Jedro

Pritrditi je pritožbi, da je možno priznati služnostno pravico tudi v manjšem obsegu - do obstoječe parcele štev. 615 (ki je sedaj v lasti tožnice) ter da je za pravilno odločitev potrebno predhodno rešiti vprašanje poteka meje ali pa počakati na konec nepravdnega postopka.

V kolikor se izkaže, da so izpolnjeni pogoji priposestvovanja za določen del služnostne poti in da je le-ta ožja, je seveda možno ugoditi le delu tožbenega zahtevka. Res pa je, da se zavrže tožba (in ne tožbeni zahtevek) in to s sklepom (in ne s sodbo), zato je višje sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu delno ugodilo in sklenilo, kot je razvidno iz točke B sklepa. Ob tem višje sodišče še pripomni, da je glede na že prej postavljeni tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev služnosti, nasprotna tožba tožene stranke v tem delu glede na identičnost tožbenega zahtevka v objektivnem in subjektivnem pogledu nedovoljena tudi glede na načelo litispendence in je nasprotno tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev neobstoja služnosti, potrebno zavreči tudi na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZPP.

Izrek

A. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu - točki I, III in IV izreka razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.

B. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni v toliko, da se s sklepom (in ne s sodbo) tožba (in ne tožbeni zahtevek) tožene stranke po nasprotni tožbi v delu glede ugotovitve neobstoja služnosti, zavrže.

Glede odločitve o pravdnih stroških pa se upošteva odločitev pod A tega sklepa, v ostalem se pritožba zavrne.

C. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi, da na parc. št. - dvorišče, stanovanjska stavba, z.k. vl. št. k.o. in je last toženke, kot služečem zemljišču, obstaja služnosta pravica hoje in vožnje z vsemi vozili v obe smeri, tudi za potrebe gradnje, v korist parc. št. - vinograd, pripisane k z.k. vl. št. k.o. ter v korist parc. št. - stanovanjska stavba, dvorišče, - vinograd, - vinograd, - njiva in - travnik, pripisanih k z.k. vl. št. k.o., sedaj vse v lasti tožnice, kot gospodujočega zemljišča ter da služnost poteka po dobrovidni trasi na parc. št. k.o. , od občinske ceste, po parc. št. k.o. do tožničinih gospodujočih zemljišč, v dolžini okrog 30 m in širini 3 m, med parc. št. in stanovanjsko hišo toženke na parc. št. obe k.o. ter je toženka dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo te služnosti in tožnici povrniti pravdne stroške.

Pod točko II izreka je tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi - da se ugotovi, da ne obstoji sužnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili v obe smeri, tudi za potrebe gradnje po parc. št. - dvorišče, stanovanjska stavba, vl. št. k.o. , last tožnice, v korist parc. št. k.o. , last toženke, zavrglo. Pod točko III je toženi stranki prepovedalo vstopiti na parc. št. - dvorišče, stanovanjska stavba, vl. št. k.o., last tožnice. V točki IV izreka pa je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki (po nasprotni tožbi) povrniti povzročene pravdne stroške v znesku 586.034,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila. Obrazložilo je, da izvedeni dokazni postopek ni izkazal, da je v naravi obstajala služnostna pot za vsa vozila, tudi za potrebe gradnje; v podaljšku stare zidanice so bili svinjski hlevi in nato gnojna jama, oboje je prejšnji lastnik parc. št. podrl šele v letu 1997 ter pred tem ni bilo dovolj prostora, da bi se lahko vozilo.

Tožnica tako ni uspela dokazati, da bi 20 let pred vložitvijo tožbe izvrševala služnost vožnje v obe smeri in je zato v tem obsegu ni mogla priposestvovati; dokazni postopek je sicer izkazal, da se v korist parc. št. - sedaj k.o. dejansko izvrševala služnost vožnje, vendar ne po trasi, ki jo je zatrjevala tožnica. Tožnica bi tudi morala določno opisati potek služnostne poti v naravi, saj je bilo ob ogledu ugotovljeno, da celotna pot ni vidna, kot tudi, da je del sporne poti širok samo dva metra. Dokazni postopek je izkazal, da je tožnica hodila po zatrjevani poti in tudi izpolnila priposestvovalno dobo 20 let, vendar potek služnostne hoje ni dovolj natančno določen in ker sta možni dve varianti služnostne poti (tako kot jo zatrjuje tožnica, ali pa med hišama naravnost do starega gospodarske poslopja), je sodišče zavrnilo tudi zahtevek na služnostno pravico hoje po sporni poti. Sodišče je še ocenilo, da toženka za ugotovitveni del zahtevka po nasprotni tožbi nima pravnega interesa, saj v primeru, če sodišče ne ugodi tožničinemu tožbenemu zahtevku, služnostna pravica tudi ne nastane in ni potrebna posebna tožba v tej smeri in je zato ta del tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi zavrglo, ocenilo pa je, da toženka (ker tožnica ni uspela s služnostno pravico po parceli last toženke) utemeljeno zahteva, da se tožnici prepove vstopati na toženkino parcelo k.o..

