Jedro

Glede na ugotovitve, da je načelnik generalštaba zvedel za kršitev vojaške discipline in za tožnika kot storilca takrat, ko je na načelnika generalštaba podpolkovnik naslovil predlog za uvedbo postopka, je pravilen zaključek, da je bil disciplinski postopek končan v okviru 6 mesecev. Drugostopenjska disciplinska odločba, s katero je bil tožnikov ugovor zoper odločbo o njegovi disciplinski odgovornosti z dne 19. 3. 2015 zavrnjen, je bila namreč izdana 14. 4. 2015. Za odločitev o tem, ali je vodenje disciplinskega postopka zastaralo, je bistven datum odločitve drugostopenjskega disciplinskega organa in ne datum, ko je bila ta odločba vročena pooblaščencu tožnika. Po uveljavljeni sodni praksi se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje in ne z vročitvijo pisnega odpravka odločbe drugostopenjskega organa delavcu. Glede na to na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo, ne vpliva dejstvo, da je bila tožnikovemu pooblaščencu drugostopenjska disciplinska odločba tožene stranke vročena po izteku 6 mesečnega roka, šteto od dneva, ko je načelnik generalštaba zvedel za disciplinski kršitvi in za tožnika kot storilca.

S tem, ko je podpolkovnik podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika in zoper njega kasneje tudi vodil disciplinski postopek in odločal o disciplinski odgovornosti tožnika, ni mogoče zaključiti, da je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim organom (kar bi predstavljalo izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP). Glede na to ni podlage za pritrditev tožnikovim pritožbenim navedbam, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke o disciplinski odgovornosti tožnika nezakoniti zato, ker je postopek zoper tožnika pri toženi stranki na prvi stopnji vodil in o disciplinski odgovornosti tožnika odločal podpolkovnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev odločb tožene stranke z dne 19. 3. 2015 in 14. 4. 2015 o njegovi disciplinski odgovornosti. V II. točki izreka je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v višini 1.041,27 EUR v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo. V III. točki izreka je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži, da mu povrne njegove pravdne stroške. V pritožbi navaja, da je vodenje disciplinskega postopka zoper tožnika zastaralo, saj je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo glede njegovega ugovora o zastaranju vodenja disciplinskega postopka. Za začetek zastaralnega roka je pomemben trenutek, ko je za kršitev in storilca izvedel tisti, ki je upravičen zahtevati uvedbo disciplinskega postopka (tako tudi VSRS VIII Ips 355/2007, VIII Ips 120/2016). Načelnik Generalštaba SV je izvedel za storilca in za kršitev, ko je prejel predhodno poročilo o izrednem dogodku z dne 12. 9. 2014, kar izhaja iz tega poročila. V pritožbi navaja, da je s tem sodišče prve stopnje protispisno povzelo izpovedbo tožnika na strani 4 in 5 prepisa zvočnega posnetka dela naroka z dne 16. 5. 2016 in v pritožbi obrazlaga zatrjevano protispisnost. S tem zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. 12. 9. 2014 sta bila o dogodku istočasno obveščena A.A. in načelnik Generalštaba SV, ki je bil obveščen preko združenega operativnega poveljstva, ki ga je načelnik Generalštaba SV pooblastil za spremljanje in poročanje o izrednih dogodkih (priloga C Direktive). Iz tožnikove izpovedbe in iz Direktive o izrednih dogodkih v SV izhaja drugače, kot to navaja sodba. S predhodnim poročilom o izrednem dogodku z dne 12. 9. 2014 (iz katerega sta razvidna kršitev in storilec) je bil obveščen tudi načelnik Generalštaba SV. To pa pomeni, da je nepomembno, da je A.A. podal načelniku Generalštaba SV pisni predlog za uvedbo disciplinskega postopka, saj je višje sodišče izrecno navedlo, da je pomemben trenutek, ko je načelnik Generalštaba SV izvedel za storilca in kršitev. V zvezi s tem se tožnik v pritožbi sklicuje na Ustavno odločbo Up-762/03 in na sklep VDSS opr. št. Pdp 656/2017 in navaja, da iz tožnikove izpovedbe, Direktive in poročila izhaja, da je načelnik GŠ SV izvedel za storilca in za kršitev že 12. 9. 2014. Zato bi se moral disciplinski postopek zaključiti 12. 3. 2015. Ker se do navedenega datuma ni zaključil niti postopek na prvi stopnji, je vodenje disciplinskega postopka zastaralo. Ker je bila odločitev disciplinske komisije druge stopnje pooblaščencu tožnika vročena šele 24. 