Jedro

Toženka v pritožbi utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, da bi lahko zahtevku tožnika (delno) ugodilo, za vsak posamezni mesec vtoževanega obdobja ugotavljati, ali je bil dejansko opravljen povečan obseg dela, torej kakšen je bil pričakovan obseg dela in ali ga je ter v kakšen obsegu ga je tožnik presegel. To so dejstva, bistvena za odločitev (prvi odstavek 22.e člena ZSPJS; prim. sklepa VS RS VIII Ips 56/2020 in VIII Ips 11/2020), ne pa dejstvo, ali gre za opravljanje dela delovnega mesta, za katerega javni uslužbenec ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi in jih je opravljal po odredbi nadrejenega.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (točki III in V izreka) spremeni, tako da se v tem delu glasi: „III. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni iz naslova povečanega obsega dela plačati 5.182,54 EUR, in sicer za mesece: - november 2013, januar, marec in junij 2014 v znesku 134,31 EUR bruto mesečno, - julij 2014 v znesku 86,34 EUR bruto, - december 2013, februar, april in maj 2014 ter od avgusta 2014 do novembra 2015 v znesku 95,94 EUR bruto mesečno, - december 2015, januar, februar, april in junij 2016 v znesku 145,16 EUR bruto mesečno, - marec, maj, julij in avgust 2016 v znesku 103,69 EUR bruto mesečno, - september, oktober in december 2016, januar, marec in junij 2017 v znesku 146,12 EUR bruto mesečno, - november 2016, februar, april in maj 2017 v znesku 104,37 EUR bruto mesečno, - julij in avgust 2017 v znesku 102,70 EUR bruto mesečno, od navedenih bruto zneskov obračunati in plačati davke ter prispevke in plačati tožeči stranki neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od novembra 2013 do oktobra 2015 od 8. 11. 2015 do plačila, za obdobje od novembra 2015 do novembra 2018 pa od vsakega 6. dne v mesecu za znesek preteklega meseca do plačila.“ V. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v višini 1.896,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.“

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v višini 229,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe (točka I izreka). V delu, v katerem se nanaša na razveljavitev sklepa toženke št. 1004-1037/2017/4 (1501-25) z dne 23. 8. 2018 in sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. 10051-236/2018/3 z dne 3. 10. 2018, je tožbo zavrglo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku iz naslova povečanega obsega dela plača skupno 5.182,54 EUR, pri čemer so posamezni mesečni zneski razvidni iz izreka sodbe in sklepa, od navedenih zneskov obračuna in plača davke ter prispevke in tožniku izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obresti od prisojenih zneskov za obdobje od novembra 2013 do oktobra 2015 od 8. 11. 2015 do plačila, za obdobje od novembra 2015 do novembra 2018 pa od vsakega 6. dne v mesecu za znesek preteklega meseca (točka III izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (točka IV izreka). Tožniku je naložilo, da toženki plača pravdne stroške v višini 373,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka V izreka).

2. Toženka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe in sklepa ter odločitev o pravdnih stroških (točki III in V izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožniku za določene mesece spornega obdobja izplačala del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Kot delodajalec je zakonito odločila o višini plačila iz tega naslova. Tožnik se zoper sklepe ni pritožil, sodno varstvo ni dopustno. Odločitev sodišča prve stopnje je sama s seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje sklepa, s katerim je toženka zavrnila tožnikovo zahtevo za varstvo pravic, ni razveljavilo, hkrati pa je tožniku določene zneske prisodilo. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kakšni so bili pričakovani rezultati dela, ali jih je tožnik presegel in v kakšen obsegu, kar bi bilo bistveno za odločitev (sklepa VS RS VIII Ips 11/2020 in VIII Ips 56/2020, sodba in sklep VDSS Pdp 357/2021). Ni upoštevalo, da je delavec upravičen do dela plače za delovno uspešnost le, če ima delodajalec na razpolago sredstva za nezasedena delovna mesta ali posebne projekte, in ni utemeljilo, zakaj je tožniku priznalo del plače v višini 14 odstotkov za vse mesece vtoževanega obdobja. Zmotno je ugotovilo dejansko stanje, predvsem v delu dokazne ocene izpovedi priče A. A. Na tožniku je bilo trditveno in dokazno breme, katere naloge in v kakšnem obsegu je opravil v posameznem mesecu (sodbe VDSS Pdp 237/2018, Pdp 317/2021, Pdp 412/2021). Tožnik mu ni zadostil. Zgolj navedba oziroma ugotovitev, da je opravljal delo drugega delovnega mesta, kot je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ne zadošča za ugoditev zahtevku. Sodišče prve stopnje je storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zmotno je odločalo o davkih in prispevkih (sodba VS RS VIII Ips 226/2017, sodba VDSS Pdp 47/2020). V posledici zmotne odločitve o utemeljenosti zahtevka je zmotno odločilo o pravdnih stroških. Toženka priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke. Navaja, da je neživljenjsko pričakovati, da bi tožnik po več letih konkretno navedel posamezno delo, ki ga je v vtoževanem obdobju opravljal. To bi lahko storil le, če bi sproti vodil dnevnik dela. Tožnik je svojemu trditvenemu bremenu zadostil, saj je navedel dela, ki jih je opravljal izven svojega delovnega mesta. S tem je konkretiziral povečan obseg dela. Bil je nadpovprečno obremenjen, kar dokazujejo ocene delovne uspešnosti odlično. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik presegel pričakovan obseg dela oziroma pričakovane delovne rezultate oziroma da je bil zaradi opravljanja dela izven svojega delovnega mesta nadpovprečno obremenjen. To je potrdil priča B. B. Delo izven svojega delovnega mesta je opravljal v deležu 70 odstotkov. Toženka mu je del plače za delovno uspešnost v višini 4 ali 5 odstotkov za posamezne mesece že izplačala. S tem je potrdila povečan obseg dela. Posamezni meseci v vtoževanem obdobju se niso razlikovali. Dosežen je bil namen izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, to je racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna. V tem sporu tožnik uveljavlja denarno terjatev, za katero je dopustno neposredno sodno varstvo. Vsebina sklepov toženke za odločitev ni bistvena. Prav tako ni bistveno, ali je toženka imela na razpolago sredstva. Če jih ni imela, bi morala delo drugače organizirati, ne pa nalagati tožniku, da ga opravlja izven svojega delovnega mesta. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, je pa zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotno je presodilo, da je tožnik upravičen do dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, ker je v vtoževanem obdobju opravljal dela drugih (višje vrednotenih) delovnih mest (skladiščnik V – orožar in voznik V), kot je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (upravnik V).

6. Plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela javnih uslužbencev opredeljuje 22.e člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 in nadalj.). Prvi odstavek 22.e člena ZSPJS omogoča izplačilo dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela javnemu uslužbencu za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna. Nanaša se na pisno odločitev o povečanem obsegu delu in plačilu delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, ki jo sprejme predstojnik za posamezni mesec na podlagi pisnega dogovora z javnim uslužbencem. Na podlagi ZSPJS sprejeta Uredba o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (Ur. l. RS, št. 53/08 in nadalj.) v prvem odstavku 5. člena določa, da o delu plače za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela javnega uslužbenca odloči predstojnik s sklepom.

7. Kot med pravdnima strankama ni bilo sporno in je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so bili na podlagi navedenih določb ZSPJS in Uredbe izdani sklepi, s katerimi je bilo odločeno, v kakšni višini je tožnik upravičen do dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za posamezni mesec vtoževanega obdobja v odstotkih osnovne plače. Toženka je te sklepe izvršila. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje uveljavljal višje izplačilo (za mesece, ko dela plače za delovno uspešnost ni prejel, oziroma v višjem odstotku osnovne plače).

8. Toženka v pritožbi utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, da bi lahko zahtevku tožnika (delno) ugodilo, za vsak posamezni mesec vtoževanega obdobja ugotavljati, ali je bil dejansko opravljen povečan obseg dela, torej kakšen je bil pričakovan obseg dela in ali ga je ter v kakšen obsegu ga je tožnik presegel. To so dejstva, bistvena za odločitev (prvi odstavek 22.e člena ZSPJS; prim. sklepa VS RS VIII Ips 56/2020 in VIII Ips 11/2020), ne pa dejstvo, ali gre za opravljanje dela delovnega mesta, za katerega javni uslužbenec ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi in jih je opravljal po odredbi nadrejenega. Sodišče prve stopnje bi torej moralo konkretno ugotoviti, kakšen je bil pričakovani obseg dela in da ga je tožnik presegel, tožnik pa bi moral tovrstne navedbe podati in jih po potrebi dokazati, na kar ga je opozorila toženka že v pripravljalni vlogi z dne 28. 7. 2020. Ker tega ni storil in sodišče prve stopnje konkretno preseganja pričakovanega obsega dela ni ugotovilo, zahtevek iz naslova povečanega obsega dela ni utemeljen. Ta zahtevek namreč ni utemeljen na podlagi dejstva, da je tožnik opravljal delo višje vrednotenih delovnih mest, saj ne gre za uveljavljanje plačila po dejanskem delu, niti ni mogoče šteti, da je bil tožnik zgolj s tem, ko je opravljal delo višje vrednotenih delovnih mest, dodatno (nadpovprečno) obremenjen.

9. Pritožbeno sodišče je utemeljeni pritožbi toženke ugodilo in izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (točki III in V izreka) spremenilo, tako da je zahtevek zavrnilo, skupaj s stroškovno posledico (5. alineja 358. člena ZPP, 3. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Toženki, ki je po spremembi izpodbijane odločitve uspela v celoti, je po načelu uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) tožnik dolžan plačati vse utemeljeno priglašene stroške v višini 1.896,63 EUR, pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo odmero sodišča prve stopnje, ki je skladna s prvim odstavkom 155. člena ZPP (priznanje za pravdo potrebnih stroškov) in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.).

11. Odločitev o pritožbenih stroških prav tako temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožnik, ki sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, je dolžan toženki po načelu uspeha plačati vse utemeljeno priglašene stroške pritožbe, in sicer glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe in sklepa v višini 375 točk za sestavo pritožbe, v kar so že zajeti stroški za poročilo stranki, z 2 odstotka materialnimi stroški, skupaj 382,5 točk ali 229,50 EUR.