Jedro

Tožničin opis ravnanja policije in ravnanje nadzornikov v azilnem domu sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti, tožnica pa tudi ni določno zatrjevala, da bi obstajale kakšne druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njene predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine EU. Zato toženi stranki od Republike Hrvaške ni bilo treba pridobiti posebnega zagotovila, da bo tožnica tam imela dostop do azilnega postopka in da ne bo izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) zavrgla tožničino prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predana Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil v obrazložitvi je razvidno, da je tožnica dne 27. 9. 2022 vložila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju tudi Slovenija), kjer se nahaja s svojima staršema, sestrama in nečakom. Po opravljenih poizvedbah je tožena stranka ugotovila, da jo je Republika Hrvaška (v nadaljevanju tudi Hrvaška) dne 19. 9. 2022 kot prosilko za mednarodno zaščito vnesla v Centralno bazo EURODAC2, zato je tej državi posredovala prošnjo za njen ponovni sprejem. Hrvaška je 10. 11. 2022 potrdila, da v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavanje njene prošnje.

3. Dne 2. 12. 2022 je tožena stranka tožnico seznanila s potekom dublinskega postopka. Da bi olajšala postopek določanja odgovorne države članice, je z njo v prisotnosti tolmača za francoski jezik in njene pooblaščenke opravila osebni razgovor, ki ga je natančno povzela na 2. in 3. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa.

4. Tožena stranka je povzela tudi vsebino dokumentov „Informacije o stanju na Hrvaškem“, ki jih je predložil pooblaščenec tožnice 6. 12. 2022 in 3. 1. 2023 ter navedla, da jih je v celoti preučila. Izpostavila je, da pri presoji, ali na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti, ni bistveno ravnanje hrvaške policije z osebami, ki (še) niso zaprosile za mednarodno zaščito, temveč ravnanje hrvaških oblasti s tistimi, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnica je izjavila, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker so tam z njo grdo ravnali, ker pa je to utemeljevala z neprimernim ravnanjem hrvaške policije, njenih izjav v zvezi s tem ni bilo mogoče upoštevati.

5. Tožničini očitki o slabi in nezadostni prehrani so po oceni tožene stranke subjektivni in ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški. Pravila glede prehrane prosilcev določa hrvaški Pravilnik o ostvarivanju materialnih uvjeta prihvata (hrvaški Pravilnik), poleg tega pa enako kot v Sloveniji tudi za prehrano prosilcev na Hrvaškem veljajo normativi, ki jih kuhinje morajo spoštovati; med drugim določajo tudi koliko hrane pripada posamezni osebi.

6. Ob upoštevanju okoliščine, da je bila tožnica z družino v hrvaškem azilnem domu le dva dni, je bilo po oceni tožene stranke možno, da v tem izredno kratkem času njena mati in sestra nista bili deležni zdravniške oskrbe, bi jo pa v skladu z 9. členom hrvaškega Pravilnika in 52. člena hrvaškega Zakona o međunarodnoj i privremeni zaštiti zagotovo prejeli, če bi tam ostali dlje časa.

7. V zvezi s trditvami tožnice, da naj bi se jim nadzorniki v jedilnici azilnega doma posmehovali in jih žalili, je tožena stranka ugotovila, da ni šlo za hrvaške uradne osebe. Tožnica je povedala, da s slednjimi ni imela stika. Neprimernega vedenja nadzornikov pa ni mogoče šteti kot sistemske pomanjkljivosti.