6. 2015 (datirana pa je bila 14. 4. 2015), je od kršitve do dneva vročitve odločbe druge stopnje preteklo 11 mesecev. Senco dvoma pušča tudi to, da je bila tožniku odločba druge stopnje vročena šele 2 meseca in pol po sprejemu odločitve. Ker sodišče prve stopnje pri ugovoru zastaranja ni upoštevalo Direktive in datuma prejema odločitve disciplinskega organa druge stopnje (24. 6. 2015), je kršilo tožnikove človekove pravice iz 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Šestmesečni zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka, ki ga določa 10. odstavek 57. člena ZObr, je potekel 12. 3. 2015. Tožniku je bila kršena tudi pravica do nepristranskega sojenja, saj bi morala biti oseba, ki je odločala v disciplinskem postopku (podpolkovnik A.A.), izločena iz postopka. To je tožnik neuspešno uveljavljal tako v disciplinskem postopku kot tudi v postopku pred sodiščem. Glede na 119. točko Pravil službe v Slovenski vojski in 7. odstavek 57. člena ZObr, ki smiselno napotuje na ZDSS-1, ta pa na uporabo določb ZPP, bi moral biti podpolkovnik A.A. izločen iz disciplinskega postopka zoper tožnika na podlagi 5. in 6. točke 70. člena ZPP. Podpolkovnik A.A. je bil tožniku nadrejen, odločal je o tem, ali bo glede tožnika uvedel disciplinski postopek, takšno odločitev je sprejel, nato pa je disciplinski postopek vodil in o njem odločal, s tem pa je prišlo do izključitvenega razloga po 5. točki 70. člena ZPP. Ker je bil glede na to kršen tudi subjektivni in objektivni vidik nepristranskosti (podpolkovnik A.A. si je že vnaprej ustvaril mnenje o predmetu odločanja), je podan tudi odklonitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP. Tema razlogoma za izločitev A.A. bi se tožena stranka lahko preprosto izognila tako, da bi za vodenje in odločanje v disciplinskem postopku pooblastila nekoga tretjega, saj je imela za to veliko možnost izbire (na MORS je skupno s SV zaposlenih več kot 8000 oseb). Poleg tega je tudi A.A. na zaslišanju povedal, da se je predhodno seznanil z vsemi dokazi, ko je pobudo preučil, kar potrjuje zaključek tožnika, da je bil že s tem, ko je podal predlog za uvedbo postopka, o zadevi tudi prepričan. Ker tožena stranka ni poskrbela, da bi disciplinski postopek vodila "neokužena" oseba, sta bila kršena 22. in 23. člen Ustave RS ter 6. člen EKČP. Tudi delodajalec je dolžan zagotoviti, da v disciplinskem postopku odloča nepristranska oseba, tega pa tožena stranka ni storila. S tem je prišlo do kršitve tožnikove pravice do poštenega sojenja. Pri tem ni pomembno navajanje (in tudi ne drži), da naj bi A.A. postopek vodil korektno. Napačna in protispisna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da niso podane nikakršne druge okoliščine, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost podpolkovnika A.A., saj to izhaja iz tožnikove izpovedbe in izpovedbe njegove partnerice, priče B.B. Dvom v A.A. nepristranskost vzbuja tudi dejstvo, da je disciplinski postopek potekal zgolj v smeri obremenilnih dokazov, tožnikove razbremenilne dokaze pa je A.A. zavrgel kot nepotrebne. A.A. je tudi obravnavo vodil pristransko, tožnik z dokazi ni bil seznanjen oziroma je bil z njimi konfrontiran šele na obravnavi. S tem mu je bila onemogočena obramba in kršeno načelo kontradiktornosti. Ker je bil A.A. večini prič tudi nadrejeni, je bilo nerealno pričakovati, da bi priče izpovedovale karkoli v prid tožnika. Ker je A.A. podal predlog za uvedbo postopka, je bil zagotovo zainteresiran za njegov izid v smislu, da se tožnika spozna za krivega. Tudi to dejstvo vzbuja dvom v njegovo nepristranskost. Sodišče prve stopnje pa je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, saj je izvedlo dokaz z vpogledom v posnetek (izvzem katerega je bil narejen 25. 8. 2014), ki bi moral biti izločen iz spisa. S tem je prišlo tudi do kršitve 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Ta posnetek, ki je bil narejen 25. 7. 2014, je bil izvzet nezakonito, saj je bilo dovoljenje za njegov izvzem dano šele naknadno. Prav tako ni bilo ugotovljeno, kateri čas je prikazoval posnetek 25. 7. 