Jedro

Drži, da zgolj neplačevanje položnic in neurejeno življenjsko okolje ali potovanje samo po sebi še ne pomeni, da človek nima v oblasti svojega ravnanja. Vendar je v konkretnem primeru drugače; gospod trpi zaradi duševne motnje in se zaradi nje ne obvladuje, nima realne presoje in se zato ogrožujoče vede.

Milejši ukrepi so že bili izvedeni, kasneje pa zdravljenja niso več mogli zagotoviti, zato je bil izrečeni (skrajni) ukrep potreben in utemeljen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se A. A, rojen ..., zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice B. do 22. 2. 2016. 2. Proti sklepu sta pritožbo vložila zadržana oseba in njen odvetnik. Zadržani zavrača utemeljitev izpodbijanega sklepa in meni, da je v bolnišnici nezakonito. Njegov odvetnik pa navaja, da ni izkazano, da bi zadržani zavračal druge možnosti zdravljenja, da so te tudi možne, da ni izkazano, da ogroža svoje zdravje in življenje in da se je sposoben obvladovati. Neurejene življenjske razmere doma, ločitev in neplačevanje položnic ne morejo biti predmet obravnave v tem postopku, pomagati pa mu je dolžan tudi sin, ki je bil tudi zaslišan, še pravi ta pritožba, ki predlaga razveljavitev napadenega sklepa.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru v celoti ugotovilo vse relevantne okoliščine ter pravilno presodilo, da so pri A. A. podani vsi zakonsko zahtevani pogoji po določbi 39. čl. Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), da se za določen čas prisilno zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom. Ti so iz zakona natančno prepisani že v izpodbijanem sklepu, česar pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo, saj golo ponavljanje nima nobenega pomena.

5. Ni dvoma, da A. A., ki je že v obdobju visoke starosti (80 let), trpi za duševno motnjo blodnjavosti, verjetno organske etiologije, saj je to diagnosticirala (tudi) sodna izvedenka psihiatrične stroke. Ne zadržana oseba sama ne njegov odvetnik temu niti ne nasprotujeta.

6. Pritožbeno sodišče sprejema oceno prvostopenjskega sodišča, da A. A. zaradi svoje motnje huje ogroža svoje zdravje, saj, kot je ugotovilo iz zaslišanja njegovega sina in mnenja izvedenke psihiatrinje, svojega ravnanja nima v oblasti, ima paranoidne interpretacije in neustrezno realitetno kontrolo; nima urejenega življenjskega okolja, odklanja zdravila, v takem stanju potuje (nenadoma v tujino, v ..., kjer je bil prav tako pripeljan v psihiatrično ustanovo, sin je še povedal, da „je znal zginiti tudi za par dni“).

7. Za zoperstavljanje tem ugotovitvam in strokovni oceni pritožba nima nobenih trdnejših argumentov kot le, da navaja nasprotno. Drži, da zgolj neplačevanje položnic in neurejeno življenjsko okolje ali potovanje samo po sebi še ne pomeni, da človek nima v oblasti svojega ravnanja. Vendar je v konkretnem primeru drugače; gospod A. A. trpi zaradi duševne motnje in se zaradi nje ne obvladuje, nima realne presoje in se zato ogrožujoče (kot zgoraj navedeno) vede. Vprašanje sinove morebitne dolžnost pomagati očetu je tu zato nerelevantno.

8. Izrecno ne drži, kar pravi odvetnik v pritožbi, da ni izkazana njegova odklonilnost do zdravljenja in da so zato mogoči tudi milejši ukrepi, ne pa tako hud poseg v človekove pravice, kot je omejitev osebne svobode oz. svobode gibanja. To pritožbeno tezo v popolnosti demantira tek dogodkov pred trenutkom, ko je bil gospod A. A. zadržan na zdravljenju proti svoji volji. V bolnišnico B. ga je napotila osebna zdravnica, koder se je najprej zdravil prostovoljno, kasneje pa zdravljenje odklonil. Iz pogovora, ki ga je imela z g. A. A. sodnica, razlog za to ni razviden, prav nasprotno, od tam izhajajo nasprotujoče si izjave o njegovi volji bivati na zaprtem bolnišničnem oddelku. Milejši ukrepi so torej že bili izvedeni, kasneje pa zdravljenja niso več mogli zagotoviti, zato je bil izrečeni (skrajni) ukrep potreben in utemeljen.

9. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbi nista utemeljeni in ju je bilo treba zavrniti ter potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP)), saj tudi uradni preizkus sklepa ni pokazal nobenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.