Jedro

Tožena stranka bi morala vsaj z verjetnostjo izkazati ne le, da bo škodo pretrpela, temveč tudi, kolikšno škodo je vsaj verjetno pričakovati zaradi izdane in izvršene začasne odredbe, upoštevaje pri tem normalni tek dogodkov.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana 2. tč. sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog tožene stranke za položitev varščine tudi v znesku 25.000.000,00 SIT zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo predlogu za začasno odredbo in toženi stranki prepovedalo razpolaganje, obremenitev in odtujitev nepremičnin, vpisanih v vl. št. 4127 k.o. D., razen glede "pobiranja" najemnin. Na predlog tožene stranke je v izpodbijani 2. tč. sklepa odločilo, da prepoved velja "pod pogojem, da tožeča stranka - upnik - v roku 8 dni položi znesek 25.000.000,00 SIT kot varščino za škodo, ki bi utegnila biti dolžniku prizadeta z izdajo in izvršitvijo začasne odredbe." Proti odločitvi sodišča prve stopnje o naložitvi plačila varščnine, vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da začasna odredba učinkuje brezpogojno, ali pa podrejeno, naj se sklep spremeni tako, da se začasna odredba razveljavi in odpravi, če tožeča stranka ne založi varščine v znesku 4.000.000,00 SIT v roku 60 dni. V pritožbi očita sodišču, da ni obrazložilo, na kakšen način je ocenilo, da bi potencialna škoda znašala prav 25 % vrednosti nepremičnine. Poleg tega tožena stranka ni niti opredelila niti izkazala niti dokazala višine potencialne škode, ki bi ji z začasno odredbo nastala. Sicer pa toženi stranki z izdajo začasne odredbe sploh ne nastaja nobena škoda. Pritožnik se ne strinja z očitkom prvostopenjskega sodišča, češ da tožbeni zahtevek uveljavlja šele v sklepni fazi stečajnega postopka. Poleg tega to na vprašanje utemeljenosti predloga za varščino ne more vplivati. Določitev varščine v izpodbijanem sklepu tožeči stranki onemogoča, da bi realizirala uveljavljano pravno varstvo. Pritožnik še navaja, da je pripravljen položiti v roku 60 dni varščino v znesku 4.000.000,00 SIT ter je tako oblikoval podrejeni predlog pritožbenemu sodišču. Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka je v predlogu za položitev varščine po 2. odst. 270. čl. ZIP o višini pričakovane škode, ki jo utegne pretrpeti zaradi izdaje in izvršitve predlagane začasne odredbe, navedla, naj sodišče določi varščino v znesku, ki ustreza letno 25 % vrednosti nepremičnin, ki jo je opredelila tožeča stranka v tožbi. In ker naj bi postopek predvidoma trajal dve leti, je predlagala, naj sodišče tožeči stranki naloži plačilo varščine v višini 50.000.000,00 SIT.

Na podlagi takšnih trditev po presoji pritožbenega sodišča ni moč sklepati o tem, kolikšno škodo utegne tožena stranka z izdajo in izvršitvijo sporne začasne odredbe pretrpeti. Po presoji pritožbenega sodišča bi morala tožena stranka vsaj z verjetnostjo izkazati ne le, da bo škodo pretrpela temveč tudi, kolikšno škodo je vsaj verjetno pričakovati zaradi izdane in izvršene začasne odredbe, upoštevaje pri tem normalni tek dogodkov. Pritožnik tako utemeljeno opozarja, da tožena stranka v predlogu za položitev varščine po 2. odst. 270. čl. ZIP ni izkazala višine škode, ki jo utegne pretrpeti zaradi izdaje in izvršitve začasne odredbe. Če pa je tako, predlog za položitev varščine po 2. odst. 270. čl. ne more biti utemeljen. Sodišče prve stopnje je tedaj zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je predlog tožene stranke za določitev varščine po 2. odst. 270. čl. ZIP deloma utemeljen. Za to v trditvah tega predloga ni imelo podlage. Sodišče prve stopnje se z bistvenim pogojem za določitev varščine po 2. odst. 270. čl. ZIP, t.j. z višino vsaj verjetno pričakovane škode, v obrazložitvi niti ne ukvarja. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi le, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je predlog za položitev varščine (deloma) utemeljen že zato, ker tožeča stranka uveljavlja ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah, vpisanih v vl.št. 4127 k.o. D., šele v sklepni fazi stečajnega postopka. Toda, bližajoči zaključek stečajnega postopka je le "okoliščina primera" (2. odst. 270. čl. ZIP), ki vpliva na odločitev, da je predlagatelj začasne odredbe lahko deležen pravnega varstva z začasno odredbo le pod razveznim pogojem, da pravočasno položi ustrezen znesek varščine. Nikakor pa ta okoliščina sama zase še ne zadostuje za odločanje o tem, koliko konkretno mora predlagatelj položiti kot varščino za škodo, da bi obdržal v veljavi izdano začasno odredbo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje o predlogu za položitev varščine in predlog tožene stranke zavrnilo (4. tč. 373. čl. ZPP v zvezi s 14. in 244. čl. ZIP).