Jedro

Sodišče prve stopnje mora o vsakem dokaznem predlogu odločiti in svojo odločitev vpisati v zapisnik o glavni obravnavi ter v sodbi navesti razloge, iz katerih dokaznemu predlogu ni ugodilo. Ker sodišče prve stopnje o dokaznem predlogu obrambe, da se postavi izvedenec medicinske stroke, ni odločilo in take tihe zavrnitve dokaznega predloga v svoji sodbi tudi ni obrazložilo, je kršilo določbe 3. in 5. odstavka 299. člena ter 7. odstavka 364. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je D.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ RS, ki obsega dvoje posameznih dejanj. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta, mu odvzelo premoženjsko korist v višini 56.652,00 SIT in mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje je ob delni ugoditvi pritožbi obsojenčevega zagovornika in po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zaradi absolutnega zastaranja iz izreka prvostopenjske sodbe izpustilo dejanje pod točko 2., obsojencu v pogojni obsodbi določeno kazen znižalo na tri mesece in odpravilo odločbo o odvzemu premoženjske koristi. Sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh zakonsko dovoljenih razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Meni, da uveljavljane kršitve procesnega in materialnega zakona niso podane, domnevna nepravilna sodna odločba pa ni razlog, iz katerega bi se smela vložiti zahteva za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. V zahtevi zagovornik navaja, da je prvostopenjsko sodišče iz obsojenčevega zagovora ter pričevanj M.R., M.B., F.K. in I.B. zaključilo, da je prišlo pred točilno mizo v lovski sobi do fizičnega obračuna med obsojencem, F.K. in M.B., čeprav o fizičnem obračunu med trojico ni govorila nobena od navedenih oseb, ampak so te opisale samo verbalni konflikt, ki je prerasel v "cukanje", in ni nihče potrdil pretepa, še manj pa poškodbe obsojenca na servirnem vozičku. Po zagovornikovem mnenju so zato zaključki obeh sodb o odločilnih dejstvih v nasprotju s tem, kar izhaja iz zapisnikov o izpovedbah prič in obsojenca, in je tako podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Poleg tega, da je prvostopenjsko sodišče zaključevalo v nasprotju z izpovedbami, je kršilo tudi domnevo nedolžnosti iz 3. člena ZKP in načelo "in dubio pro reo", saj se je postavilo na stališče, da obsojenec s pričo M.R. ni dokazal padca po stopnicah, in je s prevalitvijo dokaznega bremena na obrambo laično zaključilo, da je bil obsojenec poškodovan v konfliktu znotraj restavracije, moralo pa bi obsojenca zaradi nedokazane storitve kaznivega dejanja oprostiti obtožbe. Zaključek sodišča, da je bil obsojenec poškodovan v konfliktu znotraj lokala, je tudi v nasprotju s 355. členom ZKP, ki sodišču nalaga, da vestno pretehta vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi take presoje sklepa, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Zagovornik tudi navaja, da mesto in vrsta obsojenčeve poškodbe dokazujeta, da je nastala z zdrsom na gladkih, kamnitih stopnicah pri izhodu iz lokala. Poškodba osmega rebra pod desno lopatico po mnenju obrambe ne bi mogla nastati z neposrednim udarcem z roko ali s tem, da se je obsojenec naslonil na servirni voziček, ampak je tako poškodbo mogoče dobiti samo z udarcem na trdo podlago.

Četudi zagovornik svoje nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je glede izvedenih dokazov sprejelo prvostopenjsko sodišče in potrdilo drugostopenjsko sodišče, ter nesprejemanje dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, uveljavlja z zatrjevanjem več procesnih kršitev (s pomanjkljivimi razlogi sodbe oziroma protispisnostjo iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, s kršitvijo načela v dvomu v prid obdolžencu, ki izhaja iz domneve nedolžnosti iz 3. člen ZKP, ter kršitvijo 355. člena ZKP) zgoraj povzetih zagovornikovih navedb ni mogoče oceniti drugače kot izpodbijanje pravilnosti pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja. V ta okvir sodi namreč vsako vložnikovo zatrjevanje, ki ne izhaja iz dejanskega stanja, kot ga je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče, temveč iz sodišču nasprotne ocene izvedenih dokazov in drugačnih zaključkov, kot jih je o obstoju odločilnih dejstev sprejelo sodišče. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP) zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP), zato zagovornikova zahteva v tem delu ni uspela. Pri odločanju o zakonsko dovoljenih kršitvah (1. odstavek 420. člena ZKP), ki se uveljavljajo s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti, se Vrhovnemu sodišču tudi ni porodil upošteven dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani odločbi (427. člen ZKP).

