Jedro

Inšpekcijska zavezanka vse do 9. 9. 2013 ni izpolnila obveznosti iz izvršilnega naslova, zato je bilo rušenje, ki ga je opravil pooblaščeni izvajalec, potrebno, posledično pa tudi stroški, nastali s tem dejanjem. Tožnica bi se jim lahko izognila le, če bi do datuma opravljanja izvršbe - ta pisno ni bil preklican - odstranila nelegalne objekte.

Za presojo utemeljenosti obsega in višine tožnici naloženih stroškov rušitve ne zadošča, da je izvajalec zanje izstavil račun. V njem navedeni stroški morajo imeti namreč podlago v pogodbi, sklenjeni z inšpektoratom. Po presoji sodišča obrazložitev izpodbijanega sklepa tega preizkusa ne omogoča.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, območne enote Ljubljana-Kranj, inšpekcijske pisarne Zagorje, št. 06122-1548/2007/40-4207 z dne 18. 2. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom ugotovila višino stroškov upravne izvršbe zaradi odstranitve enostavnega lesenega pritličnega objekta na talni betonski plošči, enokapnega lesenega objekta in lesenega poljskega stranišča na zemljišču parc. št. 879 k.o. ..., ki znašajo 5.163,39 EUR (1. točka izreka), naložila, naj jih tožnica plača v roku 8 dni od vročitve tega sklepa na tam navedeni račun (2. točka), ter navedla, da pritožba ne zadrži izvršbe (3. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da tožnica kot inšpekcijska zavezanka kljub dodatnemu roku v sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 21. 4. 2010 ni odstranila spornih objektov in vzpostavila zemljišča v prejšnje stanje, kot ji je bilo naloženo z inšpekcijsko odločbo z dne 12. 2. 2008. Zato je 9. 9. 2013 začela opravljati izvršbo pogodbena izvajalka inšpektorata, ki je po opravljenem delu organu predložila računa z dne 11. 3. 2013 in 30. 9. 2013 in z njima zaračunala opravljeno odstranitev nelegalno zgrajenih objektov. Te stroške je na podlagi 117. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dolžna poravnati tožnica kot inšpekcijska zavezanka.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se je njen pooblaščenec A.A. z gradbenim inšpektorjem 26. 8. 2013 ustno dogovoril, da se z izvršbo počaka do 26. 9. 2013 (v tem času naj bi pridobil ustrezna soglasja za objekt), v nasprotnem primeru pa naj bi objekt podrl sam, to je brez nepotrebnih in visokih stroškov izvršbe. V pritožbi je bilo za ugotovitev omenjenega ustnega dogovora predlagano zaslišanje priče gospoda B.B., a se pritožbeni organ do tega ni opredelil. Stroški izvršbe po njenem niso bili potrebni, z rušitvijo po drugi osebi pa je bila kršena tudi določba 285. člena ZUP, saj bi bil z odstranitvijo objektov v lastni režiji kot najmilejšim ukrepom dosežen namen izvršbe. Meni, da bi moralo biti v prvostopenjskem sklepu navedeno, kdaj se je iztekel dodatni rok za izpolnitev obveznosti. Ker ni, sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Oporeka odmerjenim stroškom, saj meni, da upravni organ ne bi smel priznati stroškov za agregat in orodje, ki nista bila uporabljena. Poleg tega izračuna ni mogoče preveriti, saj ni navedena cena urne postavke za posamezna opravila, niti ni navedena vsebina pogodbe, na podlagi katerega je bil prvostopenjskemu organu izstavljen obračun. Zato ni mogoče preveriti niti, ali je izvajalka utemeljeno zaračunala nekatere postavke (stojnino, stroje oziroma orodje, ki so bili na kraju izvršbe „za vsak primer“). Nelogično se ji zdi, da je odstranitev enostavnega objekta trajala 13 ur in da so stroji in delavci za vožnjo do kraja izvršbe potrebovali 6 ur dnevno. Iz zapisnikov o opravljanju izvršbe ne izhajajo kvantitativne postavke, na katerih temelji izdani račun. Zato predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bila tožnici zaradi nelegalne gradnje lesenih objektov 12. 2. 2008 izdana inšpekcijska odločba in v njej določen 30 dnevni rok za odstranitev nezakonito zgrajenih objektov, ki teče od prejema odločbe. Ta je bila tožnici vročena 15. 2. 2008 (pritožba zoper to odločbo ni zadržala njene izvršitve). Ker obveznosti ni izpolnila, je bil 21. 4. 2010 izdan sklep o dovolitvi izvršbe, v njem pa določen še dodatni 30 dnevni rok za izvršitev obveznosti po prejemu tega sklepa. Ta je bil tožnici vročen 26. 4. 2010. Ker tožnica v več letih po izdani inšpekcijski odločbi in po dovoljeni izvršbi še vedno ni odstranila nelegalnih objektov, niti ni pridobila dovoljenja za gradnjo, ki bi imelo za posledico ustavitev inšpekcijskega postopka, kar ni sporno, jo je prvostopenjski organ 14. 8. 2013 obvestil, da bo izvršbo opravilo pooblaščeno podjetje 9. 9. 2013 ob 9.00 uri in da znašajo stroški po predračunu 5.028,44 EUR. Obvestilo je bilo 20. 8. 2013 vročeno obema – tožnici in njenemu pooblaščencu.

