Jedro

Prijava terjatve v stečajnem postopku pretrga njeno zastaranje zgolj do tiste višine, do katere je bila s strani stečajnega upravitelja priznana oziroma če je bila prerekana, zgolj do tiste višine, do katere je bila terjatev ugotovljena v ustreznem postopku, na katerega je bil napoten upnik.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka 2 in 3 izreka) glede prvo in drugotožene stranke razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je prvotoženec dolžan plačati tožeči stranki 6.805,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini glavnice, višji obrestni del zahtevka pa je sodišče zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je prvotoženec dolžan tožeči stranki povrniti 1.132,65 EUR pravdnih stroškov, drugotoženka pa 1.303,55 EUR ter da sta prvo in drugo tožena stranka dolžni nerazdelno s tretjetožencem povrniti tožeči stranki še 1.031,97 EUR pravdnih stroškov.

Zoper ugodilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka se toženec po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje, drugotoženka pa izpodbija le stroškovno odločitev. Prvotoženec opozarja na podani ugovor zastaranja, ki ga je sodišče neutemeljeno zavrnilo, te odločitve pa ni ustrezno obrazložilo. Po določbi člena 1019 ZOR obveznosti zastarajo v dveh letih od zapadlosti obveznosti glavnega dolžnika, z dnem uvedbe stečajnega postopka nad posojilojemalcem T.G.P. M. t. d.d. pa se vse terjatve štejejo za zapadle. Sodišče prve stopnje pa se je postavilo na stališče, da naj bi zastaranje pričelo teči šele z dnem vsakokratnega plačila posojilodajalcu. Pritožnik opozarja tudi na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 38/09, ki glede pretrganja zastaranja s prijavo v stečajno maso omejuje to pretrganje le glede tistih terjatev, ki niso bile prerekane, oziroma so bile prerekane in je bila za njih vložena ustrezna tožba. V tem primeru pa je bila terjatev tožeče stranke deloma prerekana, tožeča stranka pa ni dokazala, da je začela pravdni postopek za ugotovitev prerekanih terjatev za več, kot to izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pg 154/97. V smislu določbe 3. odstavka 1019. člena ZOR je potrebno prijavo tožeče stranke v stečajnem postopku šteti kot dejanje upnika pred sodiščem, zato pretrganje zastaranja učinkuje tudi proti poroku. To pomeni, da tožeča stranka prijavo terjatve v višini 324.047,20 DEM ni dosegla pretrganja zastaranja za celotno terjatev, od katere zaračunava 5 % delež, ki ga zahteva od prvotoženca. Gre za pravnorelevantna dejstva, o katerih se sodišče ni izreklo oziroma jih ni ugotavljalo. Zato je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, posledično je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Poleg tega tožeča stranka ni uspela v celoti v obrestnem delu zahtevka in bi moralo sodišče prve stopnje tudi glede odmere pravdnih stroškov upoštevati načelo uspeha v pravdi.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je s pogodbo z dne 25.4.1993 prevzela poroštvo za plačilo dne 21.4.1993 najetega posojila posojilojemalca (X, d.d., Z.) do posojilodajalca (Sklad RS za razvoj). Dne 23.4.1993 pa je z zavarovalno pogodbo zavarovala terjatve posojilodajalca iz iste posojilne pogodbe. Ker posojilojemalec ni poravnal svoje obveznosti, je najeto posojilo poravnala tožeča stranka, ki je plačala 17 obrokov po 29.610,20 DEM oziroma skupaj 503.373,40 DEM. Do prehoda upnikovih (posojilodajalčevih) pravic na tožečo stranko je tako prišlo že po samem zakonu. K poplačilu pa ni zavezan zgolj posojilojemalec (dolžnik), pač pa tudi tožene stranke, ki so s poroštvenimi izjavami z dne 28.4.1993 prevzeli zavezo, da bodo poravnali terjatev tožeče stranke, če tega ne bo storil posojilojemalec.

