Jedro

Dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, je potrebno razložiti v obrazložitvi odločbe oziroma upravnega akta in ne šele v odgovoru na tožbo.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za šolstvo, znanost in šport RS z dne 04.02.2002 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določila 4. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive (Uradni list RS, št. 64/96, 33/00 in 101/00, v nadaljevanju Pravilnik) in 105. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/96, 23/96 in 64/01, v nadaljevanju ZOFVI) zavrnila predlog tožnice za izjemno napredovanje v naziv svetnica. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da tožnica ob vložitvi predloga ni izpolnila vseh predpisanih pogojev za izjemno napredovanje v naziv svetnica, ki so določeni v 13. členu Pravilnika.

Tožena stranka je ugotovila, da tožnica ima univerzitetno izobrazbo, iz fotokopije delovne knjižice je razvidno, da je bila v času vložitve predloga zaposlena v vzgoji in izobraževanju 7 let 9 mesecev in 27 dni, da ravnateljeva ocena izkazuje nadpovprečno delovno uspešnost in da z opravljenim dodatnim strokovnim delom ni zbrala zahtevanih 38 točk po c), č), d), e) ali f) razdelkih 18. člena Pravilnika. Nadalje v obrazložitvi navaja, da tožnica v času vložitve ni izpolnjevala pogoja 8 let zaposlitve v vzgoji in izobraževanju, da pa je ta pogoj izpolnila do odločanja in sicer 02.02.2002. Pri vrednotenju dodatnega strokovnega dela je tožena stranka v obrazložitvi navedla naslednje: - članke in referate, ki jih je tožnica želela uveljaviti po c) razdelku 18. člena Pravilnika tožena stranka ni upoštevala, ker ne ustrezajo zahtevam 1. odstavka 18. člena Pravilnika, ki določa, da mora biti opravljeno dodatno strokovno delo povezano z vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu, poleg tega pa je objavljanje člankov in referatov pri zaposlitvi v znanstvenih institucijah in visokem šolstvu del delovnih obveznosti, zato ne morejo biti vrednoteni kot opravljeno dodatno strokovno delo; - dva članka je tožena stranka uvrstila v 12. alineo b) razdelka 18. člena Pravilnika, ker sta bila objavljena v času, ko tožnica, kot izhaja iz delovne knjižice, ni bila zaposlena; - učbenike in prevode učbenikov je uvrstila le v 11. alineo b) razdelka 18. člena Pravilnika, ker niso bili potrjeni v skladu s predpisi, torej jih s sklepom ni potrdil pristojni strokovni svet; - prevode poljudno strokovnih knjig je tožena stranka uvrstila v 11. alineo b) razdelka 18. člena Pravilnika; - elaborate raziskovalnih nalog tožena stranka ni upoštevala, ker ne ustrezajo zahtevam 1. odstavka 18. člena Pravilnika, ki določa, da mora biti opravljeno dodatno strokovno delo povezano z vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu, poleg tega pa je raziskovalno delo osnovna dejavnost zaposlenih v znanstvenih institucijah in visokem šolstvu, torej so del delovnih obveznosti, zato raziskovalne naloge ne morejo biti vrednotene kot opravljeno dodatno strokovno delo; - raziskavo Humanizacija ... tožena stranka ni upoštevala, ker je tožnica tudi sama navedla, da nima nobenega dokaza o opravljenem delu, prav tako pa tudi ni navedena med avtorji raziskave; - sodelovanje pri pripravi kataloga iz psihologije za dijake srednjega strokovnega oziroma tehniškega izobraževanja je uvrstila v 5. alineo c) razdelka 18. člena Pravilnika; - priložen seznam drugega dela, katerega je tožnica priložila, tožena stranka ni uvrstila v dodatno strokovno delo, ker ni povezano s strankinim vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu; - tožnica je uveljavljala tudi predavanja, ki jih je v letu 1986 izvajala kot zunanja sodelavka, vendar jih tožena stranka ni upoštevala, ker k predlogu ni priložila dokazil o izvedenih predavanjih; - raziskava Sociološke raziskave ..., je bila izvedena v času tožničine zaposlitve na Inštitutu A., zato je tožena stranka ni upoštevala kot dodatno strokovno delo; - potrdilo o izvedbi predavanj je tožena stranka ovrednotila po 9. alinei b) razdelka 18. člena Pravilnika, kajti predavanja so bila izvedena v času, ko tožnica ni bila zaposlena; - potrdila o soavtorstvu knjige tožena stranka ni upoštevala, ker knjiga še ni izšla, prav tako pa ni izkazala potrditve knjige kot učbenika s strani pristojnega Strokovnega sveta, kot to zahteva Pravilnik.

Tožena stranka je tako ugotovila, da je tožnica z opravljenim dodatnim strokovnim delom zbrala 48 točk po b) razdelku in 3 točke po c) razdelku in tako ni izpolnila pogoja navedenega v 4. alinei 13. člena Pravilnika, kajti pogoje za napredovanje je potrebno izpolniti kumulativno.

