Jedro

Odpovedni razlog iz 6. točke prvega odstavka 27. člena Uredbe o pogodbenem opravljanju vojaške službe v rezervni sestavi Slovenske vojske (če se pogodbeni pripadnik rezervne sestave brez opravičenega razloga ni odzval na usposabljanje) se ne razteza na očitano kršitev obveznosti (pravočasnega) obveščanja. Tudi stranki se – v skladu z načelom pogodbene avtonomije – v 16. členu pogodbe o službi v rezervni sestavi Slovenske vojske nista dogovorili, da je odpoved pogodbe sankcija za to kršitev.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nezakonitost sklepa o prekinitvi pogodbe z dne 29. 4. 2019. Napačno pa je odločilo, da ima to za posledico njegovo odpravo in vzpostavitev veljavnosti pogodbe za čas od 8. 5. 2019 dalje. Za takšen zahtevek toženca ni podlage v Uredbi, pogodbi in zakonu, kar pa ne pomeni, da toženec zaradi nezakonitega sklepa nima drugih zahtevkov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točkah II/1 in III izreka spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: „II/1. Pogodba o službi v rezervni sestavi Slovenske vojske št. ... z dne 26. 9. 2016 je veljala do 7. 5. 2019. Kar zahteva tožnik več ali drugače (odpravo sklepa o enostranski prekinitvi pogodbe Ministrstva za obrambo z dne 29. 4. 2019, št. dokumenta ..., kar ima za posledico, da je pogodba o službi v rezervni sestavi Slovenske vojske št. ... z dne 26. 9. 2016 kljub izdaji tega sklepa veljala v času od 8. 5. 2019 dalje), se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 504,90 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 97,90 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji toženec plača znesek 2.120,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2020 do plačila (točka I izreka). Ugodilo je tožbenemu zahtevku po tožbi toženca za odpravo sklepa o enostranski prekinitvi pogodbe Ministrstva za obrambo z dne 29. 4. 2019, št. dokumenta ..., kar ima za posledico, da je pogodba o službi v rezervni sestavi Slovenske vojske št. ... z dne 26. 9. 2019 (pravilno 2016) kljub izdaji tega sklepa še nadalje ostala v veljavi (točka II/1 izreka). V preostalem je tožbene zahtevke po tožbi toženca zavrnilo (točka II/2 izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške postopka, ki je tekel po njeni tožbi in po tožbi toženca za odpravo sklepa o prekinitvi pogodbe, svoje stroške tega dela postopka pa krije sama, in da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške tistega dela postopka, ki je tekel po njegovi tožbi za plačilo odškodnine, svoje stroške tega dela postopka pa krije sam (točka III izreka).

2. Tožnica se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper točke I, II/1 in III izreka sodbe. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev izven svoje stvarne pristojnosti. Zmotno je sodišče uporabilo določbo drugega odstavka 47. člena Zakona o obrambi, ko je izenačilo pravni položaj toženca kot pogodbenega pripadnika rezervne sestave Slovenske vojske v času usposabljanja s pripadniki stalne sestave, ki s tožnico sklepajo pogodbe o zaposlitvi. Izpostavlja, da je bil toženec v času vpoklica na usposabljanje od 8. 4. 2019 do 14. 4. 2019, ki se ga ni udeležil, v delovnem razmerju pri družbi A. Zato ni imel enakih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske. Pogodbenemu pripadniku rezervne sestave Slovenske vojske, ki se na poziv tožnice udeleži usposabljanja, ne mirujejo pravice in obveznosti iz delovnega razmerja tako kot pogodbenemu pripadniku v času vpoklica k opravljanju vojaške službe v miru (53. člen Zakona o delovnih razmerjih). V času usposabljanja v rezervni sestavi Slovenske vojske ima pogodbeni pripadnik le pravico do odsotnosti z dela pri delodajalcu skladno s 168. členom Zakona o delovnih razmerjih. S pogodbo o službi v rezervni sestavi z dne 26. 9. 2016 sta stranki sklenili civilnopravno razmerje. Določeni postopki v okviru tega razmerja ostajajo upravne zadeve, kot je določeno v Zakonu o vojaški dolžnosti. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da sklep o enostranski prekinitvi pogodbe z dne 29. 4. 2019 nima lastnosti upravnega akta. Dejansko gre za realizacijo pravice tožnice, da enostransko odpove specifično civilnopravno razmerje. Sklep o prekinitvi pogodbe z dne 29. 4. 2019 je dokončen in zavezujoč. Uveljavlja bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do listine – pojasnila tožnice z dne 23. 5. 2019 glede možnosti uveljavljanja sodnega varstva zoper sklep o enostranski prekinitvi pogodbe. Sklepa o enostranski prekinitvi pogodbe ni mogoče primerjati z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zakonitost sklepa z dne 16. 4. 2019, ki se nanaša na odlog usposabljanja in ima naravo upravnega akta, je predmet presoje v upravnem sporu. Zato je zmotna presoja sodišča, da je sodišče prve stopnje pristojno za odločanje o tem, ali je tožnica ravnala v skladu s predpisi, ko je s sklepom zavrgla prošnjo toženca za odlog usposabljanja. Skladno z 288. členom ZPP bi moralo sodišče prve stopnje zaradi t. i. litispendence prekiniti postopek do pravnomočne odločitve upravnega sodišča. Navaja, da je opravičen razlog za neudeležbo na usposabljanju le hospitalizacija ali urgentno stanje pogodbenega pripadnika. Ker toženec ni pravočasno sporočil odsotnosti z usposabljanja, je imela tožnica pravico enostransko odpovedati pogodbo o službi v rezervni sestavi Slovenske vojske (16. člen pogodbe). Prošnji za odlog usposabljanja bi moral toženec priložiti ustrezno potrdilo o začasni nezmožnosti za delo (za soboto in nedeljo, 13. in 14. 4. 2019), ne glede na možnost, da verjetno ne bi opravil usposabljanja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji - ZPP) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločilo izven svoje stvarne pristojnosti. Po prvem odstavku 19. člena ZPP mora vsako sodišče med postopkom po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost, pri čemer se po drugem odstavku iste zakonske določbe sodišče prve stopnje lahko po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno ob predhodnem preizkusu tožbe, pozneje pa na ugovor tožene stranke, ki ga poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Ker sodišče prve stopnje ob predhodnem preizkusu tožb (ta se zaključi z vročitvijo tožb v odgovor toženi stranki) ni podvomilo v svojo stvarno pristojnost, stranki pa v odgovoru na tožbi njegovi pristojnosti nista ugovarjali, je prišlo do ustalitve pristojnosti.

