Jedro

Za presojo ali gre primeru elektronskega sporočila za listino v smislu petega odstavka 99. člena KZ-1 ni pomemben materialni substrat listine. Elektronske listine imajo s pravimi listinami skupno bistveno značilnost – pri obeh gre za človekovo misel, ki je izražena s pisavo. Razlika je le v specifičnosti materialnega nosilca pisave. Pri pravih listinah je to otipljiv material, pri elektronski pa je zaznaven samo s pomočjo tehničnih naprav. Vendar v določenih primerih je tudi vsebino pravih listin mogoče ugotoviti le s kakšnimi tehničnimi pripomočki (npr. s povečevalom, infrardečimi žarki ipd). Pri presoji ali gre v takih primerih za listino ali ne, je treba izhajati predvsem iz tega, ali je zapisano primerno in namenjeno dokazovanju pravnorelevantnega dejstva. Zakonsko zahtevo po primernosti za dokazovanje, je treba presojati objektivno in v najširšem smislu, medtem ko je zahtevo o namembnosti za dokazovanje treba presojati v smislu subjektivnega namena izdajatelja listine, ki je kot tak k listini lahko podeljen že ob njeni izdaji, v posameznih primerih pa tudi naknadno, ko se listina uporabi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 250,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Celju je bil M. P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v katero mu je na podlagi prvega odstavka 251. člena tega zakona določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče je pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe ter stroške postopka naloži v plačilo proračunu, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik Hinko Jenull v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ugovor obrambe, da sporno elektronsko sporočilo ne izpolnjuje zakonskega pogoja, da gre za pisanje, ki je primerno in namenjeno za dokaz kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja sta argumentirano in izčrpno zavrnili obe nižji sodišči. Pregled obrazložitve obeh sodb po presoji vrhovnega državnega tožilca pokaže, da se je ta v pretežnem delu nanašala prav na utemeljitev obstoja znakov očitanega kaznivega dejanja z vidika pravilne razlage kazenskopravnega pojma listine. Zato je le povzel in še dodatno podprl že podane nosilne razloge pravnomočne sodbe s katero je sodišče zavrnilo razlagovanje o informativni naravi preposlanega (in spremenjenega) elektronskega sporočila, ki naj ne bi imelo dokaznega pomena za pravna razmerja. Obsežna pojasnila o tem, kaj naj bi obsojenec dokazoval s krivo listino, so bila podana na prvi stopnji (obrazložitev v točkah 14., 15., in 16.) in vsebinsko preizkušena na drugi stopnji (obrazložitev v točkah 6., 7., in 8.). Da je bila listina uporabljena pri dokazovanju, je izrecno izpostavljeno v sodbi Okrajnega sodišča, iz katere je razvidno, da je obsojenec sam svoji tožbi (v zvezi z izdano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi) Delovnemu sodišču v Celju priložil sporno elektronsko poročilo, iz katerega naj bi izhajalo, da je bila O. obveščena o tem, da je sklenjena pogodba z M. (točka 9. obrazložitve). Tudi v sodbi sodišča druge stopnje je izpostavljeno, da je bil povzeti izbrisani del sporočila primeren za dokaz dejstva, da namerava obsojenec v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi skleniti pogodbo z M. v svojem imenu in za svoj račun (točka 8. obrazložitve). O namenu uporabe listine (z naklepno spremenjeno vsebino) tako ni dvoma, saj ga potrjuje prav dejanje obsojenca samega, ki je izbris dela vsebine opravil zato, da vnaprej prikrije lastne poslovne načrte, nato pa listino (za katero je vedel, da je ponarejena) ponudil kot dokaz v sporu o zakonitosti takega svojega ravnanja. Prav to (oboje) je predmet očitka v opisu kaznivega dejanja. Da je šlo za elektronsko sporočilo, ki ima vrednost za pravna razmerja, je pravilno razložilo tako sodišče prve stopnje, v povezavi z določili pogodbe o zaposlitvi in konkurenčno klavzulo (v točki 15 obrazložitve) preizkusilo in potrdilo pa tudi višje sodišče (v točki 8 obrazložitve). Na neuspešno sklicevanje elektronskega sporočila obsojenca z dne 1. 11. 2015 povsem jasno kažejo razlogi zavrnitve na prvi stopnji (v točki 14) in potrditve take ocene glede dokazne vrednosti tega elektronskega sporočila, ki „nima pomena, kakršnega mu pripisuje obdolženec“ z ustreznimi pojasnili na drugi stopnji (v točki 9 obrazložitve). Vztrajno ponavljanje domnevne zmote materialnopravne presoje v navedenih odločilnih okoliščinah tako, po presoji vrhovnega državnega tožilca, v ničemer ne utemeljuje očitka o kršitvi zakona. Prav tako pa tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovni državni tožilec v nasprotju z očitki zahteve ugotavlja, da sta obe sodišči izčrpno in jasno utemeljili vse bistvene okoliščine, ki kažejo na obstoj znakov kaznivega dejanja. Nenazadnje to potrjuje tudi navedba v zahtevi sami, da je „šlo za službeno komunikacijo“, ki je bila pravno pomembna z vidika (ne)obstoja pisnega soglasja za sklenitev avtorske pogodbe. Kolikor s tem v zvezi zahteva očita sodišču napako v logičnem razmišljanju, take trditve temeljijo zgolj na drugačni dokazni oceni pomena obeh elektronskih sporočil. Zahteve za varstvo zakonitosti pa glede primernosti določene kazni in dolžine preizkusne dobe ni dopustno vlagati. Uspešna bi lahko bila zahteva le, če bi se izkazalo (kar niti ni zatrjevano), da je bila z izrekom sankcije prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Zato vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene.