8. Tožena stranka je izjave tožnice, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker so na hrvaški policijski postaji z njo grdo ravnali, ocenila kot nerelevantne, saj bo Republiki Hrvaški predana v okviru dublinskega azilnega in ne policijskega postopka. V dublinskem postopku bo imela zagotovljeno tudi pravico do tolmača. 9. Po skrbni in natančni presoji vseh tožničinih izjav in informacij o stanju na Hrvaškem (poročil različnih mednarodnih organizacij in sodb tujih sodišč)3, ki jih je v postopek predložil njen pooblaščenec, je tožena stranka ugotovila, da ni izkazan obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnica ne bi mogla biti vrnjena v Republiko Hrvaško. Tja ji je uspelo priti v prvem poskusu, tam je že imela dostop do azilnega postopka. V zvezi z njenimi navedbami, da je bila na Hrvaškem prisiljena zaprositi za mednarodno zaščito, je tožena stranka odgovorila, da lahko njeno prošnjo obravnava le ena država članica EU in sicer tista, ki je zato odgovorna - v konkretnem primeru je to Republika Hrvaška.

10. Iz izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da predložene informacije v veliki meri govorijo o ravnanju z nezakonitimi pribežniki na Hrvaškem in njihovem vračanju v BiH, kar pa za to zadevo po mnenju tožene stranke ni bistveno. Glede na predloženi poročili AIDA in EUAA imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do azilnega postopka. To izhaja tudi iz splošnega zagotovila, ki ga je tožena stranka v zvezi s tem prejela od Republike Hrvaške. Sodbe tujih sodišč, na katere se sklicuje tožnica, se nanašajo na individualne primere, ki jih ni mogoče posploševati. Izdane so bile ob drugačnih dejanskih okoliščinah in jih zato v danem primeru nanje ni mogoče uporabiti. Ob upoštevanju načela vzajemnega zaupanja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka tožena stranka ni videla ovir. Tako stališče je leta 2021 sprejel tudi nizozemski Državni svet4. 11. Tožena stranka je še pojasnila, da lahko prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, ob vrnitvi na Hrvaško ponovno vložijo namero za pridobitev mednarodne zaščite. Pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Na letališču jih sprejme uradna oseba hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, namesti se jih v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Hrvaška ima namreč v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci pa imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo EU ni sporna.

_Bistvene trditve tožnice_

12. Zoper izpodbijani sklep je tožnica vložila tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Vztraja pri svojih izjavah na osebnem razgovoru in navaja, da se je v Republiki Hrvaški počutila kot žrtev, bila je v osebni stiski zaradi nečloveškega ravnanja do njenih družinskih članov. Zasmehovali so jo in jo ponižali zaradi barve kože, zaposleni v azilnem domu so tudi s posamezniki ranljivih skupin ravnali poniževalno. Bila je pretresena, tam se ni počutila varno in primerno oskrbljena. Nihče ji ne zagotavlja, da ne bo ob vrnitvi na Hrvaškem zopet v enaki situaciji.

13. S strani hrvaških varnostnih organov je doživela psihično nasilje, v hrvaškem azilnem domu pa je morala prebivati v slabih bivanjskih razmerah, zato se sklicuje na predložene informacije in tuje sodne odločbe o sistemskih pomanjkljivostih v Republiki Hrvaški. Meni, da bi morala tožena stranka pridobiti ustrezno specifično zagotovilo s strani te države, da bo tam imela dostop do azilnega postopka in da ji v primeru vrnitve ne grozi tveganje z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (Listina EU) ali nesorazmeren poseg v kakšno drugo temeljno človekovo pravico.

14. Toženi stranki očita tudi nepravilno uporabo materialnega prava iz drugega pod odstavka člena 3(2) Uredbe Dublin III, saj je pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja absolutno zavarovana pravica.

15. Opira se na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi M.S.S. proti Grčiji in Belgiji z dne 21. 1. 2011, da se v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite v določeni državi EU, dokazno breme prenese na toženo stranko, ki ima dolžnost presoditi ali so razmere v državi kamor bo prosilec vrnjen primerne. Prepričana je, da izkazan dokazni standard, ki bi pri povprečnemu človeku vzbudil dvom v domnevo glede spoštovanja človekovih pravic tujcev ali prosilcev za mednarodno zaščito v primeru dublinskega transferja v Republiko Hrvaško.

16. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 tožnica zahteva, da sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa. Bistvene navedbe tožnice v zvezi s tem so podane v nadaljevanju obrazložitve.

_Bistvene trditve tožene stranke_

17. V odgovoru na tožbo se sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Poudarja, da se je opredelila do vseh tožničinih izjav, ki pa se nanašajo le na ravnanje hrvaške policije, ki jo je obravnavala kot tujko in ne kot prosilko za mednarodno zaščito, kar pa ne more nakazovati na obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka. Na osebnem razgovoru je namreč izjavila, da v azilnem domu težav z uradnimi osebami ni imela.

18. Tožena stranka zavrača tožbeni ugovor, da tožnici na Hrvaškem nihče ne bo mogel zagotoviti, da bo tam obravnavana kot prosilka za mednarodno zaščito in da tam ne bo deležna osnovnih pogojev za sprejem. Republika Hrvaška dublinskim povratnikom zagotavlja navedene osnovne pogoje, zato tožničin ugovor v zvezi s tem ni utemeljen. Predlaga, da se tožba in zahteva za izdajo začasne odredbe zavrneta kot neutemeljeni.

_Presoja tožbe_

19. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnico.

**K I. točki izreka:**

20. Tožba ni utemeljena.

21. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

22. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Kadar na osnovi meril iz te uredbe ni mogoče določiti nobene odgovorne države članice, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna prva država članica, v kateri je bila prošnja vložena.

23. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene izjav tožnice v osebnem razgovoru, ki ga je na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III opravila dne 2. 12. 2023, in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti). Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožničine prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na določbi b. točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala in to odgovornost sprejela.

24. Tožnica izpodbija pravilnost stališča, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU5, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

25. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,6 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil7 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,8 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje9. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistemske pomanjkljivosti v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.10

26. Ustavno sodišče RS je pri obravnavi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem pojasnilo, da prosilci niso omejeni z izpodbijanjem domneve o varnosti držav članic EU zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi članici. Države članice morajo upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU torej pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba klavzule suverenosti iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III za državo obvezna. Iz tega izhaja obveznost pristojnih organov in sodišča, da tudi v postopkih po Uredbi Dublin III v primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presodijo vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. To pomeni, da morajo pristojni organi in sodišča upoštevati tudi npr. zdravstveno stanje prosilca in prosilčevo osebno situacijo v Sloveniji. Presoditi morajo, ali bi lahko bila že sama predaja prosilca v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja.11

27. Ne glede na to pa je v prvi vrsti tožnica tista, ki nosi trditveno in dokazno breme glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški. Slednja zmotno meni, da zato, ker je pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja absolutno zavarovana pravica, „same sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu niti ne morejo biti pogoj zato, da bi še slednje v tolikšni meri morala sama dokazovati za preprečitev vrnitve nazaj na Hrvaško“. Vrhovno sodišče RS je v 9. točki obrazložitve sodbe I Up 66/2023 z dne 19. 4. 2023 ponovno12 izpostavilo, da je izjava prosilca v prošnji tista, ki opredeljuje okvir odločanja upravnega organa, pri čemer je dolžnost pristojnih organov v postopku mednarodne zaščite, da prošnjo obravnavajo objektivno in nepristransko, prosilec pa je tisti, ki mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. V konkretnem primeru pa je tožnica tista, ki mora navesti dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški, kamor naj bi jo vrnili v dublinskem postopku (da je bila tožnica na to pred podajo prošnje opozorjena, izhaja iz zapisnika o osebnem razgovoru).