2014. Kršitev, ki sta bila tožniku očitani v disciplinskem postopku, ni storil, saj to ne izhaja iz dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje. Dejansko stanje v zvezi s tema kršitvama je nepopolno ugotovljeno, v odločilnih dejstvih pa je glede navedenega podano tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o izvedbi dokazov. Tožnik v praksi ni imel možnosti, da bi načelnika Generalštaba SV spraševal, če lahko zapusti delovno mesto, to pa bi bilo tudi v neskladju s C. linijo. Do kršitve glede uporabe identifikacijske kartice pri registraciji delovnega časa sploh ni moglo priti, čeprav se tožniku očita prav to, da svojega odhoda ni registriral sam. Z disciplinsko odločbo je bila tožniku določena zgolj denarna kazen, tožnik pa je bil z vidika delovnopravnega statusa deležen mnogo hujših kazni (zaustavljena so mu bila napredovanja, onemogočeno mu je bilo šolanje, degradiran je bil na nižje delovno mesto, tako da ni imel možnosti nobenega napredovanja). Zoper ta ravnanja tožene stranke se tožnik niti ni mogel pritožiti, saj v disciplinski odločbi niso bila določena. Tožena stranka tožniku tudi ni plačala nadur, ki znašajo mesečno približno 3 ure. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnik očitano ravnanje storil, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sklep o uvedbi disciplinskega postopka je nezakonit, saj ni obrazložen glede tega, katere lažje in težje kršitve se tožniku očitajo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu sta bili predmet sodne presoje disciplinski odločbi tožene stranke z dne 19. 3. 2015 (A1 - disciplinska odločba prvostopenjskega organa tožene stranke) in z dne 14. 4. 2015 (A2 - disciplinska odločba drugostopenjskega organa), s katerima je bil tožnik spoznan za odgovornega ene lažje kršitve vojaške discipline (ker je 25. 7. 2014 ob 13.30 samovoljno, brez odobritve nadrejenega, zapustil delovno mesto) in ene težje kršitve vojaške discipline (ker se dne 25. 7. 2014 pri odhodu z dela, brez odobritve nadrejenega, ni sam registriral na za to predvideni registrirni uri). Zaradi teh dveh ugotovljenih disciplinskih kršitev je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep denarne kazni v višini 28 % plače za polni delovni čas, izplačane za mesec julij 2014, kar je znašalo 284,13 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je pred izdajo sodbe, ki je predmet tega pritožbenega postopka, v tem individualnem delovnem sporu odločalo že trikrat. S prvo in drugo odločitvijo (sodbi opr. št. Pd 218/2015 z dne 16. 5. 2016 in opr. št. Pd 26/2017 z dne 4. 4. 2017) je izpodbijani disciplinski odločbi tožene stranke razveljavilo, prvič zaradi ugotovitve, da je vodenje disciplinskega postopka zastaralo, drugič pa zaradi ugotovitve, da bi morala biti oseba, ki je podala predlog za uvedbo disciplinskega postopka in ki je o disciplinski odgovornosti tožnika tudi odločala (po pooblastilu pristojne osebe), izločena po 5. oziroma 6. točki 70. člena ZPP. Obe zgoraj opisani odločitvi je pritožbeno sodišče na pritožbi tožene stranke razveljavilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot posledice zmotno uporabljenega materialnega prava in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (sklepa opr. št. Pdp 656/2016 z dne 12. 1. 2017 in opr. št. Pdp 443/2017 z dne 5. 10. 2017). Ugotovilo je, da vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo in da ni obstajal razlog po 5. oziroma 6. točki 70. člena ZPP za izločitev osebe, ki je odločala o disciplinski odgovornosti tožnika v disciplinskem postopku na prvi stopnji pri toženi stranki. V nadaljnjem postopku je sodišče prve stopnje tretjič odločalo o tožbenem zahtevku tožnika in ga tokrat zavrnilo kot neutemeljenega (sodba opr. št. Pd 321/2017 z dne 23. 11. 2017). Ker je sodišče prve stopnje omenjeno sodbo izdalo brez glavne obravnave, jo je pritožbeno sodišče (tokrat na pritožbo tožnika) s sklepom opr. št. Pdp 99/2018 z dne 12. 4. 2018 razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb postopka po 8. oziroma 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo, na kateri je izvedlo vse relevantne dokaze. Te dokaze je pravilno dokazno ocenilo, na podlagi te dokazne ocene je (tudi v skladu z 8. členom ZPP) ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in jih v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno izvedenih dokazov prvostopenjskega sodišča, z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. V izogib ponavljanju se nanje le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja le na pritožbene navedbe tožnika, ki so sicer neutemeljene.

