Jedro

Če delodajalec za delavca financira dokup delovne dobe, delavcu ne pripada odpravnina ob upokojitvi (2. odst. 3. točke 44. člena SKPG-93).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Z a v r n e se tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 197.768,00 SIT (stosedemindevetdesettisoč sedemstooseminšestdeset tolarjev in 00/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.6.1996 dalje do plačila in na povrnitev stroškov postopka. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 123.320,00 SIT v 8 dneh, da ne bo izvršbe." Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 25.494,00 SIT, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova odpravnine ob upokojitvi izplača znesek 197.768,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7.6.1996 dalje do plačila. Hkrati je sodišče prve stopnje toženi stranki tudi naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 168.406,00 SIT. Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Tožena stranka je predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno razsojo. Pritožba izrecno graja zaključek prvostopnega sodišča o tem, da stranki pri sklenitvi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja nista niti govorili o odpravnini in pravici do nje. Pritožba opozarja na izpoved prič B. in C., iz katerih naj bi izhajalo, da je B. tožnika pred sklenitvijo sporazuma izrecno opozorila, da mu odpravnina ne pripada in da bi tožniku odpravnina bila nakazana, če bi mu pripadala oziroma če bi bila dogovorjena. Tožena stranka opozarja, da bi pogodbenika v sporazum vključila ustrezne klavzule, če bi v svoji pogodbeni volji imela tudi plačilo odpravnine. Tožena stranka v pritožbi nadalje navaje, da bi pravilna presoja dokaznega materiala pokazala, da se je tožnik zavedal, da mu odpravnina za upokojitev ne pripada. V nasprotnem primeru bi se tožnik obrnil na organe upravljanja tožene stranke ali pa takoj vložil tožbo, vendar pa je to storil šele devet mesecev po prenehanju delovnega razmerja, potem ko J. C., s katerim je tožnik sklenil sporazum o prenehanju delovnega razmerja, ni bil več direktor tožene stranke. Pritožba nadalje graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik plačilo dokupa let v celoti oddelal z idejnimi projekti. Takšen zaključek naj bi bil zmoten, tožena stranka opozarja, da je bil edini realizirani projekt (aplikacija K... rejekta) dokončan pred podpisom sporazuma, drugi idejni projekti pa niso bili popolni in niso vsebovali vse dogovorjene vsebine, kar naj bi bilo razvidno iz samih izdelkov in iz izpovedi priče D. O., ki je te projekte sprejel. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Zmotno je stališče tožeče stranke, da mu odpravnina ob upokojitvi pripada, ker se ji nikoli ni odpovedal. Takšna odpoved v primeru, ko delodajalec za delavca financira dokup delovne dobe, niti ni potrebna. V spornem času veljavna Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Ur.l. RS št. 39/93) v 2. odstavku 3. točke 44. člena namreč povsem jasno določa, da delavec ni upravičen do odpravnine, če organizacija oziroma delodajalec zanj financira dokup delovne dobe oziroma, da je upravičen do plačila razlike, če je znesek za dokup delovne dobe nižji od zneska odpravnine. Nesporno je, da je tožena stranka za tožnika financirala dokup delovne dobe v skupni vrednosti 2.113.546,86 SIT, zato tožnik v skladu s citiranim 2. odstavkom 3. točke 44. člena SKPG ni upravičen do odpravnine. V kolikor bi stranki kogentno določbo splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo želeli obiti, bi morali drugačno rešitev izrecno dogovoriti, česar pa nista storili. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožniku odpravnina pripada, ker se že pobotani znesek dokupa delovne dobe (ta naj bi bil pobotan s protivrednostjo tega dokupa, izraženo z delom, ki ga na podlagi sporazuma opravi tožnik), ne more še enkrat botati z odpravnino ob upokojitvi. Takšno pobotanje prvostopno sodišče konstruira na podlagi zatrjevanja tožnika, da je odkup v celoti odslužil s svojim delom. Stranki bi se sicer res lahko dogovorili, da tožniku kljub določbi 3. točke 44. člena SKPG pripada odpravnina ob upokojitvi, ne glede na to, da mu je tožena stranka dokupila delovno dobo, ker je tožnik zanjo opravil določeno dogovorjeno delo, vendar bi moralo biti to posebej dogovorjeno s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja. Takšnega dogovora pa stranki nista sklenili, zato ob jasnih določbah SKPG o tem, da v primeru dokupa delovne dobe delavec ni upravičen do odpravnine ob upokojitvi, ni mogoče razlagati, da te določbe ne veljajo, ker je delavec financiranje dokupa delovne dobe že pobotal z opravljenim delom. Iz sporazuma o prenehanju delovnega razmerja tak pobot tudi ne izhaja. S sporazumom se je tožena stranka zavezala, da bo za tožnika dokupila delovno dobo in mu s tem omogočila starostno upokojitev, tožeča stranka pa se je zavezala, da bo na ta račun brez plačila opravila določena dela. Iz določbe sporazuma o tem, da se tožnik "na ta račun zaveže brez posebnega plačila", izdelati dogovorjene idejne projekte in nuditi strokovno pomoč, ni mogoče sklepati, da so stranke s tem izrazile svojo voljo, da se pobota vrednost dokupa delovne dobe in vrednost opravljenega dela in da je zato volja strank, da se tožniku, kljub jasni določbi SKPG, izplača odpravnina ob upokojitvi. Sporazum o prenehanju delovnega razmerja po svoji pravni naravi predstavlja sporazum iz 2. točke 1. odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Citirana določba namreč predpisuje, da delavcu preneha delovno razmerje, če se s pooblaščenim organom v organizaciji oziroma z delodajalcem pismeno sporazume, da mu preneha delovno razmerje - z dnem, dogovorjenim v pisnem sporazumu. S sporazumom sta se stranki sporazumeli tako o datumu prenehanja delovnega razmerja, kot o drugih medsebojnih pravicah in obveznostih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialni predpis, to je Slošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo, kar je s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlog; v skladu z 2. odstavkom 365. člena, pa tudi pritožbeni razlog, na katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožena stranka tožniku, glede na to, da je zanj financirala dokup delovne dobe, na podlagi 2. odstavka 3. točke 44. člena SKPG, ni dolžna izplačati zahtevane odpravnine ob upokojitvi. Ker tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, je sodišče moralo zavrniti tudi tisti del tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka zahteva povrnitev stroškov postopka. V skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kakor ga določa 154. člena ZPP, je tožeča stranka toženi stranki dolžna povrniti njene stroške postopka. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožeči stranki naložilo, da toženi povrne stroške, ki jih je ta imela v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka, ki jo je zastopal odvetnik, je za sestavo odgovora na tožbo utemeljeno priglasila nagrado v višini 200 točk, za zastopanje na posameznem naroku v višini 100 točk in 50 točk za porabljeni čas za vsake nadaljnje pol ure trajanja naroka ali pa čakanja na pričetek obravnave, ni pa sodišče moglo priznati priglašene nagrade za konferenco stranke v višini 20 točk in prejem odločbe in poročilo stranki v višini 10 točk, saj je nagrada za tovrstna opravila že zajeta v nagradi za sestavo odgovora oziroma zastopanje. Celotni utemeljeno priglašeni odvetniški stroški v postopku pred sodiščem prve stopnje tako znašajo 1550 točk. Vrednost odvetniške točke je v času izdaje prvostopne sodbe znašala 76,50 SIT, kar pomeni, da nagrada za odvetniško delo znaša 118.575,00 SIT. K temu je potrebno prišteti še povračilo stroškov priči R. J. v višini 4.000,00 SIT ter takso za odgovor na tožbo v višini 745,00 SIT. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke pred prvostopnim sodiščem, ki jih je dolžna povrniti tožeča stranka, tako znašajo 123.320,00 SIT. Tožena stranka je s pritožbo uspela zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške. Nagrada za sestavo pritožbe znaša 250 točk, kar ob sedanji vrednosti točke 87,40 SIT znese 21.850,00 SIT, k temu pa je potrebno prišteti še takso za pritožbo v višini 3.644,00 SIT. Navedeno pomeni, da je tožeča stranka toženi dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 25.494,00 SIT. Določbe ZPP je sodišče na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.