Jedro

Glede na vsebino prošnja tožnic ni nerazumljiva. Sicer pa je organ sam že v izpodbijanem sklepu navedel, da tožnici prošnjo vlagata tako na podlagi 127. člena ZTuj-2 kot tudi po 47. členu tega zakona ter hkrati ob upoštevanju 8. člena EKČP. Ker torej vloga ni nerazumljiva, je odločitev organa o njenem zavrženju napačna.

Napačno je pravno mnenje organov, da uveljavljanje več zahtevkov v eni vlogi po ZUP ni dopustno. Tak način uveljavljanja več zahtevkov pomeni le to, da naj upravni organ najprej odloča o prvo postavljenem zahtevku, če temu ne bo ugodil, pa o drugo postavljenem.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Vrhnika št. 214-320/2016-5 (402) z dne 7. 9. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel vlogo tožnic za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji A.A., rojenemu .... 11. 1997, državljanu Bosne in Hercegovine (1. točka izreka) ter odločil, da v postopku ni bilo posebnih stroškov (2. točka izreka). V obrazložitvi ugotavlja, da tožnici formalne pomanjkljivosti vloge v danem roku niti kasneje nista ustrezno odpravili, zato jo je bilo potrebno skladno z drugim odstavkom 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavreči. 2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnic zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je bila prošnja formalno pomanjkljiva, to je nerazumljiva zaradi tega, ker sta bila v prošnji dejansko postavljena dva oziroma kar trije zahtevki, in sicer prvi, da naj se A.A. dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji izda zaradi združitve družine z materjo, ki v Republiki Sloveniji kot tujka prebiva na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, drugi, da naj se A.A. dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji izda zaradi združitve družine s sestro, ki je slovenska državljanka in tretji, da naj se A.A. dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji izda ob upoštevanju temeljne človekove pravice iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) zaradi njegovega dolgotrajnega prebivanja v Sloveniji. Ker v prošnji ni naveden oziroma točno določen namen oziroma razlog, torej samo en namen oziroma razlog, zaradi katerega želi A.A. prebivati v Sloveniji in pridobiti dovoljenje za začasno prebivanje, je prošnja nerazumljiva. Ob tem izpostavlja, da ZUP ne ureja alternativnih zahtevkov niti kumulacije zahtevkov.

3. Tožnici se z izpodbijanim sklepom ne strinjata in v tožbi navajata, da sta se do vseh izpostavljenih vprašanj opredelili že v sami prošnji, ki ni imela nobenih formalnih pomanjkljivosti, ki bi jih bilo treba odpraviti. Prvostopenjski organ je zato pri izdaji izpodbijanega sklepa bistveno kršil pravila postopka, hkrati pa tudi povsem napačno uporabil pojem pomanjkljivosti iz 67. člena ZUP. Obravnavana prošnja namreč ni bila niti pomanjkljiva (da bi v njej kaj manjkalo) niti nerazumljiva. Ozko gramatikalno razumevanje pojma namen, ki pa niti ni zakonski pojem oziroma eden od zakonskih pogojev za pridobitev dovoljenja, je po mnenju tožnic nesmiseln in v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami. Človek namreč lahko sproži postopek za priznanje neke svoje pravice tudi z različnimi (več) nameni, če so ti pravno dopustni. Pri tem poudarjata, da tvorita isto družino in namen obeh prosilk (matere in hčere) je isti in sicer, da bi se za člana te družine štel tudi sin oziroma brat A.A. ter da bi mu bilo dovoljeno še naprej živeti v tej družini in to v Sloveniji, kjer živita mati in sestra in kjer je vse doslej živel tudi on, čeprav zadnji čas nezakonito. Poudarjata tudi, da ne drži navedba drugostopenjskega organa v pritožbeni odločbi, da ZUP ne ureja alternativnih zahtevkov niti kumulacije zahtevkov. S tem v zvezi se sklicuje na drugi odstavek 207. člena ZUP. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne istemu organu v vsebinsko odločanje.

4. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je prošnja tožnic z dne 3. 8. 2016 za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za A.A. nerazumljiva, zaradi česar je ni bilo mogoče obravnavati.

7. Če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, je skladno s 67. členom ZUP samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči, temveč mora organ v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti (prvi odstavek te določbe). Če stranka pomanjkljivosti odpravi v roku, se šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene; če stranka v tem roku pomanjkljivosti ne odpravi, organ s sklepom vlogo zavrže (drugi odstavek te določbe).

8. Sodišče ugotavlja, da sta tožnici v prošnji z dne 3. 8. 2016 izrecno navedli, da jo vlagata za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 127. in 47. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) ter ob upoštevanju temeljne človekove pravice iz 8. člena EKČP za sina oziroma brata A.A. ter hkrati navedli vse relevantne podatke, pri čemer sta kot namen prebivanja v Republiki Sloveniji navedli združitev družine (z materjo in sestro) ter nadaljnje šolanje. Jasno je tudi navedeno, da je A.A. sin prve tožnice in brat druge tožnice. V obrazložitvi prošnje sta po vsebini pojasnili razloge za združitev družine tako po prvem odstavku 127. člena kot po četrtem odstavku 47. člena ZTuj-2. Pojasnili pa sta tudi po njunem mnenju nujnost upoštevanja temeljne človekove pravice iz 8. člena EKČP in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).

9. Glede na takšno vsebino prošnje sodišče pritrjuje tožbenemu ugovoru, da prošnja tožnic ni nerazumljiva. Sicer pa je organ sam že v izpodbijanem sklepu navedel, da tožnici prošnjo vlagata tako na podlagi 127. člena ZTuj-2 kot tudi po 47. členu tega zakona ter hkrati ob upoštevanju 8. člena EKČP. Ker torej vloga ni nerazumljiva, je odločitev organa o njenem zavrženju napačna.

10. Pri tem sodišče posebej poudarja, da je napačno pravno mnenje organov obeh stopenj tako v izpodbijanem sklepu kot v pritožbeni odločbi, da uveljavljanje več zahtevkov v eni vlogi po ZUP ni dopustno. Tak način uveljavljanja več zahtevkov pomeni le to, da naj upravni organ najprej odloča o prvo postavljenem zahtevku, če temu ne bo ugodil, pa o drugo postavljenem (glej tudi: sodba Upravnega sodišča RS U 1802/2007 z dne 8. 5. 2008). V skladu s prvim odstavkom 213. člena ZUP se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Enako tudi drugi odstavek 207. člena ZUP določa, da se z odločbo odloči o vseh zahtevkih stranke. Z zahtevki stranke, o katerih je treba odločiti z odločbo po določbi drugega odstavka 207. člena ZUP, so mišljeni zahtevki, ki se tičejo konkretne upravne zadeve, torej tisti, o katerih je upravni organ pristojen vsebinsko (meritorno) odločiti.

11. Iz tega sledi, da bi moral prvostopenjski organ o prošnji tožnic z dne 3. 8. 2016 vsebinsko odločiti, in sicer najprej o prvo postavljenem zahtevku, če temu ne bi ugodil, pa tudi o drugo postavljenem zahtevku.

12. Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo zaradi omenjenih kršitev procesnih določb ZUP (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V ponovljenem postopku je organ vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek istega člena).