Jedro

Z izpolnitvijo pogodbe o prevzemu izpolnitve je bil upnik stečajnega dolžnika v celoti poplačan, stečajna masa je bila zmanjšana, upnik stečajnega dolžnika pa je bil privilegiran.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba (I. točka izreka) sodišča prve stopnje potrdi. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pravno dejanje stečajnega dolžnika A.P. d.o.o., to je sklenitev pogodb o prevzemu izpolnitve z dne 4.4., 11.4. in 24.4.1997 brez pravnega učinka proti stečajni masi. Tožena stranka je dolžna vrniti v stečajno maso tožeče stranke 637.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 17.6.1997 dalje in povrniti tožeči stranki 169.165,00 SIT pravdnih stroškov (I. točka izreka). Proti tej odločitvi se tožena stranka pritožuje in uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku zoper toženo stranko, smiselno zavrnilo njen ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije. Pomanjkljivost izpodbijane sodbe je le v tem, da ni navedlo pravne podlage, po kateri je to storilo. Toda ta pomanjkljivost ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Po 2. odstavku 129. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list 67/93-52/99, v nadaljevanju ZPPSL), se tožba na izpodbijanje pravnih dejanj vloži proti osebi, v korist katere je bilo izpodbijano dejanje storjeno. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je bilo obravnavano pravno dejanje storjeno proti toženi stranki, saj je na podlagi tega dejanja tožena stranka dobila plačane svoje terjatve do tožeče stranke. Tožbo je zato utemeljeno vložila proti njej in ni pomembno, da tožena stranka ni sodelovala pri sklenitvi pogodbe o prevzemu izpolnitve. Odločilna je ugotovitev, da je tožena stranka s tem prejela plačilo terjatev, ki jih je imela do tožeče stranke. Šlo je torej za pravno dejanje, storjeno v korist tožene stranke, zato je tožena stranka pasivno legitimirana. Za uspešnost izpodbijanja pravnih dejanj ni pomembno dejstvo, da so terjatve tožene stranke do tožeče stranke izvirale iz pogodbe o dobavi blaga, namenjenega končni proizvodnji. Pomembno je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v času izpodbijanega dejanja (torej plačila) tožena stranka že imela denarno terjatev do tožeče stranke. Tožena stranka v pravdi ni trdila, da je šlo za sočasnost izpolnitve obveznosti tožeče in tožene stranke iz pogodbe o dobavi materiala. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je z izplačilom denarne terjatve bila stečajna masa tožeče stranke oškodovana, tožena stranka pa je bila favorizirana. Sodišče je torej ugotovilo vse objektivne elemente izpodbojnega dejanja. Pravilno pa je tudi zaključilo, da je podan tudi subjektivni element izpodbojnosti, saj je ugotovilo, da je podana domneva o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti po 2. točki 4. odstavka 125. člena ZPP, katere tožena stranka ni izpodbila. Že ta ugotovitev bi bila dovolj za zaključek, da je podan subjektivni element izpodbojnosti. Niso pa tudi napačni nadaljnji razlogi sodišča prve stopnje glede tega, da bi tožena stranka glede na obstoječe okoliščine primera morala vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje tožeče stranke. Ni potrebno, da bi tožena stranka morala vedeti za okoliščino, da bo tožeča stranka prišla v stečaj. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da so pritožbeni razlogi neutemeljeni in ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).