Ker torej inšpekcijska zavezanka vse do 9. 9. 2013 ni izpolnila obveznosti iz izvršilnega naslova, je bilo rušenje, ki ga je opravil pooblaščeni izvajalec, potrebno, posledično pa tudi stroški, nastali s tem dejanjem. Tožnica bi se jim lahko izognila le, če bi do datuma opravljanja izvršbe – ta pisno ni bil preklican –, odstranila nelegalne objekte.

Na navedeno ne morejo vplivati tožbene trditve o domnevnem ustnem dogovoru z dne 26. 8. 2013 med tožničinim pooblaščencem in gradbenim inšpektorjem, da se z izvršbo „počaka“ do 26. 9. 2013, ker da bo zavezanka v tem času poskušala pridobiti ustrezna soglasja. Tožnici namreč z inšpekcijsko odločbo (izvršilnim naslovom) ni bila naložena obveznost pridobitve dovoljenj za gradnjo, ampak obveznost odstranitve nelegalno zgrajenih objektov, zato prizadevanja, da tik pred izvršitvijo poskuša pridobiti soglasja, niso zakoniti razlog za odložitev rušenja.

Tudi sicer iz spisov ni razvidno, da bi tožnica oz. njen pooblaščenec v postopku dala predlog za odlog izvršbe pisno ali ustno na zapisnik, o katerem bi moral upravni organ odločiti (tretji odstavek 293. člena ZUP). Iz zapisnika z dne 26. 8. 2013 je razvidna izjava A.A., da je 20. 8. 2013 vložil zahtevo za izdajo soglasja za postavitev kmečke lope na Zavod za varstvo kulturne dediščine in Agencijo RS za okolje (slednja je vlogo zavrgla, ker za gradnjo ne potrebuje naravovarstvenega soglasja), in to, da je inšpektorju predložil potrdilo o poslani pošiljki na kmetijsko gozdarsko zbornico, v kateri naj bi bila vloga za izdajo soglasja za gradnjo. A.A. je navedeni zapisnik, katerega izvod mu je bil vročen, podpisal brez pripomb, kar pomeni, da se je z njegovo vsebino strinjal. Navedeni zapisnik je javna listina in se šteje za dokaz o poteku in vsebini dejanja A.A. (njegove izjave) pri gradbenem inšpektorju (prvi odstavek 80. člena ZUP), v njem pa ni ne predloga ne dogovora za odložitev rušenja, niti navedbe, da je bila ob tem navzoča še tretja oseba. Zgolj formalno odložena izvršba in v nasprotju z njo opravljeno dejanje bi lahko imelo za posledico, da tožnice ne bi bremenili stroški nezakonitega dejanja. Zato tožnice nobeno ustno dogovarjanje o prelaganju rušitve in kasnejši prostovoljni izpolnitvi obveznosti, celo če bi bilo resnično, ne more odvezati dolžnosti plačila izvršilnih stroškov (117. člen ZUP), ki jih je povzročila s tem, ko ni pravočasno izpolnila naložene obveznosti. Poleg vsega je v tožbi predlagano zaslišanje g. B.B. nedovoljen novi dokaz. Po tožbenih navedbah naj bi bil imenovani priča dogovoru z dne 26. 8. 2013 med A.A. in inšpektorjem, medtem ko je bilo v pritožbi predlagano njegovo zaslišanje, ker bi lahko povedal, da je inšpektor obstoj dogovora potrdil ob rušenju 9. 9. 2013. To pomeni, da tožnica v tožbi zatrjuje drugače kot v pritožbi o tem, čemu je bil B.B. sploh priča in o čem bi vedel povedati, kar predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ta določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta.