4. V izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca obsojenec vztraja na navedbah v zahtevi ter poudarja predvsem, da je bil obtožen in obsojen za dejanje, ki je bilo storjeno precej časa pred sprožitvijo delovnopravnega spora. V času, ko je vlagal tožbo (avgusta 2016) je že povsem pozabil, kako je novembra 2015 preposlal sporni mail z dne 25. 11. 2015 z izpuščenim besedilom, saj se mu je zdela ta okoliščina tako nepomembna in minorna, da je nanjo že pozabil. Ko je bil v odgovoru na tožbo opozorjen na razliko v besedilih, je dokazni predlog nemudoma umaknil, kot je razvidno tudi iz spisa Pd 199/2016. Zato vztraja, da njegovo ravnanje ne vsebuje znakov očitanega mu kaznivega dejanja. Novembra 2015 ni ničesar dokazoval, niti mu ni bilo potrebno dokazovati, saj tega tedaj nihče niti ni zahteval od njega, niti ni skušal doseči pravnih učinkov, temveč je svojo predpostavljeno zgolj obvestil o svoji dejavnosti. Če je kaj izpustil, tedaj nikakor ni bilo kaznivo dejanje. Prepričan je, da se ga v navedenem primeru obravnava kot storilca kaznivega dejanja, čeprav gre zgolj za delovnopravni prekršek.

