Jedro

Tožeča stranka je v obdobju pred izdajo izpodbijane odločbe storila več prekrškov zoper javni red in mir, kot samostojni podjetnik posameznik pa tudi ni imela poravnanih davčnih obveznosti, zato je tožena stranka utemeljeno zaključila, da se ne bo podrejala pravnemu redu RS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Izola zavrnila prošnjo tožeče stranke za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo z vpogledom v policijske evidence ugotovljeno, da je bilo zoper tožečo stranko uvedenih več postopkov zaradi prekrškov zoper javni red in mir ter da je bil zoper tožečo stranko dne 16. 2. 2012 vložen obtožni predlog na Okrajno sodišče v Piranu zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ugotovljeno je tudi bilo, da je Policijska postaja Piran dne 5. 6. 2010 odredila ukrep prepovedi približevanja tožeče stranke, A.A. V času ukrepa prepovedi približevanja pa je tožeča stranka večkrat pošiljala A.A. sms sporočila ter jo zasledovala z vozilom zato so bile tožeči stranki izdane dne 5. 6. 2010, 7. 6. 2010, 8. 6. 2010 in 19. 6. 2010 štiri odločbe o prekršku s katerimi ji je bila izrečena globa. Iz obrazložitve še izhaja, da družba B. d.o.o., ki je bila ustanovljena 11. 1. 2010 in katere direktor je tožeča stranka, nima plačanih davkov in drugih dajatev v višini 7.823,15 EUR-ov, ki jim je potekel rok plačila. Navedena družba v letih 2010 in 2011 tudi ni redno predlagala obračune davčnega odtegljaja - REK obrazce za plačo za dva rezidenta in enega nerezidenta, pa je predložila obrazce za maj 2011 z datumom izplačila 2. 6. 2011. Iz dopisa Davčnega urada Koper z dne 10. 8. 2012 pa je razvidno, da družba C. d.o.o., katere družbenik je tožeča stranka ni predložila obračunov davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja REK - obrazce oziroma plačilne liste, zato na dan 10. 8. 2012 nima evidentiranih obveznosti iz naslova davkov in prispevkov. Tožeča stranka, kot lastnik družbe tudi ni predlagala zahtevanih obrazcev za obračun prispevkov za socialno varstvo lastnikov zasebnega podjetja, zato so ji bile izdane ugotovitvene odločbe. Zaradi vseh navedenih ugotovitev, je bil tožeči stranki poslan dopis s katerim je bila seznanjena s potekom postopka, z ugotovitvami v postopku in zakonskimi določbami. V navedenem dopisu ji je bil 5-dnevni rok, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, navedenih v ugotovitvenem postopku. Tožeča stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je vse kazni sodišča v Piranu poravnala, ter da je družba B. d.o.o. od 22. 3. 2012 izbrisana iz poslovnega registra s sklepom brez likvidacije in da je na davčno upravo podala vlogo za obročno odplačilo dolga, kakor tudi, da je dne 24. 8. 2011 odprla s.p., v kateri se je istega dne zaposlila in vključila v socialno in zdravstveno zavarovanje.

Glede na vse ugotovljeno ter dopis Davčnega urada Koper z dne 18. 10. 2012, iz katerega izhaja, da na navedeni dan tožeča stranka, kot samostojni podjetnik, nima poravnanih vseh davčnih obveznosti zaključuje, da dejansko obstajajo razlogi za domnevo, da se tožeča stranka (tujec) ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (5. alinea, prvega odstavka 55. člena ZTuj-2) saj je z navedenimi dejanji večkrat kršila pravni red Republike Slovenije in se izogibala obveznostim.

Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo št. 2141-140/2012/2 (1312-03) z dne 8. 3. 2013 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da so bili, v izpodbijani odločbi, navedeni prekrški posledica prepirov s partnerko A.A., s katero sta bila zaradi njenega ljubosumja v čustveno zelo nestabilnem odnosu z veliko težavami in konflikti. V zvezi z neporavnanimi davčnimi obveznostmi pa navaja, da se je zaradi hude krize v gradbeništvu znašla v težkem položaju, ker ji naročniki niso plačevali za opravljene storitve. To pa nikakor ne pomeni nepodrejanje pravnemu redu Republike Slovenije, saj se neplačevanje davčnih obveznosti ni zgodilo po njeni krivdi. Kot samostojni podjetnik pa ima poravnane vse davčne obveznosti. Zaradi vsega navedenega predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka pa je dolžna poravnati celotne stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja navedbe iz obrazložitve odločbe upravnega organa prve in druge stopnje.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 30. 4. 2013 ponavlja navedbe iz tožbe ter dodaja, da je v Republiki Sloveniji že dovolj časa, da bi lahko dobila dovoljenje za stalno prebivanje a je bila s strani državne uprave deležna neenakega obravnavanja v primerjavi z drugimi tujci. Poleg tega je vse davčne dolgove poravnala, osebni konflikti z njeno bivšo partnerko pa ne morejo predstavljati razloga za zavrnitev podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Zaradi vsega povedanega vztraja pri tožbi zoper izpodbijano odločbo.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Zakon o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v 33. členu določa, da se dovoljenje za prebivanje izda na prošnjo tujca, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji. Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, mora imeti veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj 3 mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. Poleg navedenih pogojev mora tujec izpolnjevati tudi pogoje, ki so z Zakonom o tujcih določeni za izdajo posamezne vrste dovoljenja za prebivanje. Tako 37. člen ZTuj-2 določa, da se lahko tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebujejo. Poleg navedenih pogojev iz 33. in 37. člena ZTuj-2 pa so v 55. členu istega zakona določeni še razlogi, zaradi katerih se tujcu zavrne izdaja dovoljenja za prebivanje. Tako je v 5. alineii prvega odstavka 55. člena določeno, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da tožeča stranka sicer izpolnjuje pogoje določene v citiranem 33. in 37. členu ZTuj-2, vendar pa je bilo v postopku ugotovljeno, da obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije (5. alinea prvi odstavek 55. člen ZTuj-2). Sodišče, ob pregledu listin v upravnih spisih in izpodbijane odločbe, pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da je tožeča stranka kršila pravni red Republike Slovenije s tem, ko je storila več prekrškov za katere je poravnala globo in s tem priznala krivdo za ugotovljene prekrške (z odločbami o prekršku izrečene globe zaradi kršitev prepovedi približevanja dne 5. 6. 2010, 7. 6. 2010, 8. 6. 2010 in 19. 6. 2010 ter prekrška zoper javni red in mir z dne 11. 7. 2010 in 11. 12. 2011) in zaradi neporavnane davčne obveznosti kot samostojni podjetnik posameznik na dan 18. 10. 2012 (dopis Davčnega urada Koper št. DT 0100-5495/2012-2 z dne 18. 10. 2012). Samostojni podjetnik posameznik je namreč fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost in odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem, tako s poslovnim, kot s tistim, ki ga uporablja za svoje osebne namene. Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v kazenskih določbah prvega odstavka 397. člena določa davčne prekrške v zvezi z opravljanjem dejavnosti tudi za samostojnega podjetnika posameznika, ki se kaznuje z globo od 800 do 10 000 EUR-ov. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da se samostojni podjetnik posameznik ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije kadar nima poravnanih davčnih obveznosti, nastalih iz naslova opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika, saj takšno neporavnavanje davčnih obveznosti Zakon o davčnem postopku, določa kot prekršek. Ob tem so navedbe tožeče stranke v tožbi in pripravljalnih vlogah, da je vse obveznosti iz naslova odmerjene ji globe zaradi storjenih prekrškov in neplačane davke in prispevke, poravnala, neupoštevne, saj je nesporno da je v obdobju pred izdajo izpodbijane odločbe storila prekrške zoper javni red in mir ni imela poravnanih davčnih obveznosti kot samostojni podjetnik posameznik. Vse navedene nezakonitosti, ki kažejo na domnevo, da se ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije, so bile nesporno storjene. Poravnava obveznosti iz teh kršitev pa je le saniranje nezakonitega ravnanja tožeče stranke.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravila in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.