Jedro

Delodajalec lahko začne disciplinski postopek zoper imenovanega ali voljenega sindikalnega zaupnika, če ta ne ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. V takšnem primeru soglasje sindikata ni potrebno, oziroma pomanjkanje soglasja ne predstavlja ovire za začetek in izvedbo disciplinskega postopka. Nasprotno tolmačenje bi sindikalnemu zaupniku zgolj zaradi odklonitve soglasja sindikata omogočalo popolno zaščito, torej tudi zaščito v primerih hujših kršitev delovnih obveznosti, ki nimajo povezave z njegovim statusom in njegovo sindikalno dejavnostjo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Zoper tožnika je bil uveden disciplinski postopek zaradi kršitev delovnih obveznosti, storjenih v času stavke pri toženi stranki. Disciplinski organi so ugotovili, da je tožnik očitane kršitve storil, da je zanje odgovoren in mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik utemeljeno skliceval na imuniteto, ki jo ima kot sindikalni zaupnik. Tožena stranka je bila s tem seznanjena, vendar soglasja sindikata ni zahtevala, ker je tožnik ravnal v nasprotju s predpisi. Po presoji sodišča predpisi (4. člen ZTPDR in 5. člen ZDR90, ter 41. člen SKPG in 40. člen Kolektivne pogodbe za lesarstvo) dopuščajo uvedbo disciplinskega postopka zoper sindikalnega zaupnika le za tista njegova ravnanja oziroma kršitve, ki niso povezane z njegovo sindikalno dejavnostjo. Delodajalec mora od sindikata zahtevati soglasje in če ga odkloni, je možno sprožiti postopek pred arbitražo. Začetek disciplinskega postopka brez soglasja sindikata pomeni, da je bil disciplinski postopek nezakonit, zato je sodišče razveljavilo disciplinske odločitve in ugodilo tudi reintegracijskemu in deloma denarnim zahtevkom tožnika.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo le deloma glede denarnih zahtevkov, v pretežnem delu pa jo je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča glede nezakonitosti disciplinskega postopka. Zakonskih določb in določb kolektivnih pogodb o varstvu sindikalnih zaupnikov v povezavi s Konvencijo MOD št. 135 ni mogoče tolmačiti tako, da delodajalcu ni potrebno zahtevati soglasja sindikata, če zoper sindikalnega zaupnika začne disciplinski postopek zaradi kršitev delovnih obveznosti, ki ne pomenijo njegove sindikalne aktivnosti in ki so obenem tudi ravnanje v nasprotju s predpisi. Tako je že odločilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi opr. št. VIII Ips 266/2001. Ni sprejemljivo stališče tožene stranke, da bi moral delodajalec zahtevati soglasje takrat, ko namerava začeti disciplinski postopek zoper sindikalnega zaupnika, ker ta ravna v skladu s predpisi.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odločilno vprašanje, ali ravnanje tožnika pomeni sindikalno dejavnost ali ne. Od tega je odvisno, ali je bila tožena stranka dolžna zahtevati soglasje sindikata za uvedbo disciplinskega postopka. Namen Konvencije MOD št. 135 ni popolna imuniteta delavskih predstavnikov, ampak imuniteta za zakonito sindikalno dejavnost. Tako določata tudi tretji odstavek 4. člena ZTPDR in tretji odstavek 5. člena ZDR90. Če gre za dejanja sindikalnega zaupnika izven sindikalne dejavnosti, imuniteta po ZDR90 ni podana. V okviru take zakonske ureditve je treba razlagati tudi določbe SKPGD in panožne Kolektivne pogodbe o imuniteti sindikalnih zaupnikov: uvedba disciplinskega postopka zoper sindikalnega zaupnika je vezana na soglasje sindikata le v primeru zakonite sindikalne dejavnosti. Če gre za sindikalno dejavnost, ki ni skladna z zakonom (npr. stavkanje v nasprotju z Zakonom o stavki) ali če gre za dejanja, ki so povsem izven običajne sindikalne dejavnosti, soglasje sindikata ni potrebno.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Pri materialno pravni presoji pa je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je za svojo odločitev upoštevalo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 14/82, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) v 1. členu določa, da morajo biti predstavniki delavcev (to so po določbi 3. člena tako sindikalni predstavniki kot od drugih delavcev izvoljeni predstavniki delavcev) v podjetju učinkovito zavarovani pred vsakim postopkom, ki bi bil zanje škodljiv, kamor spada tudi odpuščanje zaradi njihovega statusa ali aktivnosti kot predstavnikov delavcev ali zaradi članstva v sindikatu ali zaradi udeležbe v sindikalnih aktivnostih, če ravnajo v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami ali drugimi skupno dogovorjenimi sporazumi.