7. Po 6. točki prvega odstavka 27. člena Uredbe o pogodbenem opravljanju vojaške službe v rezervni sestavi Slovenske vojske (Ur. l. RS, št. 95/2002 in nasl. - v nadaljevanju: Uredba) lahko minister enostransko odpove pogodbo o opravljanju vojaške službe v rezervni sestavi v primeru, če se pogodbeni pripadnik rezervne sestave brez opravičenega razloga ni odzval k opravljanju vojaške službe oziroma na usposabljanje. V tem primeru je po drugem odstavku 27. člena Uredbe dolžan pogodbeni pripadnik rezervne sestave ministrstvu povrniti v celoti plačilo za pripravljenost za zadnjih 12 mesecev, posebno denarno nagrado in sorazmerni del stroškov, nastalih v času vseh usposabljanj, razen pri preverjanju telesne in duševne sposobnosti kandidatov za napotitev v šolo za časnike oziroma šolo za podčastnike. Stranki sta to ureditev povzeli v 16. členu pogodbe o službi v rezervni sestavi Slovenske vojske z dne 26. 9. 2016 (v nadaljevanju: pogodba), ki je bila sklenjena za obdobje petih let od 1. 10. 2016 do 30. 9. 2021. 8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica 29. 4. 2019 izdala sklep o prekinitvi pogodbe, ker se toženec brez opravičenega razloga ni odzval na usposabljanje v času od 8. 4. 2019 do 14. 4. 2019. Toženec se zaradi bolezni ni udeležil usposabljanja.

9. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da iz določbe 27. člena Uredbe ne izhaja, da bi bil lahko utemeljen odpovedni razlog že sama okoliščina, da odsotnost ni bila nemudoma opravičena (je pa bila kasneje). V zvezi s tem je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da je tožnica zakonito odpovedala pogodbo, ker ji toženec ni pravočasno sporočil svoje odsotnosti. Odpovedni razlog iz 6. točke prvega odstavka 27. člena Uredbe (če se pogodbeni pripadnik rezervne sestave brez opravičenega razloga ni odzval na usposabljanje) se ne razteza na očitano kršitev obveznosti (pravočasnega) obveščanja. Tudi stranki se – v skladu z načelom pogodbene avtonomije – v 16. členu pogodbe nista dogovorili, da je odpoved pogodbe sankcija za to kršitev.

10. Uredba in pogodba natančneje ne opredeljujeta pojma "opravičen razlog". Trditev, da opravičen razlog za neudeležbo na usposabljanju pokriva zgolj hospitalizacijo ali urgentno stanje pogodbenega pripadnika, je tožnica prvič navedla v pritožbi, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča je zdravstveni razlog - bolezen toženca v času od 5. 4. 2019 do 12. 4. 2019 opravičen razlog za neudeležbo na usposabljanju. Upoštevajoč izpoved priče B. B., da je usposabljanje pripadnikov rezervne sestave Slovenske vojske celovito in da terja vsakodnevno prisotnost ter da bi se toženec po zaključku bolniškega staleža dne 13. 4. 2019 sicer moral zglasiti na usposabljanju, vendar bi ga najverjetneje opravil v kasnejšem terminu, bolezen toženca predstavlja subjektivno oviro, ki je ni mogoče pripisati njegovi krivdi in mu je onemogočala udeležbo na usposabljanju od 8. 4. 2019 dalje. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da ne obstaja odpovedni razlog (če se pogodbeni pripadnik rezervne sestave brez opravičenega razloga ni odzval na usposabljanje), s katerim je tožnica utemeljevala sklep o prekinitvi pogodbe z dne 29. 4. 2019. Zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.120,45 EUR z obrestmi.

