Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno razporedilo dokazno breme med pravdni stranki. Pravilno je ugotovilo, da je na tožniku dokazno breme za trditev, da sta s tožencem sklenila posojilno pogodbo, na podlagi katere je tožnik tožencu posodil 12.000 EUR z datumom vrnitve 15. 1. 2016. Tožnik vsebine zatrjevanega posojilnega razmerja ni izkazal, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje o obstoju posojilne pogodbe odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.139 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2016 dalje do plačila; - v III. točki izreka tako, da ta po spremembi glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.192,76 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 418,61 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.139 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 863,70 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presoja sodišča prve stopnje, da vsebina sklenjene posojilne pogodbe ne ustreza dejanskemu stanju, je zmotna. Da je bila posojilna pogodba sklenjena, sta potrdila tožnik in priča J. S. Da bi šlo morebiti za fiktivno pogodbo, nobena od strank ni zatrjevala. Sodišče pa je razsodilo, kot da pogodba ne bi bila sklenjena, kot da listine ne bi bilo. Sodišče je tožniku naložilo nesorazmerno breme, da bi moral konkretizirati prav vse dogodke, v katerih so kazni in škode nastale. Postopanje sodišča, ko po eni strani sprejema razlago tožnika, da si vseh listkov ni zabeležil, po drugi strani pa je izdalo zavrnilno sodbo, je kontradiktorno, prav tako pomeni izvotlitev tožnikove pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS (URS)) in kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Na tožnika ni dopustno prevaliti bremena dokazovanja zatrjevanega pogodbenega razmerja, saj je obstoj tega podkrepil s pisno posojilno pogodbo. Toženec pa je trdil, da listine ni podpisal, da je bila natisnjena na vnaprej podpisan list ter da ni pristna. Sodišče je nepravilno porazdelilo procesno dokazno breme (7. in 212. člen ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. Priča, ki jo je v potrditev svojih navedb predlagal toženec, toženčevih navedb ni potrdila. S pojasnjenim načinom določitve višine dolga in sklenitve posojilne pogodbe se skladajo tudi dejstva v zvezi s prekrškom v Republiki Madžarski. Toženec je očitno krivo izpovedal, da ni storil nobenega prekrška in ni plačal nobene kazni, razen ene v Avstriji, pa še to zaradi neustrezne tehnične opremljenosti prikolice, saj je sodišče v točkah 21-23 obrazložitve ugotovilo ravno nasprotno. Razlogi o odločilnih dejstvih si prihajajo v nasprotje, saj sodišče po eni strani dokazne predloge tožnika zavrača kot prepozne, na drugi strani pa ravno na podlagi teh neupoštevnih listin gradi oceno, da predložitev izjav dveh prič zmanjšuje tožnikovo verodostojnost. Takšno postopanje pa nasprotuje načelu enakosti orožja (22. člen URS) in predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni razloga, zakaj pravdni stranki po nastanku škode ne bi smeli skleniti dogovora, s katerim bi delavec priznal svojo odgovornost za škodo in bi se dogovorili o načinu plačila. Zakaj sklenjena posojilna pogodba ne ustreza dejanskemu stanju, ni jasno. Sodišče določb o novaciji ni uporabilo, zato je zmotno uporabilo materialno pravo. Sklicevanje sodišča na institut obveznega zavarovanja v prometu, je nepravilno, saj takšno zavarovanje ne krije škode, ki tretjim nastane zaradi zapoznele dostave. Sodišče neutemeljeno ni dokazno ocenilo sporazuma, sklenjenega z nekdanjim delavcem E. T. Sodišče pri oceni dokaznega potrdila v celoti zanemarja dejstvo, da delodajalec nima prav nobenih podatkov o dogodkih na terenu, razen tistih, ki mu jih posreduje delavec, in tistih, ki jih izve iz plačilnih nalogov in policijskih poročil, ki se glasijo na njegovo ime. A če voznik delavec stori prekršek, potem pa prosi delodajalca, naj mu posodi denar za plačilo kazni, potem slednji z okoliščinami primera ni seznanjen. Tožniku zato ni moč očitati, da ni znal pojasniti predložene avstrijske kazni oz. potrdila o zasegu. Dokazno neocenjeno je bilo še zatrjevano dejstvo, da toženec, tako kot ostali delavci v postopku, kmalu po podpisu pogodbe niso več prihajali na delo, zaradi česar jim je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, zaradi česar dokazna ocena ni opravljena v skladu z 8. členom ZPP. Sodišče je na več mestih pojasnilo, da ni moglo zanesljivo ugotoviti, ali je toženec podpisal prazen list papirja, na katerega je bila naknadno natisnjena sporna pogodba, ali pa je slednjo podpisal, kot trdi tožnik. V položaju dokazne stiske bi sodišče moralo odločiti na podlagi dokaznega bremena in zahtevku tožnika ugoditi.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa zavrže, ker naslovno sodišče zanj ni stvarno pristojno. Podrejeno naj sodbo zaradi nejasnosti razlogov razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razlogi sodbe so napačni, premalo konkretni in nejasni, zaradi česar preiskus pravilnosti sodbe ni mogoč. Sodba navaja, da naj bi prekršek na Madžarskem storil prav toženec, kazen, ki jo je plačal univerzalni delodajalec U., d.o.o., pa naj bi po stališču sodbe temu povrnil tožnik. Četudi bi to držalo, še vedno ni jasno, na kakšni pravni podlagi naj bi bil tožnik upravičen to terjati od toženca, ali na podlagi cesije ali na kakšni tretji podlagi. Predvsem pa ni jasno, zakaj naj bi bil toženec dolžan plačati kazen zaradi neplačila pristojbine za uporabo madžarskih cest, ko je to vendarle v sferi delodajalca in ne delavca. Prav tako za odločitev o zahtevku za vračilo plačane denarne kazni ni pristojno naslovno sodišče, temveč delovno in socialno sodišče. Za tako tožbo pa je lahko aktivno legitimirana zgolj U., d.o.o. Četudi bi tožnik z delodajalcem sklenil cesijsko pogodbo, bi moral o cesiji obvestiti delavca, za kar bi bilo prav tako pristojno delovno in socialno sodišče. Poleg tega tožnik v vlogah ni trdil, da naj bi povrnil znesek U., temveč da je to kazen plačal tožnik, kar je potrdil tožnik tudi na zaslišanju. V vlogi s 23. 6. 2017 je tožnik trdil, da je znesek plačala U. in je tožnik njej znesek zgolj vrnil. V tožbi pa je trdil nekaj drugega, in sicer, da je tožencu posodil 12.000 EUR, pri čemer je pavšalno zatrjeval, da sta bili stranki dogovorjeni, da tožnik za toženca poravna denarne kazni in globe za prekrške, ki jih je storil toženec. Dejansko stanje glede prekrška na Madžarskem je nedokazano, saj iz papirjev ne izhaja, da naj bi kritičnega dne sporno vozilo vozil toženec. Sodba po dejanski plati presplošno in nepopolno ter zmotno oceni dokaze, saj iz dokazov ne izhaja, da je kritičnega dne sporno vozilo vozil prav toženec, prav tako pa tožnik ni izkazal, da je denar za ta prekršek poravnal družbi U., d.o.o. Če pa bi tožnik ta znesek poravnal družbi U., d.o.o., bi še vedno lahko samo ta družba tožila tožnika pred delovnim in socialnim sodiščem.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni podala odgovora.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke

7. Tožnik je v tožbi trdil, da ga je toženec večkrat naprošal, naj mu posodi denarne zneske v raznih višinah, saj je denar potreboval za svoje preživljanje ter da sta bili pravdni stranki prav tako dogovorjeni, da tožnik zanj poravna denarne kazni ter globe za prometne prekrške, ki jih je storil toženec pri vožnji tovornjaka za družbo U., d.o.o., kjer je bil zaposlen. Trdil je, da se mu je toženec zavezal povrniti vso škodo, ki jo je povzročil tretjim osebam. Ker se je poravnanih zneskov veliko nabralo, sta sklenila s tožencem 15. 12. 2015 posojilno pogodbo, s katero se je toženec zavezal tožniku povrniti 12.000 EUR do 15. 1. 2016. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno razporedilo dokazno breme med pravdni stranki. Pravilno je ugotovilo, da je na tožniku dokazno breme za trditev, da sta s tožencem sklenila posojilno pogodbo, na podlagi katere je tožnik tožencu posodil 12.000 EUR z datumom vrnitve 15. 1. 2016. Zato pritožbeni očitek o zmotni razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena med pravdni stranki (7. in 212. člen ZPP) ni utemeljen. Toženec je obstoj in sklenitev posojilne pogodbe s tožnikom (kreditna pogodba v prilogi A4) zanikal. Na podlagi tožnikove izpovedbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik z njo ni potrdil zatrjevane vsebine posojilne pogodbe. Navajanje pritožbe, da za ugotovitev obstoja zatrjevanega posojilnega razmerja med pravdnima strankama zadošča zgolj pisna listina, ni utemeljeno. Tožnik je v svoji izpovedbi izrecno zanikal, da bi znesek 12.000 EUR predstavljal tudi zneske za preživljanje toženca, kar je v tožbi izrecno trdil. Tožnik tako s svojo izpovedbo ni potrdil vsebine posojilne pogodbe, torej, da je tožencu posodil gotovino v enkratnem znesku v višini 12.000 EUR. Poleg tega pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik niti v trditvah ni pojasnil, kaj, kdaj ter koliko je plačal za toženca. Da se način določitve višine dolga in sklenitve posojilne pogodbe sklada z dejstvi v zvezi s prekrškom v Republiki Madžarski, kar navaja tožnik v pritožbi, ne drži, saj tožnik ni izkazal niti višine posojenih zneskov, niti tega, kdaj jih je posodil tožencu. Iz razlogov sodišča prve stopnje tako jasno izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sklenjena posojilna pogodba zatrjevanemu dejanskemu stanju ne ustreza. Zato pritožbeni očitek, da razlogi sodišča prve stopnje o tem niso jasni, ni upravičen.

9. Pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi sicer ni utemeljen, saj so razlogi sodišča prve stopnje o vseh odločilnih dejstvih jasni in popolni in med njimi ni nasprotij, kot zmotno navaja tožnik.

10. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje listini - izjavi prič, ki ju je tožnik predložil prepozno, nedopustno upoštevalo pri dokazni oceni neverodostojnosti tožnika, ni utemeljen. Kot izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, je sodišče prve stopnje oceno o neverodostojnosti tožnikove izpovedbe sprejelo predvsem na dokazni oceni njegove izpovedbe ter oceni izpovedb prič J. S. (tožnikove zunajzakonske partnerke) in priče K. S. (tožnikove hčere). Ugotovilo je namreč, da nobena izmed prič, niti tožnik sam, niso znali zanesljivo izpovedati o višini posojenih zneskov tožencu, saj niso izpovedali ničesar konkretnega o tem, kakšni zneski točno so bili posojeni, katere kazni so bile plačane in kdaj in v kakšnih zneskih, kar pa je bila, kot izhaja iz tožbenih trditev, kavza sklenitve posojilne pogodbe s 15. 12. 2015. Okoliščina, zakaj predložene pisne izjave prič, ki jih je tožnik sodišču prve stopnje priložil prepozno, tudi sicer ne izpolnjujejo pogojev za pisno izjavo priče v smislu določb ZPP, ker so oblikovane kot obrazec, kamor je bilo naknadno vpisano ime priče in datum izjave, je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo zgolj kot dodatno okoliščino, ki verodostojnost tožnika zmanjšuje. Okoliščina, ki jo pritožba izpostavlja, tako ne predstavlja odločilnega razloga, zakaj je sodišče prve stopnje tožnikovo izpovedbo ocenilo kot neverodostojno. Zgolj s tem, ko je sodišče prve stopnje še dodatno pojasnilo, zakaj prepozni izjavi prič tudi če bi bili predloženi pravočasni, ne izpolnjujeta pogojev za veljavnost pisne izjave priče v pravdnem postopku, sodišče prve stopnje ni prekršilo načela enakosti orožja pravdnih strank (22. člen URS), niti ni zagrešilo kršitve načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

11. Glede na to, da tožnik v dokaznem postopku ni izkazal, da je tožencu z navedeno posojilno pogodbo s 15. 12. 2015 posodil zneske za plačilo denarnih kazni in škode, ki jo je povzročil toženec, so posledično nerelevantne vse pritožbene navedbe o dopustnosti sklenitve dogovora med tožnikom in tožencem o plačilu škode. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z dopustnostjo navedenega dogovora uporabiti materialnopravna določila o novaciji.

12. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni dokazno ocenilo sporazuma, ki ga je toženčev delodajalec, U., d.o.o., sklenil z nekdanjim zaposlenim E. T., ni utemeljen, saj navedeni dokaz za dokazovanje dejstva, ali sta pravdni stranki v tej zadevi sklenili posojilno pogodbo, ne predstavlja primernega dokaza.

13. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo dokazno oceniti tudi okoliščino, da po podpisu pogodbe toženec in tudi drugi drugi delavci v postopkih, niso več prihajali na delo, zaradi česar jim je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Navedena trditev za odločanje o tožbenem zahtevku ni pravno relevantna, zaradi česar se sodišče prve stopnje do nje ni bilo dolžno opredeljevati.

14. Trditveno in dokazno breme o tem, na kaj se je nanašalo plačil kazni v Avstriji, kar vtožuje tožnik, je na tožniku (7. in 212. člen ZPP), kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Posledično je nerelevantna pritožbena navedba, zakaj tožnik ni zmogel pojasniti okoliščin in razloga izrečene kazni v Avstriji.

15. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik vsebine zatrjevanega posojilnega razmerja ni izkazal, je posledično neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje o obstoju posojilne pogodbe odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

16. Ker pritožbeni razlogi tožnika niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke

17. Pritožbeni očitek, s katerim pritožba smiselno očita kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podan, saj z izpodbijano odločbo sodišče prve stopnje o svoji stvarni pristojnosti ni odločalo na ugovor strank. Kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč podana le, če je sodišče na ugovor stranke v odločbi, ki je bila vzeta v sodbo, nepravilno odločilo, da je stvarno ali krajevno pristojno, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Glede na to, da je tožnik kot podlago svojega zahtevka navedel posojilno pogodbo ter obstoj dogovora, da mu bo toženec povrnil denarne kazni, ki jih bo tožnik zanj plačal, pa je stvarna pristojnost naslovnega sodišča tudi sicer podana (glej tudi sklep VSL I Cp 1102/2018).

18. Glede prekrška na Madžarskem zaradi neuporabe vinjete je tožnik trdil, da je navedeni prekršek storil toženec, kazen zanj pa je plačal tožnik, zaradi česar terja povrnitev plačane kazni od toženca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Madžarska policija denarno kazen izrekla 2. 2. 2016 M. D. (sklep Policijske kapetanije Szombately, s prevodom v prilogi A22, dodatne listine v prilogi A16-A21). Znesek 1.139 EUR je bil po računu družbe Service 24 Notdienst GmbH poravnan, plačani znesek pa je družbi U., d.o.o. povrnil tožnik. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da kazen ni bila izrečena tožencu, temveč M. D., je zmotno uporabilo materialno pravno določilo 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) (neupravičena obogatitev). Predpostavke za uveljavljanje zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve so: obogatitev, prikrajšanje (na škodo drugega), vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. Čim pa ena izmed predpostavka neupravičene obogatitve ni podana, zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ni utemeljen. Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno uporabilo določilo 190. člena OZ, je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka na podlagi določila 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek še v nezavrnjenem delu zavrnilo.

19. Ostale pritožbene navedbe toženca za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Sprememba sodbe pa je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Po spremembi sodbe je tožnik s svojim zahtevkom v celoti propadel, toženec pa je v pravdnem postopku v celoti uspel. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, so tožencu v postopku pred sodiščem prve stopnje, česar pravdni stranki v pritožbenem postopku ne izpodbijata, nastali pravdni stroški v višini 1.192,76 EUR, kar je na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP tožnik dolžan povrniti tožencu v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

21. Tožnik s pritožbo ni uspel, toženec pa je s pritožbo uspel v celoti. Glede na pritožbeni uspeh pravdnih strank je na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP tožnik dolžan tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka. Tožencu so v pritožbenem postopku nastali stroški za sestavo pritožbe v višini 625 točk (tar. št. 21 Odvetniške tarife) ter materialni izdatki v višini 12,5 točk, skupaj 637,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke znaša 292,61 EUR. Skupaj s stroški sodne takse za pritožbo v znesku 126 EUR stroški pritožbenega postopka toženca znašajo 418,61 EUR, kar je dolžan tožnik povrniti tožencu v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.