Jedro

Po stališču Ustavnega sodišča so čezmejni delovni migranti glede na načelo obdavčitve svetovnega dohodka rezidentov Slovenije in upoštevajoč metodo omejenega odbitka za odpravo dvojnega obdavčevanja v enakem položaju kot drugi zavezanci za plačilo dohodnine. Glede posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante pa je menilo, da zakonodajalec za takšno ureditev, s katero se je čezmejnim delovnim migrantom zagotovilo še dodatne davčne ugodnosti, ni obstajal razumen razlog za privilegiran davčni položaj čezmejnih delovnih migrantov. Iz navedene odločbe tako v bistvu izhaja, da so bili drugi davčni zavezanci rezidenti Slovenije v neenakem (slabšem) položaju kot zavezanci, na katere se je nanašal takrat veljaven peti odstavek 113. člena ZDoh-2. Navedena določba je bila z novelo ZDoh-2M, ki velja od 1. 1. 2014, črtana, kar pomeni, da je trditev tožnika o slabšem (neenakem) položaju čezmejnih delovnih migrantov v primerjavi z drugimi rezidenti Slovenije neutemeljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS tožniku odmerila dohodnino za leto 2014 v znesku 17.728,42 EUR, pri čemer razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine znaša 2.395,78 EUR ter jo mora tožnik plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik do 31. 7. 2015 vložil napoved za odmero dohodnine za leto 2014 v zvezi z dohodki, ki jih je dosegel v Republiki Avstriji. Pri odmeri dohodnine je davčni organ upošteval splošno olajšavo ter stroške v višini 5.963,04 EUR, od tako odmerjene dohodnine v znesku 17.728,42 EUR pa je odštel med letom plačane akontacije dohodnine ter odbitek davka, plačanega v tujini.

2. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka. Ugotavlja, da je tožnik za davčne namene rezident Republike Slovenije in je kot tak zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji, in od vseh dohodkov, ki imajo vir zunaj Slovenije. Enake navezne okoliščine za izvajanje davčne jurisdikcije pozna tudi Republika Avstrija, zato se na podlagi Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja odobri odbitek davka, ki je enak davku od dohodka plačanega v Avstriji. V zadevi ni sporno, da je tožnik rezident Republike Slovenije, upoštevaje podatke o višini dohodkov pa je bila tudi dohodnina odmerjena pravilno in skladno z zakonom. Ni pa v zakonu podlage, da bi se pri odmeri dohodnine upošteval poseben položaj čezmejnega delavnega migranta, kot se zavzema tožnik, prav tako davčni organ ne more presojati, ali je zakonska ureditev pravična oziroma v skladu z Ustavo RS ali ne. Tožnik pa tudi svojega položaja ne more primerjati s položajem davčnih rezidentov Avstrije, temveč s položajem davčnih rezidentov Slovenije. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-147/12, iz katere izhaja, da so čezmejni delovni migranti v bistveno enakih položajih kot drugi zavezanci za plačilo dohodnine ter da niso izkazani razumni in stvarni razlogi za privilegiran davčni položaj čezmejnih delovnih migrantov.

