo in napravami za obdelavo odpadkov, sklenila dogovor oziroma dala dne 22.10.2010 naročilo družbi A. d.o.o., kot je navedla že v dopolnitvah vloge za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja. Družba A. d.o.o. je vpisana v evidenco predelovalcev odpadkov pod evidenčno številko ..., pri čemer je zapisano, da na lokaciji v Lenartu v Slovenskih goricah predelujejo tudi mešane komunalne odpadke. Tožeča stranka se konec leta 2010 ni mogla izkazati kot izvajalec gospodarske javne službe obdelave mešanih komunalnih odpadkov, vendar pa ta okoliščina v nobenem primeru ne more biti relevantna pri odločanju o izdaji predmetnega okoljevarstvenega dovoljenja. Iz tega razloga tožeča stranka na prvi stopnji ni izpostavljala ali dokazovala načina rešitve obdelave mešanih komunalnih odpadkov, je pa v svojih vlogah točno navedla, na kakšen način bo uredila izvajanje odlaganja v skladu z zahtevami iz Uredbe. Tožeča stranka je tolmačila, da prvostopni organ pogodb ne bo štel kot dokazila, zato jih v postopku tudi ni navedla niti predložila. Zatrjuje, da je prvostopni organ tožeči stranki onemogočil, da bi lahko pravočasno predložila dokaze, s katerimi bi lahko navedeno dejstvo dokazovala, s tem pa ji ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. V nadaljevanju tožeča stranka pojasnjuje, da iz pogodbe o prevzemu odpadkov, ki nastajajo pri mehanski obdelavi z dne 19.10.2010, katero je iz zgoraj navedenih razlogov predložila šele s pritožbo, izhaja, da lahko družba A. d.o.o. na odlagališče Dobrava-Ormož pripelje 200 ton odpadkov mesečno za Občine Kranj in Idrija, razen tega pa se lahko na to odlagališče odlagajo tudi predelani odpadki iz drugih občin.

Tožeča stranka zatrjuje, da izpolnjuje vse zahtevane pogoje za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja iz 70. člena Uredbe. V postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja bi se, kot navaja tožeča stranka v tožbi, morebiti lahko preverjalo zagotavljanje obdelave odpadkov pred odlaganjem, nikakor pa ne preverjanje ali se že odlaga obdelane odpadke. Takšno preverjanje je v pristojnosti inšpekcije. Predmet postopka izdaje okoljevarstvenega dovoljenja tudi ni vprašanje ali je bila družba A. d.o.o. pravilno izbrana za izvajalca gospodarske javne službe obdelave mešanih komunalnih odpadkov. Dejstvo, da je v 149. členu ZVO-1 obdelava mešanih komunalnih odpadkov določena kot obvezna občinska gospodarska javna služba, ne more vplivati na dejstvo, ali so mešani komunalni odpadki obdelani ali ne.

Tožeča stranka pa v tožbi napada tudi ugotovitev iz izpodbijane odločbe, da tožeča stranka ne izpolnjuje predpisanih zahtev glede minimalnega števila vključenih prebivalcev v regijski koncept ravnanja z odpadki. Uredba namreč v nobeni izmed določb ne določa, da obstaja obveznost tožeče stranke kot vlagatelja zahteve za okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje odlagališča, ravnati se v smislu regijskega koncepta oziroma, da obstaja obveznost postaviti regijski center prvega oziroma drugega reda, kot sta opredeljena v prilogi 10 Uredbe. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Kot izhaja iz podatkov spisa, odlagališče ... deluje že od leta 1978. Z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo je upravni organ odločal o vlogi tožeče stranke za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, ki je bila vložena 16.1.2009. Upravljalec mora namreč za obratovanje naprave, v kateri se bo izvajala dejavnost, ki lahko povzroči onesnaževanje okolja večjega obsega in za vsako večjo spremembo v obratovanju te naprave pridobiti okoljevarstveno dovoljenje (68. člen Zakona o varstvu okolja, v nadaljevanju ZVO-1, Uradni list RS, št. 41/2004 s spremembami). Naprava, ki lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega je nepremična tehnološka enota, v kateri poteka ali ena več dejavnosti s proizvodnjo zmogljivostjo nad pragom priloge 1, ki je sestavni del Uredbe o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega (Uradni list RS, št. 97/2004 s spremembami) in na istem kraju katerakoli druga z njo neposredno tehnično povezana dejavnost, ki lahko povzroča obremenitev okolja (1. točka prvega odstavka 2. člena te uredbe).