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnica se pritožuje zoper točke I, III, in IV prvostopne sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Nepravilne so ugotovitve, da se je izvrševala služnost voženj po drugi trasi, da tožnica ni dovolj določno opisala poteka služnostne poti v naravi, toženka je služnostno traso zožila tekom te pravde. Trditev sodišča, da sama ni uspela dokazati, da bi 20 let dejansko izvrševala služnost vožnje v obe smeri, je protispisna, glede na izpovedbo prič in, ob upoštevanju izpovedb ostalih prič. Zgrešena je ugotovitev prvostopnega sodišča, da ni določno specificirala zatrjevane služnostne poti; iz fotografije je jasno, da je služnostna pot potekala med razpadajočim gospodarskim poslopjem parc. št. last in toženkino hišo na parc. št. k.o. ; za parc. št. je ta pot potekala naravnost, meja med parc. št. last toženke na eni strani ter parc. št. in last tožnice na drugi strani pa je še sporna in je vprašanje ali in v kakšni meri zadnji del trase služnosti poteka po toženkinem zemljišču, saj postopek zaradi sodne ureditve meje N še ni končan ter je vprašanje, ali je del zahtevka, ki se nanaša na služnostno traso ob gospodarskem poslopju, ki je imelo parc. št. , sploh potreben. Sicer pa bi moralo sodišče, če je že prepričano, da tožeča stranka ni izkazala pridobitve služnosti v zatrjevanem obsegu, le-tej moralo priznati služnost v manjšem obsegu v skladu s svojo dokazno oceno; pri čemer je prvostopno sodišče tudi napačno razumelo potek sporne meje.

Napačno je tudi interpretiralo izpovedbe prič, "vsa vozila pa pomenijo osebna, kot tudi tovorna, ki so po v naravi vidni trasi sposobna peljati, ne da bi pri tem delala škodo". Zmotna ugotovitev dejanskega stanja ima za posledico napačno uporabo materialnega prava. Glede služnostne pravice pešhoje je jasno, kje poteka - obstaja v smeri J-S, gledano od javne ceste proti gospodarskemu poslopju, ki je imelo parc. št. in nato proti vzhodu do tožničinega vikenda, pri čemer na skrajnem S delu te trase zadnje tri, štiri metre res niso več vidne kolesnice, to je posledica dejstva, da je toženka kakšni dve leti pred izdajo začasne odredbe tožnici prepovedala vsakršne vožnje. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki člena 339/II ZPP, saj ugotavlja, da je tožnica izkazala priposestvovalno dobo za peš hojo in gospodarske vožnje v ožjem obsegu, kljub temu pa je zahtevek zavrnilo. Ni nikakršnih ovir, da bi sodišče tožnici glede parc. št. priznalo služnostno pravico peš hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi kolovozni poti v smeri J-S, glede ostalih gospodojočih zemljišč pa bi sodišče pred odločitvijo moralo rešiti predhodno vprašanje poteka meje, ali pa počakati do konca nepravdnega postopka. Sicer pa je služnostna trasa v celotnem obsegu po mnenju tožnice dovolj opredeljena. Predlaga, da naj višje sodišče njeni pritožbi ugodi, citirano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Enako se zavzema tudi tožnica sama v svoji dopolnilni laični pritožbi.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo oziroma sklep v delu, s katerim ni uspela (zavržen zahtevek II. točka - po nasprotni tožbi) in posebej glede premalo priznanih pravdnih stroškov (IV. točka izreka) ter podrejeno v delu, kjer sodišče ni odločilo o predlogu za odpravo sklepa o izdaji začasne odredbe. Toženka meni, da je sodišče nepravilno odločilo, ko je njeno nasprotno tožbo zavrglo iz razloga, ker naj ne bi imela pravnega interesa, sodišče pa bi ji moralo priznati tudi vse priglašene pravdne stroške. V kolikor prvostopno sodišče ne bo izdalo dopolnilne odločbe, s katero se naj odpravi začasna odredba, se pritožuje tudi "zaradi neodločitve o predlogu za odpravo začasne odredbe". Predlaga, da naj višje sodišče "izpodbijano sodbo oziroma sklep spremeni tako, da pritožbi ugodi in v II. tč.

sodbe odločitev razveljavi in vrne v nov postopek, v IV. tč. pa prisodi še preostale - nepriznane stroške postopka, ter podrejeno glede predloga o odpravi začasne odredbe, v kolikor sodišče ne bo izdalo dopolnilne odločbe, nasprotni stranki pa naloži pritožbene stroške toženke oziroma tožnice po nasprotni tožbi, z zak. zam.

obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila." Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke kot neutemeljene.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba tožnice je v celoti utemeljena, pritožba tožene stranke pa delno utemeljena.

