Jedro

S sklicevanjem na to, da obdolženi zanika storitev kaznivega dejanja ter da nekaterih udeležencev "domnevne zgodbe" ne pozna niti osebno niti ni o njih karkoli slišal, zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po 2.odst. 420.čl. ZKP ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega Š.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je dne 14.4.2000 s sklepom zoper obdolženega Š.L. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor, ki teče od 13.4.2000 od 10. ure dalje. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 18.4.2000 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je zagovornik obdolženega Š.L. zaradi kršitve kazenskega zakona, tedaj razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi ugodi in pripor zoper obdolženega Š.L. odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da iz zahteve za varstvo zakonitosti sploh ni razvidno, zaradi katere kršitve zakona jo je obdolženčev zagovornik vložil. S trditvami, da ni naveden noben dokaz, da bi obdolženec storil kaznivo dejanje, ki ga je sicer zanikal ter da je pripor pretiran ukrep, po videnju vrhovnega državnega tožilca, vložnik zahteve nakazuje zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj zahtevo zagovornika obdolženega Š.L. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obdolženega Š.L. zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, vendar pobliže sploh ne opredeli katere. Taka trditev je v tolikšni meri posplošena, da je ni mogoče preizkusiti.

Z zatrjevanji, da je preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora sledila navedbam "obtožbe", da je pri obdolženem Š.L. podana ponovitvena nevarnost, ne da bi sploh "ponudila" dokaze za to, da je obdolženec očitano mu kaznivo dejanje sploh storil, zunajobravnavni senat pa je njegovo pritožbo zoper ta sklep zavrnil, vložnik zahteve izpodbija v pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje. Navedba, da je preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora svojo odločitev utemeljevala tudi s tem, da naj bi bil heroin najnevarnejša droga, pa je protispisna, saj je v prvostopni odločbi ni. Tudi s sklicevanjem na to, da obdolženi Š.L. storitev kaznivega dejanja v celoti zanika ter da nekaterih udeležencev "domnevne zgodbe" ne pozna niti osebno niti o njih ni karkoli slišal, prav tako izpodbija v pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje, kar po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonski razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da je sodišče navedlo razloge, na podlagi katerih je spoznalo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi Š.L. storil očitani mu kaznivi dejanji. Obrazložilo je, da taka stopnja suma temelji na vsebini telefonskih prisluhov, zapisnikih o zasegu mamil O.Đ.-ju, poročilih o tajnem opazovanju ter uradnih zaznamkih o opravljenih preliminalnih testih mamila. Sodišče je tudi navedlo okoliščine, na podlagi katerih je ugotovilo, da je pri obdolženem Š.L. izkazana realna nevarnost, da bi na prostosti ponavljal tovrstna kazniva dejanja. V obrazložitvi svoje odločitve v tem delu je v razlogih pravnomočnega sklepa povedalo, da je o obstoju take nevarnosti mogoče utemeljeno sklepati na podlagi tega, da naj bi obdolženi Š.L. kaznivi dejanji storil kot član kriminalne združbe, teže in načina storitve kaznivih dejanj, količine zaseženega mamila ter obdolženčevih slabih gmotnih razmer, saj je brez premoženja in poklica, le z občasnimi zaslužki od honorarnega dela v različnih diskotekah. Sodišče je prav tako obrazložilo, zakaj šteje, da je stopnja ponovitvene nevarnosti pri obdolženem Š.L. podana v tolikšni meri, da je odreditev pripora neogibno potrebna in s tem, da je poseg v obdolženčevo pravico do prostosti v sorazmerju s pravico drugih ljudi, katerih zdravje in s tem tudi varnost bi bila ogrožena v primeru ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja. Izpodbijani pravnomočni sklep obsega vse sestavine, ki jih po 2. odstavku 202. člena ZKP mora imeti, tako da ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da sprejeta odločitev nima podpore v "kazenskem zakonu"(očitno mišljeno v Zakonu o kazenskem postopku).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je po ugotovitvi, da ni podana kršitev zakona, na katero se v svoji zahtevi sklicuje obdolženčev zagovornik, zahtevo v skladu s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.