Jedro

Vložena sredstva v obnovo poslovnega prostora ne predstavljajo pravne podlage za pridobitev solastninske pravice na poslovnem prostoru.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v točki II. in III. izreka, v kolikor se nanaša na prvotoženo stranko Mesto občino Ljubljana, razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je solastnik športnih, gostinskih in spremljajočih objektov lociranih na parc. št. 1273 k.o. do 65 % in zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da so mu tožene stranke dolžne plačati 18.020.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.7.1994 dalje do plačila ter odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov nastalih v postopku prd sodiščem prve stopnje. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v kateri predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sklenjena najemna pogodba ne more biti podlaga za odločanje o primarnem tožbenem zahtevku, ker društvo T. ni bilo lastnik objekta, ki ga je s pogodbo dalo v najem. Prvotožena stranka je legitimirana, ker je lastnik sporne nepremičnine. Prvo do devetotožena stranka zastaranje podrednega tožbenega zahtevka niso ugovarjale. Pravdnih stroškov od drugo do devetotožene stranke tožeča stranka ni dolžna nositi, ker je do spremembe tožbe prišlo po sili zakona. Pritožba je delno utemeljena. O primarnem tožbenem zahtevku: Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravnoodločilna dejstva pomembna za odločitev o primarnem (lastninskem) tožbenem zahtevku tožnika, na ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo, ko ga je zavrnilo. Za odločitev je pomembno: Da je bil lastnik zemljišča parc. št. 1273 k.o. OŠ Ivana; da je lastnik zemljišča odstopil zemljišče v uporabo društvu T.; da sta tožnik in društvo T. dne 8.7.1991 sklenila najemno pogodbo, s katero je društvo T. dalo tožniku v najem prostore društva z okrepčevalnico in okolico za dobo 25 let, tožnik pa se je zavezal opraviti na objektu dela, določena v najemni pogodbi, ob tem, da tožnikova vložena sredstva ne vplivajo na lastništvo objekta. Iz navedenih dejstev je zaključiti, da je imelo društvo T. pravno podlago za upravljanje z nepremičnino parc. št. 1273 k.o. in s tem pravico oddati poslovno stavbo na tem zemljišču tožniku v najem. Najemno pogodbo med tožnikom in društvom T. z dne 8.7.1991 je opredeliti kot pogodbo o najemu poslovnega prostora, kot materialnopravno podlago za presojo pravnih posledic sklenjene najemne pogodbe pa je uporabiti določila Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. l. SRS št. 18/74 z nadaljnjimi spremembami - ZPSPP). Pogodbeni stranki sta v 3. členu najemne pogodbe določili, da vložena sredstva najemnika, v obnovo poslovnega prostora, ne vplivajo na lastništvo. Na podlagi tega dejstva je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik zaradi vlaganja v poslovni prostor ni pridobil solastninske pravice na poslovnem prostoru. Lastninski tožbeni zahtevek je zato utemeljeno zavrnilo. O podrednem (verzijskem) tožbenem zahtevku: Na podlagi določila 17. člena ZPSPP ima najemnik pravico do povrnitve stroškov za popravila, ki ne gredo v njegovo breme. V 11. členu najemne pogodbe sta pogodbeni stranki dogovorili pogoje vračanja vloženih sredstev, če pride do odpovedi najemne pogodbe brez krivde najemodajalca. Iz citiranih določil je izpeljati sklep, da je tožnik upravičen do vrnitve vloženih neamortiziranih sredstev, ki jih je vložil v najete poslovne prostore, v obsegu in pod pogoji določenimi v najemni pogodbi. Vložena sredstva mu je dolžan vrniti najemodajalec oziroma pravni naslednik poslovnih prostorov. Vprašanje je, kdo je sedaj lastnik poslovnih prostorov. Na to vprašanje izpodbijana sodba ne daje zadovoljivega odgovora. Na podlagi določila 64. člena Zakona o športu (Ur. l. RS št. 22/98), v povezavi s sklepom Mestne občine Ljuljana objavljenim v Uradnem listu RS št. 22/99, je s stopnjo prepričanja možno zaključiti, da drugo do devetotožena stranka niso lastniki spornega poslovnega prostora. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo podredni (verzijski) tožbeni zahtevek proti tem toženim strankam. Ugotovitve, da je podredni tožbeni zahtevek proti Športnemu društvu Tabor zastaran, pritožba ne izpodbija (začetek, dobo in iztek zastaralnega roka). Pritožba tako ne izpodbije ugotovitve sodišča prve stopnje, da je podredni tožbeni zahtevek proti enajstotoženi stranki zastaran. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tudi v delu, v katerem izpodbija zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka od drugo do enajstotožene stranke, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu. Glede prvotožene stranke pa je, glede podrednega (verzijskega) zahtevka, pritožbi ugodilo, sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti: kdo je lastnik poslovnih prostorov v katere je vlagal tožnik (ali društvo T. ali Mestna občina Ljubljana); če bo ugotovilo, da je lastnik Mestna občina Ljubljana, je šteti, da je njena pasivna legitimacija podana, in sicer na podlagi določila 452. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ker gre za podobno situacijo, ki je urejena s citirano določbo (tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota (obrtna delavnica in podobno) posameznika ali civine pravne osebe, ali posamezen njen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv). Pritožba zmotno trdi, da tožnik ni dolžan povrniti pravdnih stroškov drugo do devetotoženim strankam. Dejstvo, da je tožeča stranka morala pritegniti te tožene stranke po sili zakona, na odločitev o stroških postopka ne vpliva. Tožeča stranka jim je dolžna povrniti pravdne stroške, ker ni uspela s tožbenim zahtevkom proti njim (154. člen ZPP).