Odlaganje odpadkov na odlagališčih pa je še posebej urejeno z Uredbo o odlaganju odpadkov na odlagališčih (v nadaljevanju Uredba, Uradni RS, št. 32/2006, 98/2007, 62/2008 in 53/2009). Ta v prvem odstavku 5. člena določa, da je dovoljeno odlagati samo obdelane odpadke. Obdelava odpadkov je vsak fizikalni, termični, kemični ali biološki postopek v okviru postopkov predelave oziroma odstranjevanja odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, vključno s sortiranjem odpadkov, s katerim se spremenijo lastnosti odpadkov z namenom zmanjšanja prostornine ali teže odpadkov pred njihovim odlaganjem, z namenom zmanjšanja biološko razgradljivih snovi v odpadkih, z namenom zmanjšanja nevarnih lastnosti, lažjega ravnanja z njimi ali povečanja možnosti za njihovo predelavo. Izločevanje ločenih frakcij z ločenim zbiranjem komunalnih odpadkov ne šteje za obdelavo odpadkov (13. točka 2. člena Uredbe). Za obdelane komunalne odpadke štejejo komunalni odpadki, ki so obdelani po postopkih iz referenčne sheme obdelave komunalnih odpadkov iz priloge 1 Uredbe ali po postopkih, ki so glede zmanjšanja posebnosti biološko razgradljivih sestavin odpadkov enakovredni postopkom iz te sheme (tretji odstavek 5. člena Uredbe).

Za obratovanje odlagališča je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje odlagališča v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja (prvi odstavek 44. člena Uredbe). Vlagatelj mora v vlogi za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča navesti ime in naslov vlagatelja ter ime in naslov upravljalca odlagališča, če sta to različni osebi, opis vrst odpadkov in količino odpadkov, ki se bo na odlagališče odložila, predlog za celotno zmogljivost odlaganja na kraju odlagališča, opis kraja odlaganja, vključno z njegovimi hidrogeološkimi in geološkimi značilnostmi, predlagane ukrepe preprečevanja in zmanjševanja onesnaževanja okolja, predlog izvedbe monitoringa in nadzora obratovanja odlagališča, predlog načrta ravnanja z odpadki na odlagališču v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, predlog načrta za zaprtja odlagališča in ukrepe za preprečevanje škodljivih vplivov na okolje po njegovem zaprtju, program obratovalnega monitoringa onesnaževanja podzemne vode, izdelan v skladu s predpisom, ki ureja obratovalni monitoring onesnaževanja podzemne vode, bistvene podatke o vplivih na okolje iz poročila o vplivih na okolje in obliko finančnega jamstva, ki ga zagotavlja vlagatelj v zvezi z izvedbo ukrepov varstva okolja med obratovanjem v času zapiranja po prenehanju obratovanja in po zaprtju odlagališča v skladu s prilogo 9, ki je sestavni del Uredbe (drugi odstavek 44. člena Uredbe).