V tožbi tožnica navaja, da je tožena stranka njeno strokovno delo interpretirala kot delo, ki je bilo opravljeno zunaj delovnega razmerja v matičnem zavodu, zato meni, da je to za presojo, kje so dela nastajala, ali so bila opravljena na znanstvenem inštitutu, v pogodbenem razmerju z drugim institutom ali jih je opravila kot brezposelna oseba povsem nesmiselno in irelevantno. Prav tako ne vzdrži obrazložitev, da elaborati, ki jih je tožnica napisala niso povezani z delom v zavodu, kakor tudi, da njeni članki in referati niso povezani z njenim delom. Tožena stranka tako v obrazložitvi ni nikjer navedla razlogov, ki bi dokazovali, da raziskovalni elaborati niso povezani s tožničinim delom v zavodu, prav tako niso navedeni razlogi, ki so bili odločilni za presojo, da članki in referati ne ustrezajo zahtevam Pravilnika. Tožničino prevajalsko delo je tožena stranka strokovno in nepravično ovrednotila tako po količini kot po kakovosti. Glede na navedeno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da se termin dodatno strokovno delo opredeljuje kot delo, ki je opravljeno poleg rednih delovnih obveznosti, in ne dela, ki je sestavni del rednih delovnih obveznosti. Razlog, ki je bil odločilen za presojo elaboratov raziskovalnih nalog, člankov in referatov poleg odsotnosti povezave z vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu je dejstvo, da je bilo navedeno delo opravljeno v času zaposlitve tožeče stranke na Inštitutu A. pri Univerzi v B., kjer znanstveno-raziskovalna dejavnost predstavlja, v skladu s 4. členom Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 67/93, v nadaljevanju ZVis) osnovno dejavnost, torej sestavni del delovnih obveznosti. Tožničino delo v tem primeru ne predstavlja dodatnega strokovnega dela ali pa je bilo opravljeno v času zaposlitve v vzgojno-izobraževalnem zavodu, kjer znanstveno-raziskovalno delo, objavljanje člankov in referatov, ne predstavlja del delovnih obveznosti. Glede prevodov osmih knjig tožena stranka navaja, da nobena od alinej c) do f) razdelkov 18. člena Pravilnika ne vsebuje prevajanja poljudnih strokovnih knjig, le prevode učbenikov, ki pa morajo biti potrjeni v skladu s predpisi, torej s strani pristojnega strokovnega sveta, kar pa prevedena literatura tožnice ne vsebuje. Prav tako tožnica ni izkazala potrditve knjige Prostovoljci ..., kot učbenika s strani strokovnega sveta. Pri redakciji Velikega angleško-slovenskega slovarja tožena stranka navaja, da je presojala povezavo med uveljavljenim delom in delom tožnice v vzgojno-izobraževalnem zavodu, kjer je zaposlena. Ker navedena povezava ne obstaja, tožnica je namreč učiteljica psihologije in ne angleščine, uveljavljeno delo ne predstavlja dodatnega strokovnega dela v skladu s 2. odstavkom 18. člena Pravilnika, saj ni povezano z delom tožeče stranke v vzgojno-izobraževalnem zavodu. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da se tožba zavrne. V odgovoru na odgovor tožene stranke tožnica navaja, da Pravilnik ne prepušča toženi stranki, da sama odloča, kaj je in kaj ni dodatno strokovno delo, prav tako Pravilnik ne določa, da bi moralo biti dodatno delo opravljeno v času vzgojno-izobraževalnega dela v zavodu, temveč našteva, kaj se šteje kot dodatno strokovno delo glede na vzgojno-izobraževalno delo. Tožena stranka je samovoljno dopolnila pojem dodatnega strokovnega dela. Po njeni interpretaciji se lahko kot takšno šteje le tisto delo, ki ne spada v okvir rednih delovnih obveznosti, ki jih ima posameznik v času, ko je bilo to delo opravljeno. Tako se postavlja vprašanje, kako bi tožnica kot zaposlena na inštitutu sploh lahko opravljala kakršnokoli dodatno strokovno delo, ki bi bilo povezano z vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu. Vsak njen strokovni prispevek bi tožena stranka lahko uvrstila v njeno redno delovno obveznost. Tako se izkaže, da tožena stranka z nepravilno interpretacijo Pravilnika preprečuje zaposlenim v šolah, ki so bili predhodno zaposleni v visokem šolstvu, napredovanje v nazive. Glede prevodov učbenikov in strokovno poljudnih knjig tožnica navaja, da so bila točkovana v nasprotju z načelom zakonitosti. Določba 4. alinee č) razdelka 18. člena Pravilnika namreč govoru le o objavljenem prevodu učbenika ter ne določa, da bi le-ta moral biti potrjen s strani strokovnega sveta, kot napačno in zavajajoče trdi tožena stranka. Zato ne vidi razloga, da se omenjeni prevodi ne bi vrednotili s 16 in ne 8 točkami. Tožnica še dodaja, da je knjiga Prostovoljci ..., katere soavtorica je, že izšla. Prav tako se ne strinja s površno oceno tožene stranke, da njeno strokovno delo redakcija Velikega angleško-slovenskega slovarja ni povezana z delom v vzgojno-izobraževalnem zavodu, ker ni učiteljica angleščine temveč psihologije. Podobno kot pri prevodih strokovnih člankov, ki jih je tožena stranka priznala, so bila tudi pri redakciji potrebna tožničina strokovna znanja. Na podlagi navedenega je očitno, da je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabila materialno pravo, nepopolno ugotovila dejansko stanje ter bistveno kršila določbe postopka.