Jedro

Ker se po določbi 1. odstavka 46. člena ZUstS zahteva lahko vloži pri organu prve stopnje, ki je tako o taki zahtevi pristojen odločiti, instančni organ ne more v pritožbenem postopku sam odločiti o njej, če ni o njej odločil pred tem prvostopni organ, tudi ne s sklicevanjem na določbo 252. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo RS št. ... z dne 8. 10. 2002 odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka (v točki 1) odpravila sklep Upravne enote A, Izpostave B št. ... z dne 4. 9. 2002, s katerim je le-ta zavrgla predlog tožnice za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo Upravne enote A, Izpostave B št. ... z dne 14. 11. 2000 in (v točki 2) odločila, da se zavrže zahteva tožnice za odpravo navedene denacionalizacijske odločbe na podlagi 46. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS). Tožena stranka v razlogih navaja, da je prvostopni organ zmotno štel, da je tožnica predlagala obnovo postopka, ter je s tem, ko je njeno vlogo tako obravnaval, bistveno kršil pravila postopka, zato je postopala po 252. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter njegov sklep odpravila in sama rešila stvar. Pri odločanju o zahtevi tožnice za odpravo denacionalizacijske odločbe na podlagi 46. člena ZUstS pa je ugotovila, da odprava denacionalizacijske odločbe na navedeni podlagi ni možna, zato je zahtevo tožnice zavrgla. Po 46. členu ZUstS je namreč možno zahtevati spremembo ali odpravo posamičnega akta organa, ki je odločil na prvi stopnji na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, če so za interesiranega z izdanim posamičnim aktom na podlagi podzakonskega akta oziroma splošnega akta, izdanega za izvajanje javnih pooblastil, ki ga je Ustavno sodišče odpravilo, nastale škodljive posledice. Vendar pa Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-130/01-18 ni odpravilo takega predpisa oziroma splošnega akta, pač pa je pri presoji ustavnosti določb 3., 4., 31. in 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) odločilo, da navedeni členi niso v nasprotju z Ustavo RS, če se razlagajo tako, kot je navedeno v obrazložitvi odločbe, pri tem pa zakona oziroma posamezne določbe ni razveljavilo, temveč je le odločilo, kako jih je treba razlagati, da niso v nasprotju z ustavo.

Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna. Tožena stranka se na 252. člen ZUP ne bi mogla opreti, pač pa bi se morala, ker je odločila enako kot prvostopni organ, opreti na določbo 3. odstavka 248. člena ZUP in le navesti druge, po njenem mnenju pravilne razloge za sicer enako odločitev, da se njeno zahteve zavrže. Pritrjuje pa toženi stranki, da ni vložila zahteve za obnovo postopka, pač pa zahtevo po 46. členu ZUstS. Ne strinja se z razlago 46. člena ZUstS v izpodbijani odločbi ter meni, da je protiustavna z vidika 14. člena Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja enakost pred zakonom za vse denacionalizacijske upravičence. Tožnica je zaupala v pravno stroko in v javnosti znane odločitve upravnih organov in sodišč, celo Vrhovnega sodišča, ki so vsi 4. člen ZDen razlagali v nasprotju z razlago Ustavnega sodišča. Glede na tako razlago 46. člena ZUstS, kot jo je podala tožena stranka, je uspeh denacionalizacijskih upravičencev odvisen od tega, v kateri fazi je denacionalizacijski postopek ter bi lahko bili uspešni le tisti, ki so uporabili tudi ustavno pritožbo. To pa tudi pomeni, ker vsi denacionalizacijski upravičenci niso vztrajali pri uporabi tudi tega pravnega sredstva, da bo določen del podržavljenih stavbnih zemljišč ostal neolastninjen. Tožnica vztraja, da je upravičena zahtevati spremembo ali odpravo odločbe na podlagi 46. člena ZUstS, saj je bila po njenem mnenju njena zahteva za denacionalizacijo zavrnjena z ustavno napačno uporabo materialnega predpisa. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter pri njej vztraja in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo št. ... z dne 13. 12. 2002. Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja.

Iz vloge same tožnice izhaja in med strankama tudi ni sporno, da je pri prvostopnem upravnem organu vložila zahtevo na podlagi 46. člena ZUstS (Uradni list RS, št. 15/94, 64/01) in v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54/02) predlagala, naj se ji nastale škodljive posledice odpravijo tako, da ta organ spremeni oziroma odpravi svojo odločbo št. ... z dne 14. 11. 2000, s katero je bilo odločeno o njeni zahtevi za denacionalizacijo nepremičnin s parc. št. ... in ... k.o. C. Glede na to je tožena stranka postopala pravilno, ko je odločitev prvostopnega organa, ki je vlogo tožnice nepravilno obravnaval kot predlog za obnovo postopka in o njem odločil, odpravila. Ker pa se po določbi 1. odstavka 46. člena ZUstS taka zahteva lahko vloži pri organu prve stopnje, ki je tako o taki zahtevi pristojen odločiti, tožena stranka o zahtevi ni mogla nato sama odločiti, tudi ne s sklicevanjem na določbo 252. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) in razlogovanjem, da je po odpravi nezakonite odločitve prvostopnega organa ob reševanju pritožbe sama rešila stvar. Zaradi dvostopnega upravnega postopka, ki ga zagotavlja ZUP, ko zoper vsako prvostopno odločbo določa pravico pritožbe, če ni z zakonom izrecno izključena (13. člen), tožena stranka kot instančni organ o zahtevi, o kateri prvostopni organ še ni odločal, ni mogla odločiti. Glede na to je moralo sodišče njeno nepravilno odločitev odpraviti, saj je s takim odločanjem kršila pravila postopka, kršitev pa je bistvena, saj je oziroma bi lahko vplivala na odločitev v zadevi, kajti toženi stranki je s takim postopanjem odvzeta pravica do pritožbe in do instančne presoje zakonitosti odločitve o zahtevi.

Čeprav je tožena stranka sklep prvostopnega organa pravilno odpravila, pa je sodišče zaradi enotnosti njene odločitve moralo njeno odločbo tudi v tem delu odpraviti, saj bi po odpravi odločitve prvostopnega organa o zahtevi tožnice (in torej ob še ne rešeni zahtevi) v nasprotnem primeru ostalo nerešeno vprašanje nadaljnjega postopanja v zadevi.

Ker v postopku za izdajo izpodbijane odločne niso bila upoštevana pravila postopka, je sodišče na podlagi 3. tč. 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa nato na podlagi 2. in v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.