Jedro

Od tega, ali je zatrjevana podlaga tožbenemu zahtevku ustna pogodba med strankama ali neupravičena korist na strani tožene stranke, je odvisno, ali je tožeča stranka upravičena zahtevati zgolj amortizirano vrednost centralne napeljave (v primeru neupravičene obogatitve) ali pa ta vrednost predstavlja stroške vgradnje napeljave ali vrednost ob tožnikovi izselitvi (odvisno od dogovora med strankama).

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in izpodbijana sodba se razveljavi: - v 1. in 4. točki izreka v celoti, - v 2. točki izreka do zneska 2.423,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2009 dalje in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo 2.083,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2012 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe), v presežnem delu je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (2. točka izreka), zavrnilo je pobotni zahtevek tožene stranke v višini 3.900,00 EUR (3. točka izreka) ter toženi stranki naložilo v plačilo 931,91 EUR pravdnih stroškov (4. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki, pri čemer sta na strani tožene stranke vloženi dve ločeni pritožbi, ena s strani odvetnika in druga s strani stranke osebno.

3. Tožeča stranka s svojo pritožbo izpodbija zavrnilni del odločitve ter predlaga ugoditev tožbenemu zahtevku za znesek 2.423,80 EUR in za zakonske zamudne obresti od 1. 4. 2009 dalje. Izvedenec strojne stroke je ocenil vrednost materiala in dela na dan ogleda na 2.083,42 EUR in sodišče je v tej višini tožnikovemu zahtevku ugodilo. Tožnik je vseskozi vtoževal vrednost materiala in dela na dan, ko se je sam izselil, torej marca 2009, in katero je izvedenec ocenil na 2.423,80 EUR. Od izselitve tožnika iz stanovanjske hiše je toženec lahko s centralno kurjavo razpolagal in imel od nje korist, zato je utemeljen tudi tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti že od 1. 4. 2009 dalje (in ne samo od izdaje izvedenskega mnenja, kot je odločilo sodišče). Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je odločalo tako po temelju kot po višini zahtevka, zato je uspeh tožnika večji. Sodišče mu je priznalo le 20% DDV, čeprav je priglasil 22%, in mu ni priznalo pričnin, kot jih je sodišče na posameznih naložilo v plačilo tožniku. Tožnik priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka je pravočasno vložila dve pritožbi, katerih bistvene argumente pritožbeno sodišče strnjeno povzema. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo, da sta se pravdni stranki ob tožnikovi izselitvi ustno dogovorili, da mu bo toženec povrnil stroške centralne napeljave. Dogovor med njima izhaja iz pisne najemne pogodbe z dne 12. 3. 2003, ki v VII. točki določa, da najemnik ne sme opravljati nikakršnih investicijskih posegov v prostore ali hišo, lahko obnavlja prostore le na svoje stroške in mora za obnovo predhodno dobiti pisno soglasje lastnika. Podobno določa tudi 46. člen Stanovanjskega zakonika (SZ).Tožnik torej od toženca ne more zahtevati nadomestila za vložena sredstva, če to ni pisno dogovorjeno. Nadomestila sploh ne more zahtevati, ker se je s pogodbo zavezal, da bo stroške obnove kril sam. Sodišče o tem pisnem dogovoru molči, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. V vsakem primeru pa ustnega dogovora med strankama ni bilo. Če bi res obstajal, bi bil dogovorjen tudi znesek, a tega ni bilo. Poleg tega dogovora tožnik ni omenjal v svojem pismu z dne 28. 5. 2010 ali v tožbi. Šele potem, ko je spoznal, da s sklicevanjem na obogatitev ne bo uspel, je začel tožnik zatrjevati obstoj ustnega dogovora o povrnitvi investicijskih stroškov. Ker si izjave tožnika in prič nasprotujejo glede tega, kdaj naj bi do dogovora prišlo, tožnikovim pričam ni mogoče pokloniti vere. Neverjetno je, da bi toženec tožniku obljubil povrnitev stroškov, saj je tožnik v hiši bival brezplačno, ob njegovi izselitvi pa sta bila hudo sprta. Tožnik kljub trditvam, da je bila ustno dogovorjena povrnitev vseh investicij, v postopku ves čas vztraja na povrnitvi koristnih stroškov. Podredno tožena stranka navaja, da izvedenec pri izdelavi dopolnilnega mnenja ni upošteval njenih pripomb. Izvedenec bi moral ugotoviti, za koliko se je povečala vrednost celotne nepremičnine, saj za tovrstne zahtevke velja obogatitveni in ne vrnitveni princip.