8. Neutemeljena je tožnikova pritožbena navedba o bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje protispisno povzelo tožnikove izpovedbe. Sodišče prve stopnje zares ni dobesedno povzelo izpovedbe tožnika, vendar zaradi tega ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka. Po zaključku pritožbenega postopka namreč ne gre za nasprotje v odločilnih dejstvih, saj iz dela tožnikove izpovedbe, na katerega opozarja v pritožbi, ne izhaja, da bi bil spornega dne o predhodnem poročilu obveščen načelnik generalštaba.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnikov ugovor zastaranja vodenja disciplinskega postopka ni bil utemeljen. Po 10. odstavku 57. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 89/1994 in nadalj.) zastara vodenje disciplinskega postopka po 6 mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca, pri čemer se všteva tudi čas iz 9. odstavka 57. člena ZObr (ta govori o zastaranju začetka disciplinskega postopka). Vodenje disciplinskega postopka pa v vsakem primeru zastara v enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Po 7. odstavku 57. člena ZObr odloča o disciplinski odgovornosti pripadnika stalne sestave na prvi stopnji načelnik generalštaba oziroma poveljnik bataljona, njemu enake ali višje enote, ki ga za vodenje disciplinskega postopka pooblasti načelnik. Po prvem odstavku 70. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.) lahko načelnik generalštaba za vodenje disciplinskega postopka in odločanje na prvi stopnji poleg poveljnikov, določenih v Zakonu o obrambi, pooblasti tudi enega ali več častnikov najmanj s činom majorja ali višjim oziroma vojaških uslužbencev XII. ali višjega razreda. Pooblaščene vojaške osebe lahko vodijo disciplinski postopek zoper pripadnika, ki mu niso podrejene oziroma niso z njim v sorodu. V pristojnosti načelnika generalštaba je torej odločitev, ali bo o disciplinski odgovornosti pripadnika stalne sestave odločal sam, ali pa bo za to odločanje (in vodenje) pooblastil eno od oseb, ki jih določa 7. odstavek 57. člena ZObr oziroma 1. odstavek 70. člena ZSSloV.

10. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je načelnik generalštaba zvedel za kršitev vojaške discipline in za tožnika kot storilca takrat, ko je na načelnika generalštaba podpolkovnik A.A. naslovil predlog za uvedbo postopka (predlog z dne 21. 10. 2014 - B6), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil disciplinski postopek končan v okviru 6 mesecev. Drugostopenjska disciplinska odločba, s katero je bil tožnikov ugovor zoper odločbo o njegovi disciplinski odgovornosti z dne 19. 3. 2015 zavrnjen, je bila namreč izdana 14. 4. 2015. 11. Ob tem sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ni bistveno, da je bil podpolkovnik A.A. seznanjen z disciplinsko kršitvijo in s tožnikom že 12. 9. 2014, saj ga je načelnik generalštaba šele 3. 11. 2014 s pooblastilom (B7) pooblastil za vodenje in odločanje o disciplinskem postopku zoper tožnika zaradi disciplinskih kršitev z dne 25. 7. 2014. Dne 12. 9. 2014 podpolkovnik A.A. še ni imel nikakršnih pristojnosti glede vodenja in odločanja o disciplinskem postopku zoper tožnika (te pristojnosti je pridobil šele s pooblastilom načelnika generalštaba), zato 12. 9. 2014 še ni mogel pričeti teči zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka. V zvezi z začetkom teka zastaralnega roka se po zaključku pritožbenega sodišča tožnik neutemeljeno sklicuje na predhodno poročilo o izrednem dogodku z dne 12. 9. 2014 (B36), saj niti iz tega poročila, niti iz drugih izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bil oziroma kdaj naj bi bil o tem predhodnem poročilu obveščen načelnik generalštaba kot pristojna oseba za odločanje o začetku oziroma vodenju disciplinskega postopka.

12. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je za odločitev o tem, ali je vodenje disciplinskega postopka zastaralo, bistven datum odločitve drugostopenjskega disciplinskega organa (ta odločitev je bila sprejeta 14. 4. 2015 - A2, B4) in ne datum, ko je bila ta odločba vročena pooblaščencu tožnika. Po uveljavljeni sodni praksi (na primer sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 350/2005 z dne 10. 10. 2006, sklep VDSS opr. št. Pdp 929/2013 z dne 6. 12. 2013, sodba opr. št. Pdp 339/2017 z dne 14. 9. 2017) se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje in ne z vročitvijo pisnega odpravka odločbe drugostopenjskega organa delavcu. Glede na to na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo, ne vpliva dejstvo, da je bila tožnikovemu pooblaščencu drugostopenjska disciplinska odločba tožene stranke vročena po izteku 6 mesečnega roka, šteto od dneva, ko je načelnik generalštaba zvedel za disciplinski kršitvi in za tožnika kot storilca. V zvezi s tem se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-762/03, saj se ta nanaša na vprašanje zastaranja postopka o prekršku, kjer nastopa državni organ z organizirano, pravno urejeno in vnaprej določeno prisilo oziroma kazensko represijo proti posamezniku. V teh primerih je država (ki nastopa proti posamezniku kot oblastveni, represivni organ) zavezana k temu, da lahko posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika le, če je to izrecno določeno, pri čemer je omejevanje človekovih pravic posameznika s strani države dopustno le, če je to v skladu s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen Ustave RS; Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.). Ustavno sodišče RS je svojo odločitev glede zastaranja v citirani zadevi (na katero se sklicuje tožnik v pritožbi) sprejelo prav v povezavi s kaznovalnim pravom in njegovimi posebnostmi. V tem individualnem delovnem sporu pa tožena stranka proti tožniku ni v položaju državnega represivnega organa (za katero bi veljalo kaznovalno pravo), temveč v položaju delodajalca, za katerega veljajo določbe delovnega prava. Glede na to tudi stališče, da se disciplinski postopek zoper delavca konča z odločitvijo drugostopenjskega disciplinskega organa (in ne z vročanjem odločbe drugostopenjskega disciplinskega organa delavcu), ki ga potrjuje tudi uveljavljena sodna praksa, po zaključku pritožbenega sodišča ni v nasprotju z omenjeno odločbo Ustavnega sodišča RS. Glede na to ni utemeljena pritožbena navedba tožnika, da se je disciplinski postopek zoper njega (z vidika vprašanja zastaranja vodenja disciplinskega postopka) končal šele z vročitvijo odločbe drugostopenjskega disciplinskega organa tožene stranke in ne z dnem, ko je bila ta odločitev sprejeta.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika o tem, da sta izpodbijana sklepa tožene stranke nezakonita zato, ker bi moral biti podpolkovnik A.A., ki je vodil disciplinski postopek zoper tožnika na prvi stopnji in odločal o njegovi disciplinski odgovornosti, izločen, upoštevaje 5. oziroma 6. točko 70. člena ZPP. Že omenjeni 7. odstavek 57. člena ZObr med drugim določa, da se disciplinska odgovornost za pripadnike stalne sestave ugotavlja v postopku, v katerem se smiselno uporabljajo predpisi, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za delovne spore. Podobno izhaja tudi iz 119. točke Pravil službe v Slovenski vojski (PSSV; Ur. l. RS, št. 84/2009). Ta določa, da se za vprašanja v disciplinskem postopku zaradi kršitve vojaške discipline pripadnikov stalne sestave, ki niso urejena z ZObr, ZZSloV ali PSSV, smiselno uporabljajo predpisi, ki urejajo postopek pred sodišči, ki so pristojna za delovne spore. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe ZPP, razen če z ZDSS-1 ni določeno drugače. Glede na zgoraj omenjene določbe se torej disciplinska odgovornost pripadnikov stalne sestave ugotavlja po postopku ob smiselni uporabi ZPP (kolikor specialni predpisi ne določajo drugače).

14. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je treba pri razlagi pojma smiselna uporaba določb ZPP upoštevati specifičnost disciplinskega postopka pri delodajalcu (toženi stranki), kjer je v pristojnosti delodajalca, da zoper delavca začne disciplinski postopek, ga izvede in tudi odloči o tem, ali je podana delavčeva disciplinska odgovornost. Pristojnost za vodenje disciplinskega postopka, za zbiranje relevantnih dokazov, za njihovo oceno in za ugotovitev, ali je delavec storil disciplinsko kršitev, je na delodajalcu, posledično pa je na delodajalcu tudi odločitev o delavčevi disciplinski odgovornosti. Te pristojnosti delodajalca pa so bistveno drugačne od pristojnosti sodišča v sodnem postopku, kjer je sodišče tisto, ki v sporu dveh strank delovnega razmerja kot neodvisen in nepristranski organ presoja o zakonitosti disciplinskega postopka, vključno z disciplinsko odgovornostjo delavcev oziroma primernostjo izrečenega disciplinskega ukrepa (ob upoštevanju določb ZPP, delovnopravne zakonodaje in položaja delavca v delovnem razmerju). Institut izločitve sodnika je namenjen odstranitvi dvoma strank sodnega postopka o sodnikovi nepristranskosti bodisi zaradi razlogov, ki so v 70. členu ZPP izrecno našteti (določbe 1. do ključno 5. točke 70. člena ZPP) bodisi zaradi drugih okoliščin, ki bi vzbujale v nepristranskost sodnika (6. točka 70. člena ZPP). Položaj delodajalca v disciplinskem postopku je bistveno drugačen od položaja sodnika v sodnem postopku, zato dejstvo, da je disciplinski postopek zoper tožnika vodil in o disciplinski odgovornosti tožnika odločal podpolkovnik A.A. (ob ustreznem pooblastilu pristojne osebe - B7), tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča samo po sebi ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o njegovi nepristranskosti (čeprav je kot pristojni organ zoper tožnika predlagal tudi uvedbo disciplinskega postopka). S tem, ko je podpolkovnik A.A. podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika in zoper njega kasneje tudi vodil disciplinski postopek in odločal o disciplinski odgovornosti tožnika, ni mogoče zaključiti, da je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim organom (kar bi predstavljalo izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP). Glede na to ni podlage za pritrditev tožnikovim pritožbenim navedbam, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke o disciplinski odgovornosti tožnika nezakoniti zato, ker je postopek zoper tožnika pri toženi stranki na prvi stopnji vodil in o disciplinski odgovornosti tožnika odločal podpolkovnik A.A. Glede na navedeno se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na kršitev 22 in 23. člena Ustave RS ter 1. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki se nanašajo na pravico do sodnega varstva oziroma na pravico do poštenega, nepristranskega in neodvisnega sojenja.

15. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe tožnika o tem, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bil podpolkovnik A.A., ki je vodil disciplinski postopek zoper tožnika in o njegovi disciplinski odgovornosti tudi odločal, pri tem, svojem ravnanju nepristranski. Iz dokaznega postopka izhaja, da je podpolkovnik A.A. v disciplinskem postopku izvedel večje število dokazov, izvedeni sodni postopek pa ne nudi podlage za ugotovitev, da je bil disciplinski postopek izveden pristransko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podpolkovnik A.A. svojo odločitev o disciplinski odgovornosti tožnika sprejel po obsežnem dokaznem postopku, ko je na podlagi izvedenih dokazov ugotovil vsa odločilna dejstva v zvezi z disciplinsko odgovornostjo tožnika. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje prav tako ne izhaja, da bi podpolkovnik A.A. izvajal samo dokaze, ki bi bili za tožnika obremenilni (ob tem, da tožnik v pritožbi niti ne pojasni, kateri dokazi, ki bi tožnika lahko razbremenili, v disciplinskem postopku niso bili izvedeni). Tudi v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je bil podpolkovnik A.A. večini zaslišanih prič nadrejeni, ne nudi opore ugotovitvi, da te priče iz tega razloga niso govorile resnice. Razen tega so bile te priče zaslišane tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje (npr. priče D.D., E.E., F.F.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedene priče tudi v sodnem postopku izpovedovale zelo podobno, kot v disciplinskem postopku, kar potrjuje zaključek, da so tudi v disciplinskem postopku izpovedovale po resnici.