Iz navedene določbe Konvencije izhaja, da varstvo sindikalnih zaupnikov ni absolutno. Uveljaviti ga je mogoče le, če gre za odpoved (to je tudi prenehanje delovnega razmerja zaradi izrečene disciplinske sankcije po določbah ZTPDR in ZDR90) zaradi njihovega statusa sindikalnega predstavnika ali njihove sindikalne aktivnosti. Dodatna omejitev pa je v izključitvi varstva, kolikor je sindikalni predstavnik - pri opravljanju svoje sindikalne dejavnosti - kršil zakon, kolektivne pogodbe ali druge predpisane oziroma dogovorjene obveznosti.

Določba Konvencije je bila povzeta v tretjem odstavku 4. člena ZTPDR: predstavniku sindikata je zagotavljala varstvo le, kolikor pri opravljanju sindikalne dejavnosti ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in splošnim aktom. ZDR90 je v četrtem odstavku 5. člena določil le, da zoper sindikalnega predstavnika (poverjenika) ni mogoče začeti disciplinskega postopka - zaradi njegove sindikalne dejavnosti. Določbi je treba upoštevati skupaj: varstvo je sindikalnemu poverjeniku zagotovljeno le, če pri opravljanju svoje sindikalne dejavnosti ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in splošnim aktom.

Določbo 41. člena SKPG je sodna praksa (tudi na primer v sodbi Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 266/2001 z dne 10.12.2002) razlagala tako, da zoper sindikalnega zaupnika - zaradi njegove sindikalne dejavnosti - brez soglasja sindikata ni mogoče uvesti disciplinskega postopka. Kolektivna pogodba za lesarstvo (Uradni list RS, št. 67/95) ima v četrtem odstavku izrecno določbo o delovnopravni imuniteti sindikalnega zaupnika v takem primeru: zoper njega ni mogoče brez soglasja sindikata (v organizaciji) začeti disciplinskega postopka. Zaščite sindikalnega zaupnika, ki izhaja iz navedenih določb SKPG in panožne kolektivne pogodbe, ni mogoče razumeti tako, kot sta zaključili nižji sodišči. Tudi po teh določbah je namreč zaščita vezana le na sindikalno dejavnost sindikalnega zaupnika oziroma njegove sindikalne aktivnosti in je dodatno omejena na njegovo ravnanje v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti. Le v primeru takšnega ravnanja je soglasje sindikata pogoj za začetek disciplinskega postopka zoper sindikalnega zaupnika.

To pomeni, da delodajalec lahko začne disciplinski postopek tudi zoper imenovanega ali voljenega sindikalnega zaupnika, če ne ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. V takšnem primeru tudi soglasje sindikata ni potrebno, oziroma pomanjkanje soglasja ne predstavlja ovire za začetek in izvedbo disciplinskega postopka. Nasprotno tolmačenje bi sindikalnemu zaupniku zgolj zaradi odklonitve soglasja sindikata omogočalo popolno zaščito, torej tudi zaščito v primerih hujših kršitev delovnih obveznosti, ki nimajo povezave z njegovim statusom in njegovo sindikalno dejavnostjo.

Pri tem je treba upoštevati, da se očitane kršitve delovnih obveznosti sicer res nanašajo na ravnanje tožnika v času stavke pri toženi stranki. Zakon o stavki (Uradni list SFRJ, št. 23/91 - ZStav) posebej zagotavlja delavcem zaščito pred disciplinsko odgovornostjo zaradi organiziranja stavke oziroma udeležbe v njej (13. člen). Vendar le v primeru stavke, ki je organizirana in izvedena v skladu z zakonom, torej v primeru zakonite stavke. V primeru nezakonite stavke pa je to varstvo izrecno izključeno (četrti odstavek 13. člena ZStav). V sodnem postopku je bilo ugotovljeno (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 48/2003 z dne 20.6.2003), da je bila stavka nezakonita že zato, ker so stavkajoči delavci preprečevali delo tistim, ki v stavki niso sodelovali. Stavka je bila torej nezakonita tudi (oziroma predvsem) zaradi tistih ravnanj, ki se tožniku očitajo kot kršitev delovnih obveznosti. Tožniku se v disciplinskem postopku ni očitalo organiziranje nezakonite stavke oziroma sodelovanje v taki stavki.

Tožnik tako ne uživa varstva (imunitete) ne po ZStav, ne po določbah ZTPDR, ZDR90, SKPG in panožne kolektivne pogodbe. Njegovo ravnanje v času stavke je bilo nezakonito in je bistveno (so)prispevalo k nezakonitosti stavke in zaradi takega ravnanja je tožena stranka zoper njega lahko uvedla disciplinski postopek tudi brez soglasja sindikata. Ali je tožnik s svojim ravnanjem tudi res kršil delovne obveznosti in je zanje odgovoren, kot tudi vprašanje zakonitosti in ustreznosti izrečenega disciplinskega ukrepa, pa je vprašanje presoje disciplinskih odločitev.

Sodišči druge in prve stopnje, zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z zaščito sindikalnega zaupnika, nista presojali zakonitosti izpodbijanih disciplinskih sklepov. Ker je bilo tako tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče bo moralo v novem postopku odločiti o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih disciplinskih sklepov tožene stranke.

Izrek o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.