5. Obe stranki sta na pritožbo nasprotne strani odgovorili in predlagata njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče prvenstveno ugotavlja, da nobena pritožba ne izpodbija 3. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje (o zavrnitvi pobotnega zahtevka tožene stranke), zato je izpodbijana sodba v tem delu postala pravnomočna. Prav tako je pravnomočen zavrnilni del izreka sodbe (2. točka) od zneska 2.423,80 EUR do 3.700,00 EUR, saj ga v tem delu nobena od strank ne izpodbija (tožeča stranka ga izpodbija zgolj do višine 2.423,80 EUR).

O pritožbi tožene stranke

8. Pritožba nasprotuje ugodilnemu delu sodbe in po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi ni opredelilo do trditev tožene stranke o neskladju med domnevnim ustnim dogovorom med strankama in sklenjeno pisno najemno pogodbo. Četudi sam obstoj pisne pogodbe ne izključuje možnosti naknadnega ustnega dogovora med strankama, pa po presoji pritožbenega sodišča najemna pogodba s svojimi določili vseeno predstavlja odločilno dejstvo v zadevi in glavni ugovor tožene stranke. Ker se sodišče prve stopnje do tega dejstva ni opredelilo, je prišlo do kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zaradi česar je potrebno izpodbijano sodbo v ugodilnem delu (torej v 1. točki izreka sodbe) razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju opredeliti do argumenta tožene stranke o vplivu pisne pogodbe na vtoževano obveznost plačila stroškov centralne napeljave.

9. Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da v sporu še vedno ni razjasnjeno, ali je zatrjevana podlaga tožbenemu zahtevku ustna pogodba med strankama ali neupravičena korist na strani tožene stranke. Od tega dejstva pa je odvisno, ali je tožeča stranka upravičena zahtevati zgolj amortizirano vrednost centralne napeljave (v primeru neupravičene obogatitve) ali pa ta vrednost predstavlja stroške vgradnje napeljave ali vrednost ob tožnikovi izselitvi (odvisno od dogovora med strankama). Izpodbijana sodba se do tega vprašanja ne opredeli, čeprav je to za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ključno, vpliva pa tudi na utemeljenost zahtevka za plačilo zamudnih obresti, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

O pritožbi tožeče stranke

10. Ker je tožnik tekom postopka zatrjeval, da mu toženec dolguje vrednost postavljene centralne kurjave ob njegovi izselitvi (torej marca 2009) in je izvedenec to vrednost ob upoštevanju amortizacije ocenil na 2.423,80 EUR, iz izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje zahtevku tožnika ugodilo zgolj do višine 2.083,42 EUR (kolikor znaša amortizirana vrednost centralne v času izdelave izvedenskega mnenja). Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Gre za novo kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zaradi česar je potrebno sodbo sodišča prve stopnje tudi v tem delu (torej v 2. točki izreka sodbe do zneska 2.423,80 EUR) razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje.

11. Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od 3. 9. 2012 dalje. Medtem, ko je tožnik zahteval plačilo zamudnih obresti od prvega dne po mesecu izselitve (1. 4. 2009) dalje, mu je sodišče prve stopnje obresti prisodilo zgolj od dne izdelave izvedenskega mnenja. Pritožbeno sodišče opozarja, da je tek zakonskih zamudnih obresti odvisen od tega, kdaj je dolžnik (torej tožena stranka) prišel v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ)). Pri presoji zamude je pomembno ugotoviti, na kakšni podlagi toženec vtožuje glavnico (na podlagi sklenjene pogodbe med strankama ali na podlagi neupravičene obogatitve) in v primeru, ko obveznost tožene stranke izhaja iz dogovora med njima, kakšna je bila vsebina tega dogovora glede višine in roka plačila tožene stranke. V kolikor sta se stranki dogovorili, da bo toženec tožniku plačal vrednost centralne napeljave v času tožnikove izselitve, bi bil tožnik do zakonskih zamudnih obresti upravičen najkasneje od vložitve tožbe dalje (upoštevaje drugi odstavek 299. člena OZ). V kolikor predmet obveznosti ni bil določljiv in sta se dogovorila zgolj za vrednost centralne napeljave, bi to utemeljevalo tožbeni zahtevek tožnika v vrednosti na dan izvedenskega mnenja in bi od izdaje slednjega tudi tekle zakonske zamudne obresti. Vsi ti scenariji pa predstavljajo zgolj predvidevanja pritožbenega sodišča, ki naj služijo kot napotek sodišču prve stopnje, da bo v svoji sodbi ustrezno obrazložilo višino ugodilnega dela sodbe in začetek teka zakonskih zamudnih obresti.

12. V posledici razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (4. točka izreka izpodbijane sodbe). Prav tako je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).