B-1.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Bistveni očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenec v obravnavani zadevi je očitek kršitve kazenskega zakona, kar naj bi sodišče storilo s tem, ko je sporno elektronsko sporočilo, z dne 25. 11. 2019, preposlano A. V., štelo kot listino v smislu petega odstavka 99. člena KZ-1. Da gre za listino v smislu te določbe sodišče utemelji zgolj z besedno zvezo, da je navedeno listino „nedvomno“ šteti kot listino, pri čemer te „nedvomnosti“ z ničemer ne utemelji. S tem je sodišče po mnenju vložnika kršilo poleg navedene določbe KZ-1 še procesni zakon, in sicer 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Nerazumljivo je tudi, zakaj je sodišče v točki 15. obrazložitve ocenilo, da je navedba obdolženca informativne narave ovržena, saj ravno besedilo sporočila izkazuje informativno naravo in ne vsebuje dokazovanja česa, kar ima pomen za pravna razmerja. Pri tem izpostavlja še, da je bilo to elektronsko sporočilo namenjeno predpostavljeni A. V. in se je začelo z besedilom „Živjo! V vednost – da boš vedela, kaj bo moja glavna preokupacija na domoznanstvu do maja leta 2016“, nato pa je preposlal „O. mail“, v katerem res manjka stavek s ponudbo sklenitve pogodbe. Nadalje obsojenec izpostavlja še, da iz obrazložitve sodišča prve stopnje ni razvidno, kaj naj bi dokazoval z domnevno krivo listino. V tistem času namreč ni bil pozvan k dokazovanju česarkoli, pa tudi iz besedila elektronskega sporočila je razvidno, da ni šlo za dokazovanje kakšnega dejstva, temveč zgolj za interno obvestilo predpostavljeni o glavni preokupaciji (tudi ni bilo govora o nameravanih aktivnostih), zaradi česar v sporočilu ni bilo ničesar lažnega. Prav tako ni bila ustrezno pojasnjena vrednost elektronskega sporočila za pravna razmerja, kot drugi znak kaznivega dejanja. Pri tem pa po prepričanju obsojenca navedeno elektronsko sporočilo ni vplivalo, niti ni vzpostavljalo nobenega pravnega razmerja, saj na podlagi tega sporočila ni bil sprejet noben sklep ali programski načrt ali katerikoli drugi akt delodajalca O. Tako očitno manjkata dva zakonska znaka – namen dokazovanja in pa vrednost za pravna razmerja.

7. Kršitev kazenskega zakona je med drugim podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Gre torej za situacijo, ko je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo neko kazensko materialno določbo, ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo. Pri kršitvah kazenskega zakona se ne presoja, ali je kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost sodbe, zaradi česar tudi ni delitve na absolutne in relativne kršitve kazenskega zakona, oziroma so vse kršitve absolutne. Kršitev kazenskega zakona se praviloma lahko storil samo z odločitvijo v izreku sodbe, ne pa tudi z obrazložitvijo. Če je sodišče pri odločitvi pravilno uporabilo kazenski zakon, v obrazložitvi sodbe pa ga utemeljilo z napačnimi razlogi, ne gre za kršitev kazenskega zakona. Prav tako ne gre za kršitev kazenskega zakona če vložnik zahteve za varstvo zakonitosti meni, da kateri od elementov kaznivega dejanja ni dokazan. S tem uveljavlja le pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa pravnomočnih sodnih odločb z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

8. V konkretni kazenski zadevi je bil obsojenec spoznan za krivega, da je spremenil pravno listino in nato takšno spremenjeno listino uporabil kot pravo s tem, da je iz elektronskega sporočila, ki ga je dne 24. 11. 2015 na njegov email naslov poslal S. O., vodja komercialnega sektorja pri C., d. o. o., izbrisal stavek: „mi bi pa z vami sklenili pogodbo že sedaj, glede roka izdaje pa bi se naknadno dogovorili,“ nato pa takšno spremenjeno sporočilo dne 25. 11. 2015 kot bibliotekarski specialist – zaposlen v O. (...), posredoval nadrejeni A. V. – koordinatorki posebnih nalog osrednjih območnih knjižnic in vodji D. pri O., na njen email naslov (....) z namenom, da prikrije, da namerava v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi z O. (...), programskim in finančnim načrtom te knjižnice za leto 2014 in 2016 ter dogovori glede projekta izdaje romansirane avtobiografije XX, ki spada v dejavnost knjižnice, brez pisnega soglasja skleniti pogodbo z društvom M. v svojem imenu in za svoj račun.