Neutemeljeno je tudi stališče o kršitvi prvega odstavka 285. člena ZUP, ki določa, da če je mogoče opraviti izvršbo na več načinov in z raznimi sredstvi, se opravi izvršba na tak način in s takimi sredstvi, ki sta za zavezanca najmilejša, če se z njima vendarle doseže namen izvršbe. To, na kakšen način in s katerim sredstvom se bo v obravnavanem primeru opravila izvršba, je bilo odločeno s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 21. 4. 2010 in v njem določeno, da bo po preteku dodatnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti izvršbo opravil pooblaščeni izvajalec (izvršba iz 297. člena ZUP). Odločitev o tem torej ni več stvar izpodbijanega sklepa, pri čemer sodišče dodaja, da v tej zadevi odstranitev objektov v lastni režiji zavezanke ni način opravljanja konkretne izvršbe, ampak njeno prostovoljno ravnanje, ki ga tožnica ni udejanila.

Se pa sodišče strinja s tožbenim stališčem, da dejstvo, da je izvajalec zaračunal stroške, še ne pomeni, da so bili vsi utemeljeni. Ali drugače: za presojo utemeljenosti obsega in višine tožnici naloženih stroškov rušitve ne zadošča, da je izvajalec zanje izstavil račun. V njem navedeni stroški morajo imeti namreč podlago v pogodbi, sklenjeni z inšpektoratom. Po presoji sodišča obrazložitev izpodbijanega sklepa tega preizkusa ne omogoča. Prvostopenjski organ se v obrazložitvi sicer sklicuje na pogodbo o rušenju objektov in izvedbi drugih del z dne 10. 9. 2012, ki da je v spisu, ne pove pa, kakšna je vsebina te pogodbe oziroma cenika, na podlagi katerih sta bila izstavljena računa. Preizkus zaračunanih stroškov glede obsega (tožnica izpostavlja t. i. stojnino in plačilo za agregat ter drobno orodje, ki pri delu niso bili uporabljeni) zato ni mogoč. Prav tako ni mogoče preizkusiti višine stroškov. Iz obrazložitve je namreč razvidno, da pomemben del stroškov predstavljajo obračunane ure za prevoz delavcev, vozil in mehanizacije od sedeža podjetja do mesta izvršbe in nazaj, in sicer vsak dan po šest ur za vsakega od dveh tovornih vozil, poltovornega vozila, rovokopača, prikolice za selitev, vsakega od delavcev in odgovornega vodjo del. Okoliščine, zaradi katerih je vožnja v eno smer trajala tri ure, namreč niso navedene (npr. opis poti, njena dolžina, hitrost vožnje ipd.), zato ni mogoča ocena, da je šlo za dejansko porabljeni čas, ki je bil zato upravičeno zaračunan. Tako pomanjkljiva obrazložitev pomeni kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Tožnica pavšalno navaja, da se specifikacija stroškov v odločbi ne ujema s priloženimi evidencami. Ker ne pove, v čem so razhajanja, preizkus te tožbene trditve ni mogoč.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Zaradi učinkovitejšega odločanja o stroških postopka bi bilo smiselno, da upravni organ tožnico seznani z omenjeno pogodbo in cenikom ter ji da možnost, da se opredeli glede uveljavljenih stroškov, upravni organ pa njena stališča upošteva ali pa jih zavrne že v obrazložitvi svojega akta.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v upravnem sporu zastopala odvetniška družba, se ji na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je v obravnavnem primeru, navedeni znesek poviša še za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).