3. Tožnik v tožbi ugovarja nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava ter kršitev pravil postopka, kot tudi neenakopravni status v primerjavi z zaposlenimi v Republiki Sloveniji. Izračun dohodnine ne zajema enakih izhodišč z zaposlenimi v Republiki Sloveniji, zaradi česar je njegov osebni dohodek bolj obdavčen kot primerljiv dohodek zaposlenih v Republiki Sloveniji. Pri izračunu namreč niso bili upoštevani posebni izdatki in izredna bremena kot stroški, saj kot delavec migrant ne dobi stroškov v zvezi z delom od svojega delodajalca neobdavčenih, ampak jih nosi sam od neto dohodka. Navedeno je Finančna uprava RS priznala tudi v pogovorih s sindikatom SDMS, da so delavci migranti v primerjavi z delavci v domovini v finančno slabšem položaju. To neenakost je skušala odpraviti s priznavanjem stroškov kot dodatno olajšavo, vendar izračuni kažejo, da so delavci migranti še vedno v slabšem položaju. Tako finančni učinek takšne rešitve ni enak temu, kar prejme slovenski delavec. Zahteva, da se ponovno preverijo vsa dejstva, ki so vplivala na odmero dohodnine od njegovih prejemkov v zvezi z delom v tujini ter opravi popravek izračuna dohodnine, tako da bodo anomalije odpravljene. Prav tako zahteva, da Finančna uprava RS nazorno prikaže enakopravno obravnavanje njegovega dohodka v primerjavi z obravnavo dohodka zaposlenih v Republiki Sloveniji, pri čemer je kot osnovo treba vzeti enako bruto plačo in enako oddaljenost med stalnim prebivališčem in sedežem zaposlitve. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo. Pojasnjuje, da lahko zavezanec, ki prejema dohodke iz delovnega razmerja v tujini, uveljavlja zmanjšanje davčne osnove za stroške prehrane med delom in stroške prevoza glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini. Navedeni stroški se priznajo pod pogoji in do višine, ki jo določi Vlada RS. Ti stroški znižujejo osnovo, od katere se odmerja dohodnina. Meni, da ne morejo biti popolnoma v izenačenem položaju osebe, ki delajo pri različnih tujih delodajalcih v različnih tujih državah, saj se že obvezni prispevek za socialno varnost bistveno razlikujejo med državami, prav tako pa se razlikujejo sami sistemi socialne varnosti in pripadajoče pravice iz naslova socialne varnosti. Enako tudi ne more biti popolnoma izenačen položaj teh oseb v zvezi s priznavanjem stroškov v zvezi z delom, saj delavci pri slovenskih delodajalcih, ki sicer dobijo poleg bruto dohodka tudi povračilo stroškov prevoza in prehrane, te stroške v pretežni meri ne dobijo v takšni višini, kot je bila upoštevana pri tožniku. Zaposleni v javnem sektorju dobijo povračilo stroška prehrane v višini 3,62 EUR na dan, medtem ko je bil pri tožniku upoštevan strošek v višini 6,12 EUR. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po podatkih spisa je tožnik rezident Republike Slovenije ter je v letu 2014 prejel dohodek, ki ima vir v Republiki Avstriji. Pri odmeri dohodnine je davčni organ tožniku v skladu z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja priznal stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo in z dela v znesku 5.963,04 EUR, prav tako je upošteval odbitek davka, plačanega v tujini, v višini 15.332,64 EUR. Navedenim dejstvom tožnik v tožbi ne ugovarja, prav tako ne ugovarja, da so bila ta dejstva nepravilno ugotovljena, temveč meni, da je njegov osebni dohodek bolj obdavčen kot primerljiv dohodek zaposlenih v Republiki Sloveniji. Takšen tožbeni ugovor pa za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe ni relevanten. Tožnik namreč lahko s tožbo v upravnem sporu izpodbija upravni akt: - če v postopku za izdajo upravnega akta zakon ni bil uporabljen ali ni bil pravilno uporabljen; - če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve; - če dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju (27. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Tožnik v tožbi navedenih razlogov ni konkretiziral, sodišče pa preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena ZUS1-).

7. Glede v tožbi zatrjevanega neenakopravnega obravnavanja z zaposlenimi v Republiki Sloveniji pa se sodišče sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-147/12 z dne 29. 5. 2013, v kateri je ugotovilo neskladnost določbe petega odstavka 113. člena Zakona o dohodnini z Ustavo RS. Po navedeni določbi je bila priznana posebna davčna olajšava za čezmejne delovne migrante. Po stališču Ustavnega sodišča pa so čezmejni delovni migranti glede na načelo obdavčitve svetovnega dohodka rezidentov Slovenije in upoštevajoč metodo omejenega odbitka za odpravo dvojnega obdavčevanja v enakem položaju kot drugi zavezanci za plačilo dohodnine. Glede posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante pa je menilo, da zakonodajalec za takšno ureditev, s katero se je čezmejnim delovnim migrantom zagotovilo še dodatne davčne ugodnosti, ni obstajal razumen razlog za privilegiran davčni položaj čezmejnih delovnih migrantov. Iz navedene odločbe tako v bistvu izhaja, da so bili drugi davčni zavezanci rezidenti Slovenije v neenakem (slabšem) položaju kot zavezanci, na katere se je nanašal takrat veljaven peti odstavek 113. člena ZDoh-2. Navedena določba je bila z novelo ZDoh-2M, ki velja od 1. 1. 2014, črtana, kar pomeni, da je trditev tožnika o slabšem (neenakem) položaju čezmejnih delovnih migrantov v primerjavi z drugimi rezidenti Slovenije neutemeljena. Vprašanje ustreznosti dohodninske obremenitve davčnih zavezancev pa ni vprašanje, ki bi se lahko presojalo v okviru konkretnega spora o zakonitosti izpodbijane odločbe.

8. Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, prav tako se sodišče strinja z razlogi tožene stranke in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 72. člena ZUS-1, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena istega zakona.