9. Da takšno besedilo vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja sta presodili obe nižji sodišči in svoje pravne zaključke tudi obširno obrazložili. Sodišče prve stopnje je presodilo, „da ni nobenega dvoma, da je elektronsko sporočilo S. O., ki ga je ta dne 24. 11. 2015 poslal obdolžencu, ta pa dne 25. 11. 2015 brez celotnega besedila A. V., listina v smislu petega odstavka 99. člena KZ-11 in če gre za elektronsko obliko sporočila, poslano na obdolženčev elektronski naslov. To elektronsko sporočilo, ki ga je obdolženec poslal naprej svoji nadrejeni A. V., pa je bilo spremenjeno, saj je obdolženec en stavek izbrisal, česar tudi sam ne zanika. Obdolženec je spremenjeno sporočilo poslal svoji nadrejeni na njen službeni elektronski naslov, torej v okviru službe in je nedvomno šlo za službeno in ne privatno komunikacijo, saj je bil v delovnem razmerju z O., delo, ki ga je opravljal, pa je sodilo v projekt O., kar je bilo opredeljeno tudi v njenem programskem in finančnem načrtu za leto 2014 in 2016. V svoji pogodbi o zaposlitvi je imel obdolženec tudi konkurenčno klavzulo oziroma prepoved, ko je za dela izven delovnega časa potreboval soglasje svojega takratnega delodajalca oziroma se je zavezal, da med trajanjem delovnega razmerja ne bo brez soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljal del ali sklepal poslov, ki sodijo v dejavnost delodajalca in ki bi za delodajalca pomenili konkurenco, ali bi bili v nasprotju z interesi delodajalca ter bi mu povzročal škodo. Izid knjige je bil v sodelovanju z M. v program knjižnice za leto 2016 uvrščen na podlagi pogovora z dne 12. 11. 2015 in elektronskega sporočila S. O. z dne 14. 11. 2015. Nobenega dvoma torej ni, da je izdaja knjige bil projekt O., na katerem pa je obdolženec delal v okviru svojega dela in s sredstvi delodajalca, torej v imenu in za račun O. Kot je izpostavila P. R. O. kot obdolženčev delodajalec ne bi dala soglasja za sklenitev avtorske pogodbe med obdolžencem in M., če bi vedeli za namero, da obdolženec sklene individualno pogodbo z M. Elektronsko sporočilo, ki ga je obdolženec dne 24. 11. 2015 prejel od S. O. in ga nato dne 25. 11. 2015 spremenjenega poslal A. V. (in je s tem spremenjeno listino uporabil kot pravo), vsebinsko pomeni, da se izvedba dogovorjenega projekta začenja, kar potrjuje tudi obdolženčev pripis nadrejeni: „da boš vedela, kaj bo moja glavna preokupacija na domoznanstvu do maja 2016“, kar ovrže navedbe obdolženca, da je bilo sporočilo zgolj informativne narave in izkazuje, da bo obdolženec delal toliko časa na tem projektu, kot je bilo tudi dogovorjeno. Obdolženec pa se dogovarjal z M. za avtorsko pogodbo brez vednosti in brez dovoljenja svojega delodajalca, kar je svojemu delodajalcu zamolčal s tem, da je iz elektronskega sporočila, ki ga sprejel od S. O. izbrisal stavek „mi bi pa z vami sklenili pogodbo že sedaj, glede roka izdaje pa bi se naknadno dogovorili“ (točka 15 sodbe sodišča prve stopnje).

