Jedro

Tožena stranka je že pred izdajo sodbe na podlagi pripoznave, nato pa tudi še po njeni izdaji in vročitvi tožeči stranki skušala izvršiti, kar je zahtevala tožeča stranka oziroma kar ji je bilo naloženo s sodbo. Vendar izvršitve tožeča stranka ni sprejela. Nesmiselno bi bilo pričakovati od tožene stranke, da tožeči stranki po pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave vroči ponoven poziv (že četrti), če pa je to že večkrat storila, pri čemer je iz vseh pozivov izhajalo, da želi, da se tožeča stranka vrne na delo nemudoma (oziroma takoj po vročitvi sodbe).

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2005 nezakonita in da tožeča stranka delovnega razmerja pri toženi stranki noče nadaljevati. Zavrnilo je njen zahtevek za ugotovitev, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo tudi od 7. 1. 2006 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, da ji je dolžna tožena stranka za navedeno obdobje obračunati plačo v bruto višini 625,94 EUR mesečno in izplačati neto plačo v višini 487,61 SIT mesečno skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od plač odvesti davke in prispevke, tožečo stranko pa prijaviti v invalidsko in pokojninsko zavarovanje in ji za to obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico. Zavrnilo je njen zahtevek za plačilo odškodnine v višini 8.345,85 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2005 nezakonita, tožeča stranka pa delovnega razmerja pri toženi stranki noče nadaljevati ter da je delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki trajalo tudi v času od 7. 1. 2006 do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje, da je dolžna tožena stranka tožečo stranko za to obdobje prijaviti v invalidsko in pokojninsko zavarovanje in ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico. V nespremenjenem delu, glede obračuna in plačila plače, plačila odškodnine v višini 8.345,85 EUR in glede stroškov postopka, je sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da je stališče sodišča druge stopnje, da je sodba na podlagi pripoznave z dne 4. 7. 2005 postala pravnomočna dne 6. 12. 2005, ko je bil pooblaščencu tožnika vročen sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 17. 11. 2005, s katerim je bila zavržena pritožba tožnika zoper sodbo na podlagi pripoznave, pravno zmotno. Iz navedenega sklepa je razvidno, da je bila tožnikova pritožba zoper sodbo na podlagi pripoznave zavržena kot nedovoljena, saj tožnik ne more izkazovati pravnega interesa za uporabo pravnega sredstva zoper odločbo, s katero je bilo njegovemu zahtevku v celoti ugodeno. Pri sodnih odločbah, ki jih je mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi, lahko ta pravna sredstva preprečijo pravnomočnost samo ob predpostavki, da so dopustna in pravočasna. Glede na to, pravnomočnost ni mogla nastopiti z dnem 6. 12. 2005 (ko je bi tožniku vročen sklep pritožbenega sodišča), saj tožnik sodbe v svojo korist ni bil upravičen izpodbijati.

4. Revizija je utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

6. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhajajo naslednja dejstva: - tožena stranka je tožeči stranki najprej redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zoper katero je tožeča stranka vložila tožbo in predlagala ugotovitev nezakonitosti odpovedi in njeno razveljavitev, posledično pa reintegracijo in reparacijo; - tožena stranka je pripoznala tožbeni zahtevek in hkrati s pripoznavo pozvala tožečo stranko, da se vrne na delo; v pozivu je navedla, naj se tožeča stranka dne 4. 7. 2005 ob 9.00 uri, oziroma najkasneje naslednji delovni dan po vročitvi sodbe ob 9.00 uri zglasi pri toženi stranki; - pooblaščenka tožeče stranke je 6. 7. 2005 prejela sodbo na podlagi pripoznave, s pripoznavo in pozivom na delo; - s pozivom z dne 6. 7. 2005 je bila tožeča stranka pozvana, naj se v ponedeljek, 11. 6. 2005 ob 9.00 uri zglasi na delo, - pooblaščenec tožene stranke je z dopisom z dne 7. 7. 2005 ponovno pozval tožečo stranko na delo preko pooblaščenke, ki ga je ta prejela 8. 7. 2007; - tožeča stranka dne 7. 7. 2005 ni prišla na delo; - tožeča stranka je vložila laično pritožbo zoper sodbo na podlagi pripoznave, ki jo je sodišče druge stopnje s sklepom z dne 17. 11. 2005 zavrglo, saj za vložitev pritožbe ni bilo pravnega interesa; - pooblaščenka tožeče stranke je ta sklep prejela 6. 12. 2005; - tožeča stranka tudi dne 7. 12. 2005 ni prišla na delo; - tožena stranka je tožeči stranki dne 21. 12. 2005 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 110. člena in 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, ki je bila tožeči stranki vročena 6. 1. 2006. 8. V tem sporu se na eni strani zastavlja vprašanje, ali je tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz sodbe na podlagi pripoznave opr. št. II Pd 774/2005 z dne 4. 7. 2004, na podlagi katere je bila dolžna tožečo stranko takoj pozvati nazaj na delo (2. točka I. dela izreka sodbe) in na drugi strani, ali je tožeča stranka kršila svojo obveznost iz delovnega razmerja, ko se pozivu ni odzvala, zaradi česar ji je bila posledično izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi.