O pritožbi tožnice - k točki A sklepa Pritožbenim navedbam o zagrešeni absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz člena 339/II, točke 14 ZPP ni mogoče pritrditi, sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in se da preizkusiti; iz obrazložitve napadene sodbe je razvidno, da je sodišče zavrnilo celotni tožbeni zahtevek iz razloga, ker je menilo, da ni zadosti določen.

Potrebno pa je pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, ki so potrebna za sprejem materialnopravno pravilne odločitve. Ugotovitve in zaključek prvostopnega sodišča, da tožnica ni izkazala zatrjevane služnosti pravice hoje in vožnje, so zaenkrat preuranjene in so posledica napačnega materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje. Kot pravilno opozarja pritožba, izpovedbe številnih prič vendarle potrjujejo, da se je vozilo (z vozom, traktorjem) vsaj do hiše, pa tudi prvostopno sodišče ugotavlja, da je dokazni postopek izkazal, da se je v korist parc. št. - sedaj k.o. , dejansko izvrševala služnost voženj, vendar po drugi trasi, kot je zatrjevala tožnica in kot je sodišče označilo na skici ob ogledu (list. štev.

82). Prav tako sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica izkazala priposestvovanje služnosti poti. Navede pa, da tožbeni zahtevek ni dovolj natančno določen. V kolikor prvostopno sodišče meni, da gre za formalno pomanjkljivost, bi moralo tožečo stranko pozvati s sklepom na popravo oziroma dopolnitev vloge (108. člen ZPP v zvezi s 180. členom ZPP).

Pritrditi je pritožbi, da je možno priznati služnostno pravico tudi v manjšem obsegu - do obstoječe parcele štev. (ki je sedaj v lasti tožnice) ter da je za pravilno odločitev potrebno predhodno rešiti vprašanje poteka meje ali pa počakati na konec nepravdnega postopka.

V kolikor se izkaže, da so izpolnjeni pogoji priposestvovanja za določen del služnostne poti in da je le-ta ožja, je seveda možno ugoditi le delu tožbenega zahtevka.

Po obrazloženem je višje sodišče pritožbi tožnice ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu - v točki I, posledično pa tudi v točki III, saj je ta odločitev posledica zavrnitve zahtevka za ugotovitev obstoja služnosti in v stroškovnem izreku - točki IV razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje (355. člen ZPP).

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v navedeni smeri. Tako bo razčistilo, kje točno bi naj potekala služnostna pot (v primeru, da meni, da je tožbeni zahtevek formalno pomanjkljiv, je potrebno tožnico pozvati s sklepom na dopolnitev vloge). Ugotoviti bo potrebno, po kateri poti so (in če so) tožnica in njeni pravni predniki hodili in vozili ter s kakšnimi vozili in koliko časa ter o tem natančno zaslišati pravdni stranki in priče (možno tudi ob ponovnem ogledu na kraju samem). Da bo sodišče sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, bo moralo rešiti predhodno vprašanje poteka meje ali pa počakati na pravnomočnost odločitve v nepravdnem postopku.

K pritožbi tožene stranke - k točki B sklepa Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka nima pravnega interesa, za ugotovitveni del zahtevka glede neobstoja služnosti po nasprotni tožbi in pritožbenih navedbam, da je izkazan pravni interes, ni mogoče pritrditi. Res pa je, da se zavrže tožba (in ne tožbeni zahtevek) in to s sklepom (in ne s sodbo), zato je višje sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu delno ugodilo in sklenilo, kot je razvidno iz točke B sklepa. Ob tem višje sodišče še pripomni, da je glede na že prej postavljeni tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev služnosti, nasprotna tožba tožene stranke v tem delu glede na identičnost tožbenega zahtevka v objektivnem in subjektivnem pogledu nedovoljena tudi glede na načelo litispendence in je nasprotno tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev neobstoja služnosti, potrebno zavreči tudi na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZPP (litispendenca). Stroškovno odločitev (točko IV izreka) je višje sodišče razveljavilo že v posledici ugoditve pritožbi tožeče stranke in bo o stroških celotnega pravdnega postopka ponovno odločeno, zato se višje sodišče s pritožbenimi navedbami toženke glede nepravilne odmere pravdnih stroškov ni posebej ukvarjalo.

Predmet pritožbenega obravnavanja je lahko le prvostopna odločitev, zato so pritožbene navedbe v zvezi z neodločitvijo o predlogu o odpravi začasne odredbe pri pritožbenem obravnavanju zadeve, neupoštevne.

Odločitev višjega sodišča v zvezi s pritožbo tožene stranke temelji na 3. in 2. točki 365. člena ZPP.

K točki C sklepa Po členu 165/IV, III ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki sta jih tožeča in tožena stranka priglasili v pritožbah, tožeča pa še v odgovoru na pritožbo, pridrži za končno odločbo.