II. V zahtevi zagovornik uveljavlja, da je bila obsojencu kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) in sicer tako pred prvostopenjskim kot tudi pred drugostopenjskim sodiščem.

Navaja, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 21.2.1994 ugodilo dokaznemu predlogu obrambe o postavitvi izvedenca sodne medicine glede nastanka obsojenčeve poškodbe. Četudi je bil ta dokazni predlog ponovljen na glavni obravnavi dne 14.6.1996 in ga obramba kasneje ni umaknila, sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. O predlagani izvedbi dokaza z izvedencem medicinske stroke sodišče prve stopnje tudi ni zavzelo stališča, kar po mnenju zagovornika predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitosti sodbe.

Nadalje zagovornik navaja, da je bila obramba po tožilčevem umiku dokaznega predloga o zaslišanju dr. J.S. prepričana, da sta tožilstvo in obramba akceptirala njene argumente o poškodbi na stopnicah, zaključek prvostopenjskega sodišča pa je bil proti pričakovanjem. Zato je zagovornik v pritožbi v skladu s 3. odstavkom 16. člena in 2. odstavkom 5. člena ZKP podal več dokaznih predlogov in pojasnil, zakaj je to storil šele v pritožbenem postopku. Predlagal je zaslišanje več prič. J.Š. in L.H., ki sta bila z obsojencem na poslovnem sestanku, sta skupaj z njim zapustila restavracijo in ga pospremila v bolnišnico. Dr. M.P., ki je obsojenca ponoči na njegovo prošnjo zaradi hudih bolečin obiskal na domu in ga ponovno odpeljal v bolnišnico, ter J.Ž., ki mu je A.G. grozil z maščevanjem na način, kot se je maščeval obsojencu. Poleg tega je v pritožbi predlagal tudi postavitev izvedenca sodne medicine, rekonstrukcijo in ogled kraja dogodka ter je k pritožbi priložil obsojenčevi pismi Zavarovalnici Triglav in UNZ Novo mesto z dne 29.4.1993. Sodišče druge stopnje pa je predlagane dokaze zavrnilo z obrazložitvijo, da v celoti sprejema dejansko stanje sodišča prve stopnje, ki ne potrebuje dopolnjevanja, in je tako kljub nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, čeprav bi jo moralo razveljaviti.

Iz predmetnega kazenskega spisa je razvidno, da je zagovornik na glavni obravnavi dne 21.2.1994 pri Temeljnemu sodišču v Novem mestu, Enota v Novem mestu, predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke glede nastanka obsojenčeve poškodbe. Sodišče je dokaznemu predlogu ugodilo, ni pa ga izvedlo. Na glavni obravnavi dne 14.6.1996 pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, ki se je začela znova, je obramba ponovno podala ta dokazni predlog. Sodnik posameznik o njem ni odločil. Prav tako sodnik posameznik o tem dokaznem predlogu ni odločil na naslednji glavni obravnavi, ki se je znova začela dne 28.1.1997 ter se nadaljevala in zaključila dne 7.2.1997. Obramba dokaznega predloga z izvedencem ni umaknila.

V pritožbi je zagovornik v okviru uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja podal dokazne predloge, ki jih navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Drugostopenjsko sodišče je izvedbo večine (k pritožbi priložene listinske dokaze je pritožbeno sodišče prebralo) predlaganih dokazov zavrnilo z navedbo, da v celoti sprejema dejansko stanje sodišča prve stopnje in ga ni potrebno dopolnjevati.

V skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa, razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen, ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti (stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbah opr. št. Up-34/93, Up-13/94, U-I-27/95 in drugih).