28. Na osebnem razgovoru je tožnica podala izjavo o neprimernem ravnanju hrvaške policije, preden so jo namestili v azilni dom13. Tožena stranka se je do tega opredelila in sprejela pravilno stališče, da pri tem ne gre za sistemske pomanjkljivosti. Ob upoštevanju podatkov AIDA in EUAA je pravilno ocenila, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je pravilno presodila, da sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz informacij, ki jih je predložila tožnica, saj ne opisujejo stanja na področju prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki so vrnjene na Hrvaško v dublinskih postopkih, ampak je iz njih razvidno neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško (in še niso prosilci za mednarodno zaščito). Glede na stališče v sodbi Vrhovnega sodišča RS I U 76/2023 z dne 19. 4. 2023 (11. točka obrazložitve) so lahko za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem pomembne le tiste sistemske pomanjkljivosti, ki se nanašajo na obravnavanje vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnica, ne pa pomanjkljivosti policijskega postopka. Kot bo ugotovljeno v nadaljevanju tožnica ni izkazala obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki bi lahko preprečevale njeno vrnitev na Hrvaško.

29. Sodišče ji ne more pritrditi, da je na osebnem razgovoru izjemno pojasnila strah, ki ga je doživljala na Hrvaškem. Kot je razvidno iz zgornjega odstavka, je na osebnem razgovoru opozorila na ravnanje policije, izpostavila pa je tudi bivanjske razmere in vedenje zaposlenih v azilnem domu14, vendar pa iz njenih izjav na osebnem razgovoru niti posredno ne izhaja, da bi jo bilo na Hrvaškem strah. Šele na sodišču je zaslišana izpovedala, da jo je strah vrnitve na Hrvaško, ker so se zaposleni v hrvaškem azilnem domu iz njih norčevali in ker v dveh dneh niso zdravstveno pregledali njene noseče sestre in poškodovane matere. Norčevali so se tako, da so jim rekli Hutujci in Tutsiji, kar je tožnica občutila kot rasistično. Zaradi norčevanja se je bala, da jo bodo tudi obravnavali rasistično, vendar se to nato ni zgodilo.

30. Sodišče ne dvomi, da je bilo opisano ravnanje hrvaške policije in zaposlenih v kuhinji hrvaškega azilnega doma neprimerno, vendar tega ni mogoče šteti kot sistemske pomanjkljivosti, zaradi katerih tožnica ne bi smela biti vrnjena na Hrvaško. Slednja je na osebnem razgovoru povedala, da v času bivanja v azilnem domu razgovora ali drugega stika z uradnimi osebami ni imela ter da kot prosilka za mednarodno zaščito ni imela problemov z uradnimi ali drugimi osebami. Z njo niso ravnali nečloveško ali poniževalno. Pojasnila je, da s hrvaškimi državnimi organi ni imela težav, ni pa marala njihovega rasizma.

31. Po presoji sodišča tožnica tudi ne more uspeti s tožbenim razlogom, da jo glede na temeljno načelo humanitarnosti in sočutja ne bi smeli vrniti v državo, kjer so ji kot mladoletni pod psihično prisilo odvzeli prstne odtise. Tožnica je namreč na osebnem razgovoru povedala, da je na Hrvaškem prošnjo za mednarodno zaščito vložila zato, ker bi jo sicer vrnili v BiH. Za sabo so imeli dolgo pot in se ni želela vrniti nazaj. Svoje izjave, da naj bi ji prstne odtise vzeli pod psihično prisilo ni konkretizirala in v to sodišča ni prepričala. Na osebnem razgovoru in kasneje na zaslišanju ni omenila nobene (psihične) prisile. Na osebnem razgovoru je v zvezi s tem dejala le, da niso vedeli, da je odvzem prstnih odtisov namenjen postopku mednarodne zaščite. Na policijski postaji so jih le poklicali in jim dejali, naj položijo prste na aparaturo. Iz opisanega ravnanja hrvaške policije prisila ni razvidna.