11. Toženec je bil v spornem obdobju v delovnem razmerju pri delodajalcu A., d. o. o., stranki pa soglašata in takšna je tudi presoja pritožbenega sodišča, da sta s pogodbo sklenili civilnopravno razmerje, ki ga je tožnica odpovedala. Sklep o prekinitvi pogodbe z dne 29. 4. 2019 zato tudi ni primerljiv z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Civilnopravno (pogodbeno) razmerje med strankama je lahko prenehalo na podlagi odpovedi kot enostranske izjave volje, kot je določeno v prvem odstavku 333. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji - OZ). Zakon določa, da mora biti odpoved vročena drugi stranki. Tožnica je to storila, s čimer je dosegla prenehanje pogodbenega razmerja, druga stranka pogodbenega razmerja (toženec) pa lahko odpoved samo sprejme in ne more preprečiti njenih učinkov (sodba VSRS III Ips 145/2015 ter sodba in sklep VSRS II Ips 14/2019).

12. Stranki sta se v drugem odstavku 17. člena pogodbe dogovorili, da se v sklepu določi datum prenehanja pogodbe. Tožnica je v sklepu o prekinitvi pogodbe z dne 29. 4. 2019, ki je bil tožencu vročen 7. 5. 2019, določila datum prenehanja pogodbenega razmerja 19. 4. 2019. Takšna določitev datuma prenehanja pogodbenega razmerja nasprotuje določbi petega odstavka 333. člena OZ, po kateri se lahko stranki dogovorita, da bo njuno dolžniško razmerje prenehalo s samo vročitvijo odpovedi, če za določen primer zakon ne odreja kaj drugega. Po tej določbi je za začetek učinkovanja odpovedi bistven čas njene vročitve tožencu, zato pogodbeno razmerje med strankama pred izdajo oziroma vročitvijo odpovedi ni moglo zakonito prenehati. Navedeno pomeni, da je pogodba veljala tudi v času od 19. 4. 2019 do 7. 5. 2019. 13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nezakonitost sklepa o prekinitvi pogodbe z dne 29. 4. 2019. Napačno pa je odločilo, da ima to za posledico njegovo odpravo in vzpostavitev veljavnosti pogodbe za čas od 8. 5. 2019 dalje. Za takšen zahtevek toženca ni podlage v Uredbi, pogodbi in zakonu, kar pa ne pomeni, da toženec zaradi nezakonitega sklepa nima drugih zahtevkov.

14. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi toženca za odpravo sklepa o prekinitvi pogodbe z dne 29. 4. 2019 in ugotovitev veljavnosti pogodbe po 7. 5. 2019 (5. alineja 358. člena ZPP).

15. Ostale pritožbene navedbe (očitana kršitev 288. člena ZPP, očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede vsebine dopisa tožnice z dne 23. 5. 2019, odloga usposabljanja in odobritve odsotnosti ter zmotna uporaba določb drugega odstavka 47. člena Zakona o obrambi, Zakona o vojaški dolžnosti in Zakona o delovnih razmerjih), se ne nanašajo na (ne)utemeljenost razloga iz sklepa o prekinitvi pogodbe in zahtevka za plačilo zneska 2.120,45 EUR. Zato na drugačno presojo ne morejo vplivati in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Zaradi delne spremembe odločitve o glavni stvari, je bilo treba spremeniti tudi prvostopenjsko odločitev v III. točki izreka o stroških postopka (prvi in tretji odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je praktično v celoti uspela v postopku, ki je tekel po tožbi toženca, toženec pa je uspel v postopku, ki je tekel po tožbi tožnice. V tem postopku je toženec priglasil le strošek poštnine v znesku 15,00 EUR za odgovor na tožbo z dne 20. 3. 2020, ki ga ni izkazal, zato mu ga pritožbeno sodišče ni priznalo. Toženec je dolžan tožnici v skladu z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. - v nadaljevanju: OT) povrniti stroške postopka, ki je tekel po njegovi tožbi, in sicer: 300 točk za sestavo odgovora na tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 7. 2. 2022, 300 točk za zastopanje na naroku dne 18. 2. 2022, 16,50 točk materialnih stroškov (2 % do 1.000 točk), kar znaša 841,50 točk oziroma 504,90 EUR. Ostalih priglašenih stroškov ji pritožbeno sodišče ni priznalo, ker zanje ni podlage v OT oziroma so ti že zajeti v že priznanih stroških.

17. Pritožbeno sodišče je v preostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Ker je tožnica s pritožbo delno uspela, je upravičena do delne povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče uspeh tožnice v pritožbenem postopku ocenjuje na 40 %. Skladno z OT pripada tožnici 400 točk za sestavo pritožbe in 2 % materialnih stroškov oziroma skupaj 244,80 EUR. Upoštevajoč pritožbeni uspeh je tožnica upravičena do povrnitve stroškov v višini 97,90 EUR.