Vrhovno sodišče ocenjuje, da je obramba glede zavrnjenih dokaznih predlogov z zadostno stopnjo verjetnosti utemeljila materialnopravno relevantnost dokazov, saj je bila glede na obsojencu očitano kaznivo dejanje goljufije za ta kazenski postopek bistvena ugotovitev, ali je obsojenec z zatrjevanjem, da je zlom osmega rebra utrpel pri padcu po stopnicah, zavarovalnico z lažnivim prikazovanjem spravil v zmoto, oziroma ugotovitev, kako se je obsojenec poškodoval. Vendar sta po presoji Vrhovnega sodišča kljub temu nižji sodišči v okviru proste presoje dokazov utemeljeno naredili sklep, da izvedba teh dokazov ni potrebna, saj ti dokazi glede na to, da je bilo odločilno dejstvo, ki naj bi se z njimi dokazovalo (kako si je obsojenec zlomil rebro), na podlagi več že izvedenih dokazov (pravilno dokazno ocenjenih izpovedb prič M.R., M.B., F.K. in I.B. ter zdravniškega spričevala, ki ga je takoj po poškodbi po pogovoru z obsojencem sestavil dr. J.S.) že dokazano, očitno ne bi mogli biti uspešni. Obramba pri predlaganem izvedenstvu očitno ne sprejema dokazne ocene sodišča glede dokazov, ki kažejo, da se je obsojenec poškodoval v pretepu in zahteva, naj izvedenec poda mnenje o splošni možnosti poškodovanja na način, ki ga je sicer obsojenec sam navedel zdravniku. Opustitev izvedbe teh dokazov zato ne predstavlja kršitev obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 3. alineje 29. člena Ustave.

Pritrditi pa je potrebno zagovorniku, ko trdi, da bi prvostopenjsko sodišče o predlagani izvedbi dokaza z izvedencem medicinske stroke moralo zavzeti stališče. Sodišče prve stopnje mora o vsakem dokaznem predlogu odločiti in svojo odločitev vpisati v zapisnik o glavni obravnavi (3. in 5. odstavek 299. člena ZKP) ter v sodbi navesti razloge, iz katerih dokaznemu predlogu ni ugodilo (7. odstavek 364. člena ZKP). Ker sodišče prve stopnje o dokaznem predlogu obrambe, da se postavi izvedenec medicinske stroke, ni odločilo in take tihe zavrnitve dokaznega predloga v svoji sodbi tudi ni obrazložilo, je kršilo določbe 3. in 5. odstavka 299. člena ter 7. odstavka 364. člena ZKP. Kljub temu zagovornikova zahteva v tem delu ni utemeljena. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti se smejo kršitve določb kazenskega postopka, ki ne predstavljajo absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, uveljavljati le, če so vplivale na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člen ZKP), vložnik zahteve pa mora ta vpliv izkazati. V obravnavanem primeru se je zagovornik omejil zgolj na zatrjevanje te vzročne zveze in sploh ni obrazložil, kako so te procesne kršitve (katere določbe ZKP so bile kršene zagovornik niti ne konkretizira), vplivale na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Vrhovno sodišče, ki je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti po 1. odstavku 424. člena ZKP omejeno samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje (torej jih konkretizira in ustrezno obrazloži) vložnik v svoji zahtevi, zato ni moglo preizkusiti, ali ugotovljene kršitve določb kazenskega postopka predstavljajo v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

III. V zahtevi zagovornik tudi uveljavlja, da sta sodišči, četudi bi se dogodek odvil na pravnomočno ugotovljen način, nepravilno uporabili zavarovalniško materialno pravo in s tem posledično tudi kazenski zakon (katera kršitev iz 372. člena ZKP je podana, zagovornik ne konkretizira). Po 9. členu splošnih pogojev Zavarovalnice Triglav za nezgodno zavarovanje je obveznost zavarovalnice izključena, kadar nastane invalidnost pri fizičnem obračunavanju, razen v primeru dokazane samoobrambe, sodišče pa sploh ni ugotavljalo, ali je bil obsojenec napaden in je ravnal v samoobrambi. V tem primeru bi bil namreč upravičen do zavarovalnine v znesku 45.247,00 SIT in ta ne predstavlja protipravne premoženjske koristi. Ker pravnomočna sodba o tem nima razlogov, je po mnenju zagovornika prodana tudi absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Pri uveljavljanju kršitve kazenskega zakona z zahtevo za varstvo zakonitosti mora vložnik zahteve izhajati iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zgoraj povzete navedbe zahteve pa kažejo, da zagovornik tega ni storil. Z navedbami, da bi sodišče glede na to, da je zavarovanec po splošnih pogojih zavarovalnice upravičen do zavarovalnine, če je bil poškodovan v samoobrambi, moralo raziskati, ali je bil obsojenec napaden in je ravnal v samoobrambi, zagovornik izpodbijani pravnomočni sodbi očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi (zmotne in) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti, kot že obrazloženo, ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Tudi zatrjevane procesne kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP sodišče ni storilo.

V zahtevi uveljavljane kršitve niso podane, oziroma niso zakonski razlog za obravnavano izredno pravno sredstvo, zato je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).