Jedro

Kolikor sodišče druge stopnje v svoji odločbi ne presodi vseh navedb pritožbe, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pa se upošteva le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost odločbe sodišča druge stopnje.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 7. 3. 2012 zoper obdolženega S. D. odredil pripor zaradi utemeljenega suma storitve nadaljevanega kaznivega velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Ks 11612/12 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o priporu je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da odrejen pripor odpravi, oziroma podrejeno, da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje preiskovalnemu sodniku, oziroma da odrejeni pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da navedbam zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi. Senat Okrožnega sodišča v Kopru se je seznanil z vsemi pritožbenimi navedbami obdolženčevega zagovornika, opredelil se je tudi do pritožbene navedbe glede zakonitosti dokazov, ki so bili najdeni na strehi. Ali je del strehe obdolženec dejansko uporabljal za skrivanje predmetov je dejansko vprašanje in ne more biti predmet presoje v postopku zahteve za varstvo zakonitosti. Upoštevaje uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča pa sodišče ni dolžno obrazložiti, zakaj ni odredilo milejšega ukrepa od pripora.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženemu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti sklepu senata očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Zatrjevano kršitev utemeljuje z navedbami, da je v pritožbi zoper sklep o priporu Kpd 100/2012 uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi se izpodbijani sklep opiral na nezakonito pridobljene dokaze. Policisti so dokaze na katerih temelji utemeljen sum, da je obdolženi storil kaznivo dejanje na škodo J., D. in Z., pridobili v nasprotju z odredbo o hišni preiskavi, saj so bili dokazi zaseženi na strehi druge stavbe, za preiskavo katere policija ni imela ustrezne sodne določbe.

6. Kolikor sodišče druge stopnje v svoji odločbi ne presodi vseh navedb pritožbe, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pa se upošteva le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost odločbe sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče ocenjuje, da zatrjevana kršitev kazenskega postopka ni podana. Do pritožbene navedbe glede nezakonitosti dokazov se je senat opredelil na strani 2 sklepa I Ks 11612/12. Izvenrazpravni senat je v zvezi s spornimi predmeti (opisani pod točko 7 na listovni številki 29 spisa) ugotovil, da so bili najdeni na strehi ob oknu obdolženčeve sobe in da ne gre za nedovoljene dokaze. Iz odredbe o hišni preiskavi (listovna številka 25 spisa) namreč izhaja, da se odreja hišna preiskava stanovanja in pripadajočih drugih prostorov, ki jih uporablja obdolženi S. D., obdolženi pa je za skrivanje predmetov uporabljal tudi streho ob oknu svoje sobe. Vrhovno sodišče glede na obrazložitev senata še dodaja, da streha tudi ni kraj, kjer bi obdolženi lahko utemeljeno pričakoval zasebnost. Upoštevaje navedeno so neutemeljene tudi navedbe zagovornika glede kršitve 25. člena Ustave, saj je senat s tem, ko je zavzel stališče, da ne gre za nedovoljene dokaze, odločil o vseh pritožbenih razlogih.

7. Obdolženčeva pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave ni bila kršena niti s tem, ko se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do možnosti uporabe milejšega ukrepa. Utemeljitev neogibnosti pripora že sama po sebi vsebuje presojo, da ni mogoče odrediti katerega od milejših ukrepov, v konkretnem primeru hišni pripor po 199. a členu ZKP (enako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999 in druge). V izpodbijanih sklepih je obrazloženo zakaj je v konkretnem primeru odreditev pripora zoper obdolženega S. D. neogibno potrebna, dodatno utemeljevanje zakaj ponovitvene nevarnosti vlagatelja ni mogoče doseči z milejšim ukrepom, pa glede na sprejeto sodno prakso ni potrebno.

C.

8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev, zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.