16. Po zaključku pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno opredelilo tudi do tožnikovih navedb v zvezi z dokazom, ki se nanaša na vpogled in izvzem (oziroma izvoz) podatkov iz kamere št. 1. Pritožbeno sodišče soglaša, da ne gre za nezakonito pridobljen dokaz, na katerega sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti. Ta dokaz je bil tudi po stališču pritožbenega sodišča pridobljen zakonito, saj je bila podana odobritev pristojne osebe skladno s Pravilnikom o videonadzoru objektov Ministrstva za obrambo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz obvestila o odobritvi izvoza posnetkov videonadzora (A11) in reševanja zahtevka za posredovanje osebnih podatkov (A12) ne izhaja, da je do izvzema teh podatkov prišlo 25. 8. 2014 in da je bilo dovoljenje za izvzem podano 17. 12. 2014, temveč dejstvo, da je komisija zavzela pozitivno mnenje, da se G. odobri izvoz posnetkov videonadzora za potrebe disciplinskega postopka, pri čemer se lahko obravnavani posnetki uporabijo le za namen vodenja disciplinskega postopka.

17. Sodišče prve stopnje je v postopku nadalje pravilno ugotovilo, da je tožnik obe očitani disciplinski kršitvi tudi storil in to svojo ugotovitev podrobno obrazložilo v 22. in 23., pa tudi 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je bil tožnik seznanjen s tem, da je potrebno vsak izhod iz vojašnice registrirati, prav tako pa je bil seznanjen, da lahko službeno izkaznico in registrsko priponko uporablja zgolj sam. Nadalje je ugotovilo, da tožnik te registracije 25. 7. 2014 ni opravil, pri čemer je v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče prepričljivo pojasnilo, zakaj ni verjelo tožnikovi drugačni izpovedbi. Prav tako je ugotovilo, da je tožnik tega dne samovoljno zapustil vojašnico in da o svojem odhodu ni obvestil nobenega od nadrejenih. Vojašnico je zapustil okoli 13.30. ure, v vojašnico se ni vrnil, evidenca ur prihoda in odhoda z delovnega mesta za navedeni dan pa izkazuje, da je bil tožnikov odhod evidentiran ob 15. uri. To je nudilo sodišču prve stopnje dovolj podlage za ugotovitev, da je tožnika ob 15. uri registriral nekdo drug, da se ni odjavil sam, kot tudi, da brez odobritve nadrejenega svojega delovnega mesta oziroma vojašnice ne bi smel zapustiti. Glede na navedeno so pritožbene navedbe tožnika, da očitanih disciplinskih kršitev ni storil, oziroma da so ugotovitve sodišča prve stopnje glede teh kršitev napačne, neutemeljene.

18. V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi trditvami, da so mu bile glede njegovega delovnopravnega statusa zaradi teh disciplinskih kršitev izrečene veliko hujše kazni in ne le disciplinski ukrep denarne kazni v višini 28 % njegove plače za julij 2014, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni dokazal, da bi v zvezi z vsemi ostalimi spornimi ravnanji, ki naj bi jih zoper njega izvajala tožena stranka (zaustavitev napredovanj, nemožnost izobraževanja, ...), vložil kakršnokoli zahtevo za varstvo svojih pravic (niti pri toženi stranki niti pred pristojnim delovnim sodiščem). Glede na navedeno pritožbeno sodišče na te tožnikove pritožbene navedbe ne odgovarja. Predmet sodne presoje v tem individualnem delovnem sporu sta bili namreč odločbi disciplinskih organov tožene stranke z dne 19. 3. 2015 in 14. 4. 2015, s katerima je bil tožnik spoznan za odgovornega že zgoraj omenjenih disciplinskih kršitev in v posledici katerih mu je bil izrečen opisani disciplinski ukrep denarne kazni. Ker je bil po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje sklep o uvedbi disciplinskega postopka zoper tožnika ustrezno obrazložen, popoln in sposoben za obravnavanje, so neutemeljene tudi tožnikove navedbe, da naj bi bil ta sklep nezakonit zaradi neustrezne obrazloženosti.

19. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tudi tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.