10. Da ni moč pritrditi obdolžencu ko zatrjuje, da s predmetnim elektronskim sporočilom ni šlo za dokazovanje česarkoli in da tudi ni vplivalo niti ni vzpostavljalo nobenega pravnega razmerja in da tako očitno manjkata dva zakonska znaka – namen dokazovanja in vrednost za pravna razmerja, pa je presodilo tudi pritožbeno sodišče. Ocenilo je, da „je izbrisan del sporočila primeren za dokaz dejstva, da namerava obdolženec v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi z O., programskim in finančnim načrtom O. za leto 2014 in 2016 ter dogovorih glede projekta izdaje romansirane avtobiografije XX, ki spada v dejavnost O. skleniti pogodbo z M. v sovjem imenu in za svoj račun, kot to izhaja že iz opisa dejanja v izreku sodbe in skladno z opisom tudi iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. To dejstvo pa je pomembno za pravna razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel obdolženec v pogodbi o zaposlitvi določeno konkurenčno klavzulo; da je v zvezi z obravnavano knjigo šlo za projekt O., na katerem je obdolženec delal v okviru svojega rednega dela; da mu delodajalec ne bi dal soglasja za sklenitev avtorske pogodbe z M. in če bi vedel za namen, da obdolženec sklene individualno pogodbo z M.; da elektronsko sporočilo, ki ga je obdolženec prejel od S. O., in ga nato 25. 11. 2015 spremenjenega preposlal A. V. vsebinsko pomeni, da se izvedba „dogovorjenega projekta začenja“ pri čemer je pritožbeno sodišče opozorilo na pripis V. „da boš vedela kaj bo moja glavna preokupacija na domoznanstvu do maja 2016“. Ter nadaljevalo „glede na take ugotovitve glede izdaje knjige XX, ki je bil projekt O., torej dejstvo, ki ima pomen za pravna razmerja, predstavljajo dejstvo, da sta se dogovarjala in tudi dogovorila obdolženec in M. za avtorsko pogodbo brez vednosti in dovoljenja obdolženčevega delodajalca, kar je obdolženec delodajalcu zamolčal na ta način, da je iz elektronskega sporočila S. O. izbrisal v tej sodbi že citirano besedilo. S tem pa spremenil pravo listino in jo nato s tem, ko je takšno spremenjeno listino poslal nadrejeni A. V., uporabil kot pravo (točka 8 sodbe pritožbenega sodišča).

11. S takšno presojo pa se kot rečeno ne strinja obsojenec in v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja, da elektronsko sporočilo ni pisanje, ki je primerno in namenjeno za dokaz kakšnega dejstva in ki ima vrednost za pravna razmerja. Zatrjuje, da je bilo poslano sporočilo zgolj informativne narave. V inkriminiranem času tudi ni bil pozvan k dokazovanju česarkoli in niti ni bilo potrebno karkoli dokazovati.

B-3.

12. Pritrditi je sicer obsojencu, da vsako elektronsko sporočilo ne predstavlja listine in to tudi v primerih, če se ta dokument natisne. Za presojo ali gre v teh primerih za listino v smislu petega odstavka 99. člena KZ-1 namreč ni pomemben materialni substrat listine. Elektronske listine imajo s pravimi listinami skupno bistveno značilnost – pri obeh gre za človekovo misel, ki je izražena s pisavo. Razlika je le v specifičnosti materialnega nosilca pisave. Pri pravih listinah je to otipljiv material, pri elektronski pa je zaznaven samo s pomočjo tehničnih naprav. Vendar v določenih primerih je tudi vsebino pravih listin mogoče ugotoviti le s kakšnimi tehničnimi pripomočki (npr. s povečevalom infrardečimi žarki ipd)2. Pri presoji ali gre v takih primerih za listino ali ne, je treba izhajati predvsem iz tega, ali je zapisano primerno in namenjeno dokazovanju pravnorelevantnega dejstva. Zakonsko zahtevo po primernosti za dokazovanje, je treba presojati objektivno in v najširšem smislu, medtem ko je zahtevo o namembnosti za dokazovanje treba presojati v smislu subjektivnega namena izdajatelja listine, ki je kot tak k listini lahko podeljen že ob njeni izdaji, v posameznih primerih pa tudi naknadno, ko se listina uporabi. Ne more pa se neko pisanje šteti za listino samo na podlagi tega, da želi neka oseba popolnoma zasebno pisanje nekoga tretjega v pravnem prometu uporabiti kot dokaz3. 13. V konkretni kazenski zadevi sta obe sodišči, obširno in po presoji Vrhovnega sodišča prepričljivo pojasnili kaj je zasledoval obsojenec s tem, ko je spremenil prejeto elektronsko sporočilo tako, da je iz njega izbrisal stavek „mi bi pa z vami sklenili pogodbo že sedaj, glede roka izdaje pa bi se naknadno dogovorili.“ Njegov namen je bil prikriti, da namerava v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi skleniti pogodbo z M. v svojem imenu in na svoj račun, saj mu sicer O. ne bi dala soglasja za sklenitev pogodbe. Obsojenec je imel namreč z O. sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bila navedena konkurenčna klavzula, ki je za sklenitev take pogodbe zahtevala soglasje delodajalca. Neutemeljene pa so tudi nadaljnje navedbe obsojenca v zahtevi, da je šlo le za informativno komunikacijo, komunikacijo med kolegi, saj je očitno spremenjeno listino štel kot pomembno in to tako, da jo je celo priložil tožbi, ki jo je v zvezi z izdano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vložil na Delovnem sodišču v Celju in s čimer je želel dokazati, da je bila O. obveščena o tem, da je sklenjena pogodba z M. Želel je dokazati, da je bilo njegovo ravnanje zakonito. Nestrinjanje s takšno presojo obeh sodišč, pa pomeni le izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanje razloga iz katerega pravnomočne sodne odločbe zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