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov v spisu in iz obrazložitve v odločbi je razvidno, da je tožena stranka ugotovila, da tožnica ni izpolnila pogoja iz 4. alinee 13. člena Pravilnika in sicer ni zbrala najmanj 38 točk za dodatna strokovna dela, ki so navedena v c), č), d), e) ali f) razdelku 18. člena Pravilnika. Tožena stranka utemeljuje svojo odločitev z ugotovitvijo, da tožničino dodatno strokovno delo ni povezano z vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu, ker je objavljanje člankov in referatov pri zaposlitvi v znanstvenih institucijah in visokem šolstvu del delovnih obveznosti, zato se tudi ne morejo vrednotiti kot dodatno strokovno delo. Vendar tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla, katera dodatna strokovna dela se ne štejejo za takšna, ampak samo navaja, da je tožničino delo na inštitutu del delovnih obveznosti in ga zato ne more vrednotiti kot dodatno strokovno delo, ki bi bilo opravljeno v skladu z 18. členom Pravilnika. Zato je utemeljena tožbena pripomba, da sam Pravilnik ne dopušča toženi stranki, da sama odloča, kaj je in kaj ni dodatno strokovno delo, kakor tudi, da Pravilnik ne določa, da bi dodatno strokovno delo moralo biti opravljeno v času vzgojno-izobraževalnega dela v zavodu, temveč določa, da je dodatno strokovno delo strokovnih delavcev povezano z vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu. Sodišče pri tem še pripominja, da odločitev tožene stranke, da članka tožnice ne more upoštevati po 5. alinei c) razdelka 18. člena Pravilnika, ker sta bila objavljena v času, ko je bila le-ta nezaposlena, pomanjkljivo obrazložena. Prav tako pa pripominja, da Pravilnik ne loči med strokovnim delom, ki je opravljeno v času, ko je delavec zaposlen in ko ni zaposlen oziroma v času, ko ni zaposlen oziroma v času, ko ni zaposlen v rednem delovnem razmerju. Po 1. odstavku 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP) se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi. Pristojni organ mora dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, razložiti v obrazložitvi odločbe oziroma upravnega akta. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje le na določbe Pravilnika, ki določa pogoje za napredovanje, dejstva bistvena za odločitev, zakaj dodatnega strokovnega dela tožena stranka ni ovrednotila tako, kot je bilo predlagano v predlogu za napredovanje, pa iz obrazložitve niso razvidna. Sodišče pri tem še dodaja, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ne more pojasnjevati zakaj predlogu tožnice za izjemno napredovanje v naziv svetovalec ni ugodila, ker mora to obrazložiti v odločbi (obrazložitvi). Učbenike in prevode učbenikov je tožnica želela uveljaviti po 4. alinei č) razdelka 18. člena Pravilnika, vendar je tožena zavrnila predlog z obrazložitvijo, da je v postopku ugotovila, da niso bili potrjeni v skladu s predpisi, torej jih ni potrdil pristojni strokovni svet in jih je zato uvrstila le v 11. alineo b) razdelka 18. člena Pravilnika, ki določa, da se z dvema točkama točkuje prevod in objava strokovnega članka. Pri tem sodišče pripominja, da v 4. alinei č) razdelka 18. člena Pravilnika ni določeno, da morajo biti prevodi učbenikov potrjeni v skladu s predpisi, zato je obrazložitev tožene stranke v izpodbijani odločbi neutemeljena. Tožena stranka prav tako ni obrazložila zakaj je prevode poljudno strokovnih knjig možno uvrstiti izključno v 11. alineo b) razdelka 18. člena Pravilnika. Elaborate raziskovalnih nalog in seznam drugega dela tožena stranka ni uvrstila v dodatno strokovno delo, ker to delo ni povezano s strankinim vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu, pri tem pa ni navedla razlogov, ki so bili odločilni za takšno odločitev, ampak se je samo sklicevala na 1. odstavek 18. člena Pravilnika. Glede na navedeno izhaja, da je v obravnavni zadevi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, izpodbijana odločba pa pomanjkljivo obrazložena, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka.

Zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe je sodišče tako ne more niti preizkusiti. Zato je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt na podlagi določila 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, kršena pa so bila tudi pravila postopka.