Vlogi iz prejšnjega odstavka mora vlagatelj priložiti dokumentacijo, s katero dokazuje izpolnjevanje naslednjih pogojev: emisija snovi in energije v vode, zrak in tla ne sme presegati predpisanih mejnih vrednosti, postopki in metode odlaganja odpadkov ne smejo povzročati čezmernih obremenitev okolja in negativnih vplivov na krajino, izpolnjene morajo biti gradbene in druge zahteve predpisane s to Uredbo, zagotovljeni morajo biti ukrepi varstva pred nenadzorovanimi dogodki in za primer ekološke nesreče in omejitev njihovih posledic ter zagotovljena morata biti izvedba in financiranje programa predpisanih ukrepov varstva okolja za obratovanje, zapiranje po prenehanju obratovanja in ukrepe po zaprtju odlagališča za nevarne in nenevarne odpadke (tretji odstavek 44. člena Uredbe).

Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno gre v predmetni zadevi za odlagališče, ki deluje že od leta 1978. Za obratovanje tega odlagališča je prvostopni organ upravljalcu izdal okoljevarstveno dovoljenje dne 31.12.2004 z veljavnostjo najdlje do 31.10.2007. Dne 12.11.2007 je bila izdana še odločba o podaljšanju veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja z veljavnostjo do 15.7.2009. V predmetni zadevi gre torej za odlagališče, ki obratuje in ki mu je bilo okoljevarstveno dovoljenje podaljšano do 15.7.2009. Za takšna odlagališča pa peti odstavek 70. člena Uredbe določa, da lahko upravljalec pridobi okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje odlagališča za odlaganje obdelanih komunalnih odpadkov po 16.7.2009, če je za odlaganje odpadkov na obstoječem odlagališču izdano okoljevarstveno dovoljenje z veljavnostjo do 15.7.2009, upravljavec obstoječega odlagališča dokaže, da ima za celotno obdobje nameravanega odlaganja še razpoložljivo zmogljivost za odlaganje obdelanih odpadkov, je zagotovljena obdelava mešanih komunalnih odpadkov tako, da količina biološko razgradljivih sestavin v komunalnih odpadkih ne presega vrednosti, ki se za obstoječe odlagališče za posamezno leto določijo v skladu z merili iz priloge 4 Uredbe, se za obstoječe odlagališče izvaja monitoring onesnaževanja podzemne vode, na posameznem območju še ne obratuje regijski center za ravnanje s komunalnimi odpadki iz 1. točke priloge 10 Uredbe v obsegu, ki je določen v točki 2.2. priloge 10 Uredbe, je priloženo finančno jamstvo v skladu s prilogo 9 Uredbe in če upravljalec odlagališča za občine, za katere izvaja obvezno javno službo odlaganja ostankov po predelavi ali odstranjevanju, predloži podpisane pogodbe o uvrstitvi v enega od regijskih centrov iz 1. točke priloge 10 te Uredbe.

Kot prvi razlog, iz katerega je bila zahteva tožeče stranke za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja zavrnjena, je, da tožeča stranka ni izkazala, da bo na predmetnem odlagališču odlagala le obdelane odpadke. Tudi po presoji sodišča je okoliščina, da je zagotovljeno, da se bodo na odlagališču odlagali samo obdelani odpadki, bistvena za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja. Da je dovoljeno odlagati samo obdelane odpadke, izhaja iz prvega odstavka 5. člena Uredbe, pa tudi peti odstavek 70. člena Uredbe že v uvodu navaja, da je mogoče dobiti okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje odlagališča za odlaganje obdelanih komunalnih odpadkov. Zagotovljena obdelava mešanih komunalnih odpadkov je kot pogoj za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja predpisana tudi v tretji alinei petega odstavka 70. člena Uredbe, da morajo biti za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča izpolnjeni z odredbo predpisani pogoji pa izhaja tudi iz 3. točke tretjega odstavka 44. člena Uredbe. Ta okoliščina je torej za odločitev bistvena, zato je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je v ugotovitvenem postopku ugotavljal ali je zagotovljena obdelava odpadkov pred odlaganjem.