14. Obsojenec sicer uveljavlja še kršitev postopka in sicer, da izpodbijani sodbi nimata ustrezne razlage, ki bi izkazala zahtevan zakonski znak kaznivega dejanja, vendar pa z nadaljnjimi navedbami, da je nameraval skleniti pogodbo z M., kar ni bilo sporno v postopku, da ni bil pozvan h kakršnemu koli dokazovanju, niti ni imel obveznosti poslati spornega sporočila, da se višje sodišče poslužuje „formulacij“ ne pa konkretnih odgovorov na pritožbene navedbe, da mu je bila izrečena nesorazmerno stroga kazenska sankcija, še posebej glede na sankcijo izrečeno direktorju TEŠ v zadevi, ki je bila medijsko zelo izpostavljena, obsojenec ne obrazloži uveljavljane procesne kršitve temveč v pretežnem delu izraža zgolj svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Tudi pri izpodbijanju izrečene kazenske sankcije (pogojne obsodbe) in višine določene kazni (tri mesece zapora), namreč obsojenec sodišču ne očita kršitve 5. točke 372. člena ZKP, temveč uveljavlja le pritožbeni razlog o primernosti kazenske sankcije. (pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP). Kolikor pa sodišču očita kršitev načela enakosti pred zakonom, pa so njegove navedbe premalo obrazložene, da bi bile primerne za presojo. Isto velja tudi za posplošene očitke o pomanjkanju ustrezne razlage v sodbah ter z očitanjem „formulacij“ ob hkratnem ponavljanju, po njegovem zmotne materialnopravne presoje. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se namreč Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člen ZKP). Glede na tako strogo določene meje preizkusa zahteve, je jasno, da ne zadošča, da vložnik navede samo zakonske razloge ali samo citira določbe, ki naj bi bile kršene, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bila kršitev zakona (ali Ustave). Posplošenih navedb o kršitvah ni mogoče preizkusiti.

C.

15. Glede na to, da uveljavljane kršitve materialnega in procesnega zakona niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je podana tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Odločitev o stroških postopka temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena. Višina takse pa je odmerjena tudi skladno z Zakonom o sodnih taksah ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer.

1 V petem odstavku 99. člena KZ-1 je določeno, da je listina vsako pisanje, nosilec podatkov ali drug predmet, primeren ali namenjen za dokaz kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja. 2 Zobec J., Pravni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, stran 419. 3 Glej Stanjko J. Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) Druga knjiga, Ur. l. RS, in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, stran 1172;Glej tudi sodbo I Ips 14593/2015, kjer je Vrhovno sodišče o pravni relevantnosti ponarejene listine sklepalo na podlagi naknadnega ravnanja obsojenca in sicer-priložitev spornega dokumenta k vlogama za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev na pristojnem centru za socialno delo (prvi odstavek na strani 5 sodbe).