Iz nadaljnjih neprerekanih ugotovitev v sodbi izhaja, da je bil nad posojilojemalcem začet stečajni postopek, tožeča stranka pa je svojo terjatev prijavila v stečaju. Med strankami tudi ni sporno, da je tožeča stranka iz naslova vnovčenja priznane ločitvene pravice prejela iz stečajne mase znesek takratnih 179.326,20 DEM, zato je sodišče prve stopnje štelo, da neporavnani del obveznosti znaša 324.047,20 DEM (503.373,40 DEM – 179.326,20 DEM), obveznost prvotoženca po poroštveni izjavi pa je 5 % od tega zneska, kar predstavlja vtoževano glavnico iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe.

V tej zvezi pa je potrebno pritrditi pritožbenim navedbam prvotoženca, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 1019. člena ZOR in sicer njegov 3. odstavek. Navedena določba – v skladu s katero pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje tudi nasproti poroku, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega ravnanja pred sodiščem zoper glavnega dolžnika in za kar se v skladu s členom 115 Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) šteje tudi prijava terjatve v stečajnem postopku – je namreč treba razlagati v zvezi z določbo člena 389 ZOR. Ta izrecno določa, da se šteje, da zastaranje z zgoraj opisanimi dejanji ni bilo pretrgano, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takega dejanja (1. odstavek 389. člena ZOR), oziroma če je bila upnikova tožba ali zahteva med drugim zavržena ali zavrnjena (2. odstavek 389. člena ZOR). Sodišče prve stopnje bi se zato moralo razen do golega dejstva sicer nesporne prijave terjatev v stečajno maso, na podlagi katerega je materialnopravno zmotno zaključilo o pretrganju zastaranja celotne vtoževane terjatve, opredeliti tudi do nadaljnjih pravnoodločilnih dejstev v zvezi z ugovorom zastaranja porokovih obveznosti za poplačilo neporavnanih dolgov stečajnega dolžnika in sicer do katerega zneska so bile prijavljene terjatve v stečajnem postopku priznane oziroma, če so bile prerekane, ali je zanje tožnik vložil ustrezno tožbo in do katerega zneska je bil v tej morebitni pravdi tudi uspešen. Zgolj v tem delu je namreč mogoče upoštevajoč določbo 389. člena ZOR šteti, da je bilo njihovo zastaranje zoper glavnega dolžnika in posledično tudi zoper njegove poroke (1. odstavek 1019. člena ZOR) pretrgano z dnem njihove prijave v stečajno maso. Podatki spisa pa zaenkrat nakazujejo, da je bila terjatev tožeče stranke deloma prerekana in da tožeča stranka v celotnem obsegu prerekane terjatve ni sprožila potrebnega pravdnega postopka. Zaradi napačne uporabe materialnega prava tako sodišče prve stopnje navedenih odločilnih dejstev ni ugotavljalo, posledično pa je ostalo tudi dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče je kljub drugačni odločitvi v sodbi z dne 8.4.2009, ko je navedena ključna dejstva prezrlo, bilo primorano sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (člen 355 ZPP). Glede na naravo stvari in okoliščine primera namreč postopka ne more dopolniti samo, saj bi sicer moralo odločati o vprašanjih, ki predstavljajo samostojne in zaključne pravne celote.

V novem sojenju naj prvostopenjsko sodišče upoštevajoč zgoraj obrazložena izhodišča primarno ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev o ugovoru zastaranja. Ko bo ugotovilo vsa navedena dejstva, naj znova presodi, ali tožena stranka utemeljeno ugovarja zastaranje ali ne. Če bo ugotovilo, da ta ugovor prvotožene stranke ni utemeljen, naj presoja utemeljenost ostalih s strani pravdnih strank uveljavljanih trditev.

Razveljavitev odločitve o stroških je posledica odločitve o glavni stvari, odločitev o pritožbenih stroških pa je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).