Sodišče se tako ne strinja s trditvijo tožeče stranke, da ni stvar postopka izdaje okoljevarstvenega dovoljenja ugotavljanje, ali se odlagajo obdelani odpadki ali ne. Prvostopni organ je v postopku ugotovil, da tožeča stranka v dosedanjem obdobju v letu 2009 ni odlagala obdelanih odpadkov, prav tako pa ni izkazala, da bo za obdelavo odpadkov poskrbela tudi v bodoče. Ker je ta okoliščina glede na zgoraj navedena določila Uredbe bistvena, je odločitev, da se zahteva tožeče stranke za izdajo takšnega dovoljenja zavrne, pravilna.

Po presoji sodišča se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na to, da ji v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bistvena za odločbo. Kot izhaja iz spisa, je prvostopni organ tožečo stranko večkrat z obširnimi in obrazloženimi dopisi pozival, da svojo zahtevo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja dopolni. Tožeča stranka je v postopku vložila pet dopolnitev svoje zahteve za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, sodišče pa se strinja z zaključkom prvostopnega in drugostopnega organa, da zgoraj navedene - za odločitev relevantne - okoliščine ni izkazala. Dejstev, ki jih je tožeča stranka priložila šele pritožbi drugostopni organ pravilno ni upošteval, saj tožeča stranka ni izkazala, zakaj jih ni navedla že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se namreč lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti v tem postopku (tretji odstavek 238. člena ZUP). Tudi v tožbi tožeča stranka okoliščin, zakaj predmetnih listin ni predložila tekom postopka na prvi stopnji, ni pojasnila. Navedb tožeče stranke na četrti strani tožbe, iz katerih izhaja, da navedenih listin ni predložila, ker je „upravičeno tolmačila, da ARSO pogodb ne bo štel kot dokazila“, vsekakor ni mogoče šteti kot opravičljiv razlog, zakaj dokaz ni predložen do zaključka na prvi stopnji. Naloga tožeče stranke je bila, da navede in predloži vsa dokazila, s katerimi dokazuje utemeljenost svoje zahteve. Seveda ostaja vprašanje ali bi v postopku na prvi stopnji predložena pogodba, dne 19.10.2010 sklenjena med A. d.o.o. kot imetnikom odpadkov in tožečo stranko kot prevzemnikom odpadkov, s katero se tožeča stranka zavezuje prevzeti odpadke, ki ostajajo imetniku odpadkov pri mehanski obdelavi odpadkov za občini Kranj in Idrijo, sploh vplivala na izpodbijano odločitev, vendar se sodišče s tem vprašanjem glede na to, da tega dokaza v skladu s tretjim odstavkom 238. člena ZUP ni mogoče upoštevati, ni ukvarjalo.

Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da je tožeča stranka v svojih vlogah točno navedla, na kakšen način bo uredila izvajanje odlaganja odpadkov v skladu z zahtevami Uredbe. Zahteva za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja je bila vložena 16.1.2009. V postopku je tožeča stranka najprej navajala, da pripravlja in vodi aktivnosti za obdelavo odpadkov v A. in da je v izgradnji nakladalno sortirni plato, kjer se bo zagotavljalo sortiranje, prekladanje in nadaljnja transportna logistika. V svoji zadnji dopolnitvi z dne 20.12.2010 pa je tožeča stranka navedla le, da se obdelava podatkov izvaja v obratu A. d.o.o., za to svojo trditev pa ni predložila nobenega dokazila.

Glede na to, da je v skladu z zgoraj navedenimi določili Uredbe za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za odlagališče nenevarnih odpadkov bistveno, da je zagotovljeno, da se odlagajo samo obdelani odpadki, je tudi po presoji sodišča zaključek tako prvostopnega kot drugostopnega organa, da tožeča stranka te okoliščine ni - vsekakor pa ne stopnjo zanesljivosti - izkazala, pravilna.

Ker morajo biti vsi pogoji za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja izpolnjeni kumulativno, se sodišče z drugimi okoliščinami ni ukvarjalo.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.