9. V izreku sodbe na podlagi pripoznave je navedeno, da je dolžna tožena stranka tožečo stranko nemudoma pozvati nazaj na delo. To je tožena stranka tudi storila in to nemudoma, saj je bil poziv za vrnitev na delo vročen pooblaščenki tožeče stranke skupaj s sodbo sodišča prve stopnje dne 6. 7. 2005. Tožeča stranka bi se na podlagi tega poziva lahko vrnila na delo dne 7. 7. 2005. Tega ni storila, ampak je 21. 7. 2005 vložila pritožbo, češ da ni jasno, kdaj se mora zglasiti na delo, čeprav jo je tožena stranka pred tem še dvakrat pozvala na nazaj na delo: drugič z dopisom z dne 6. 7. 2005, kjer je navedeno, naj se zglasi na svojem delovnem mestu v ponedeljek, 11. 6. 2005 ob 9.00 uri, pri čemer je bilo jasno, da je v datumu očitna pomota (pravilno je 11. 7. 2005, ko je bil ponedeljek), tretjič pa preko pooblaščenca dne 7. 7. 2005, ko se tudi po vročitvi sodbe na podlagi pripoznave tožeča stranka še vedno ni javila na delo.

10. Tožena stranka je torej že pred izdajo sodbe na podlagi pripoznave, nato pa tudi še po njeni izdaji in vročitvi tožeči stranki (saj ni mogla računati s tem, da se bo tožeča stranka zoper sodbo, s katero je v celoti uspela, pritožila) skušala izvršiti, kar je zahtevala tožeča stranka oziroma kar ji je bilo naloženo s sodbo. Vendar izvršitve tožeča stranka ni sprejela, oziroma jo je ovirala s sprenevedanjem o pomenu dopisa z dne 6. 7. 2005 in z vlaganjem nedovoljene pritožbe zoper sodbo, s katero je v celoti uspela. Iz zadnjega poziva tožene stranke tožeči stranki izhaja, naj se vrne na delo 7. 7. 2005, t.j. dan po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje. Če za tožečo stranko zaradi kasnejšega nastopa pravnomočnosti sodne odločbe ni nastala obveznost vrnitve nazaj na delo s tem datumom, pa je ta nastala najkasneje 7. 12. 2005, t.j. dan po vročitvi odločbe sodišča druge stopnje. Nesmiselno bi bilo pričakovati od tožene stranke, da tožeči stranki po pravnomočnosti vroči ponoven poziv (že četrti), če pa je to že večkrat storila, pri čemer je iz vseh pozivov izhajalo, da želi, da se tožeča stranka vrne na delo nemudoma (oziroma takoj po vročitvi sodbe). Kljub več kot jasnim in nedvoumnim pozivom se tožeča stranka na delovnem mestu tudi po tem ni zglasila. Zato je zaključek sodišča druge stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka po pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave, t.j. po 6. 12. 2005, ko je tožeča stranka prejela sklep o zavrženju pritožbe, tožeče stranke ni ponovno (sedaj že četrtič) pozvala na delo, materialnopravno zmoten.

11. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 1. odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožeče stranke ter kot pravilno potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

12. Glede na določbo 5. odstavka 41. člena ZDDS-1 krije tožena stranka kot delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.