32. Iz sodb SEU in ESČP je sicer razvidno, da je možno izpodbiti učinke domneve, da vse v dublinski sistem vključene države članice spoštujejo temeljne pravice. Vendar pa izjave in izpoved tožnice na naroku tudi po presoji sodišča ne dajejo podlage za izpodbojnost te domneve. Članki, na katere se je sklicevala v okviru dokumenta z naslovom „Informacije o stanju na Hrvaškem“, namreč ne opisujejo sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, ampak domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z nezakonitimi migranti, ki še niso prosilci za mednarodno zaščito, poročilo Amnesty International za Hrvaško pa se nanaša na onemogočen dostop do azila, kar za obravnavano zadevo ne velja, saj je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje njene prošnje. Iz informacij, ki so jih tožničini pooblaščenci predložili toženi stranki 6. 12. 2022 in 3. 1. 2023, je sicer tudi razvidno, da so nemška, nizozemska in švicarska sodišča (in nizozemski državni svet) v odločitvah v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III v posameznih primerih upoštevali prisilna vračanja v BiH ter in Srbijo. Vendar pa ob upoštevanju navedenega poročila AIDA z dne 22. 4. 2022 (povzetek je na 6. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa), iz katerega je razvidno, da prosilci, ki so Republiki Hrvaški predani iz drugih držav članic EU, v ničemer niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so sodišča odločala v konkretnih primerih, ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnico, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njene prošnje in da jo bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Tako stališče ni razvidno niti iz poročila EUAA z dne 28. 6. 2022, ki zgolj opisuje navedeno različno sodno prakso ob upoštevanju okoliščin konkretnih zadev (povzetek se prične na 6. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa). Za obravnavano zadevo tudi niso upoštevni članki v zvezi z "Informacijami o nasilju hrvaških policistov nad begunci", ki se nanašajo na domnevno različno obravnavanje beguncev na hrvaški meji glede na njihovo narodnost, čemur tožnica ne bo izpostavljena, saj bo Republiki Hrvaški predana v dublinskem postopku ob upoštevanju določb 18. člena Uredbe Dublin III15, in članki v zvezi z "Informacijami glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko obravnavo", ki se nanašajo na dostop do psihološke pomoči, saj tožnica ni zatrjevala, da bi v Republiki Hrvaški potrebovala takšno pomoč.

33. Glede na navedeno tožničin opis ravnanja policije in ravnanje nadzornikov v azilnem domu sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti16, tožnica pa tudi ni določno zatrjevala, da bi obstajale kakšne druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njene predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine EU.17 Zato toženi stranki od Republike Hrvaške ni bilo treba pridobiti posebnega zagotovila, da bo tožnica tam imela dostop do azilnega postopka in da ne bo izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

34. Tožnica v zvezi z varstvom pravic po 3. členu EKČP omenja sodbo ESČP v zadevi M. S. S. proti Belgiji, v kateri je šlo za drugačno dejansko in pravno stanje, nanašajoče se na slabe življenjske razmere prosilcev za azil v Grčiji zaradi pomanjkljivosti tamkajšnjega azilnega sistema. Zato posplošeno in nekonkretizirano sklicevanje na navedeno sodbo ESČP ne daje podlage za drugačno odločitev, kot jo je v konkretnem primeru sprejela tožena stranka.

35. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

36. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

37. Tožnica zahteva, da se odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. V nasprotnem primeru bi se izpodbijani sklep lahko izvršil še pred pravnomočno odločitvijo sodišča o glavni stvari, kar bi pomenilo, da bi bila lahko izročena Republiki Hrvaški. Tam bi bila izpostavljena nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP, posledično pa nastanku težko popravljive škode. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutna, ker pa v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena EKČP nima očitno neutemeljenega zahtevka, mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek.

38. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se mu z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Poleg tega mora težko popravljiva škoda pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

39. Sodišče je zgoraj že ugotovilo, da za tožnico ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem. Glede na to je štelo, da ni izkazala težko popravljive škode, ki bi ji lahko nastala, če bi bila v Republiko Hrvaško vrnjena pred pravnomočnostjo sodne odločbe o glavni stvari. V zahtevi za izdajo začasne odredbe tožnica tudi navaja, da se v Sloveniji nahaja v spremstvu staršev, dveh sester in nečaka, če bi jih ločili, bi bila kršena njena pravica do družinskega življenja iz 8. člena EKČP. Sodišče ugotavlja, da je tožnica v Slovenijo pripotovala kot mladoletna oseba v spremstvu svoje družine in je tu dne 22. 10. 2022 postala polnoletna. Iz njenih trditev ne izhaja, da bi bil razlog ločitve v tem, da njeni družinski člani, za razliko od nje, ne bodo predani Republiki Hrvaški. Trditve o ločitvi tožnica ni konkretizirala, zato je ni mogoče preveriti. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Eurodac) 3 Gre za informacije iz različnih poročil npr. Hrvaškega pravnega centra, Amnesty International, Asylum Information Database za Hrvaško, ki je bilo posodobljeno aprila 2022 (AIDA), Agencije Evropske unije za azil (EUAA), švicarskega nacionalnega sveta in sodb tujih sodišč npr. nizozemskega okrožnega sodišča v Haagu z dne 13. 4 2022, Regionalnega upravnega sodišča v Hannovru (zoper to sodbo je bila vložena pritožba, o kateri še ni bilo odločeno) in Regionalnega upravnega sodišča v Stuttgartu z dne 2. 9. 2022. 4 Predloženo poročilo EUAA. 5 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 6 V tem smislu Sodišče Evropske unije (SEU) v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 7 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 8 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 9 C-411/10 (88. točka). 10 Prav tam, 94. točka. 11 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022 (10 točka obrazložitve). 12 Takšno stališče je sprejelo že v sodbi I Up 217/2016 z dne 24. 8. 2016 (14. točka obrazložitve). 13 Navedla je, da so tiste, ki so jih vrnili v BiH, pretepli policisti. Na policijski postaji tolmač ni bil prisoten; z njimi so govorili v angleškem jeziku, prevajal pa jim nekdo iz njihove skupine. V podpis so jim dali papirje, za katere niso vedeli kaj pomenijo. Ko so ji odvzeli prstne odtise, ni vedela, da je bilo to zaradi mednarodne zaščite. Osem ur so jih zadrževali v nekem prostoru, v tem času niso mogli uporabiti stranišča. Nihče jim ni nič pojasnil, bili so lačni. Iz policijske postaje so jih v azilni dom odpeljali v vozilu, iz katerega se ni videlo nič, z njimi so ravnali, kot da so sužnji. 14 Dejala je, da v azilnem domu, kjer so bili ostali dva dni, niso želeli oskrbeti njene poškodovane matere in noseče sestre, tam z njimi nihče ni govoril v francoščini. Prostor je bil umazan, počistiti so ga morali sami. V kopalnici je bila poplava, v predalih gnila hrana, tam so bila tudi umazana oblačila. Po njeni oceni je bil zajtrk slab, dobili so kos kruha in sok, hrane tudi za kosilo in večerjo ni bilo dovolj. V jedilnici so jih nadzorniki žalili in se jim posmehovali, v primerjavi z drugimi nastanjenimi so jih obravnavali rasistično. V azilnem domu je bil nek moški z zlomljeno nogo. Ker ni mogel v višje nadstropje v jedilnico, je prosil zaposlenega, če gre lahko po drugi poti do jedilnice, kjer ni bilo stopnic, a ga je zavrnil. 15 Skladno z določbami 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1 (c) in kadar je odgovorna država članica, potem ko je prosilec prošnjo umaknil, njeno obravnavo prekinila pred sprejetjem vsebinske odločitve na prvi stopnji, ta država članica zagotovi, da ima prosilec pravico zahtevati dokončanje obravnave njene prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. V takih primerih države članice zagotovijo dokončanje obravnave. V primerih, ki spadajo v področje odstavka 1 (d), v katerih je bila prošnja zavrnjena le na prvi stopnji, odgovorna država članica zagotovi, da zadevna oseba ima ali je imela možnost uporabe učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46 Direktive 2013/32/EU. 16 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, četudi se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njenega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve). 17 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.