Jedro

Tožnica je glede temelja odškodninske obveznosti (poleg nastale škode) navedla le, da ji je pri vstopu v stanovanjski blok (katerega upravitelj ima pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti) na mokrem stopnišču spodrsnilo, pri čemer je padla na desno roko in si jo poškodovala. Takšna (sicer popolna) tožba ni sklepčna, saj ne opredeljuje (kršitve) dolžnostnega ravnanja upravnika, čeprav smiselno meri na njegovo opustitev.

Če sodišče izda oziroma potrdi zamudno sodbo, čeprav iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, zagreši absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o premoženjski škodi, zavrže. Reviziji se v ostalem delu ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se glede nepremoženjske škode ter stroškov postopka razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženi stranki naložilo, naj tožnici plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 13.645,00 EUR ter za premoženjsko škodo v višini 292,10 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da bo stroške odmerilo s posebnim sklepom, če jih bo tožnica specificirala v roku 15 dni. Odškodninsko obveznost tožene stranke je utemeljilo na tožničinih tožbenih trditvah, da je padla na mokrem stopnišču stanovanjskega bloka, katerega upravitelj ima svojo civilno odgovornost zavarovano pri toženi stranki.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo na skupno 7.500,00 EUR. Tožnici je naložilo, naj toženi stranki povrne 130,52 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbene očitke o nezadostni trditveni podlagi je zavrnilo s sklicevanjem na domnevo odgovornosti (krivde), ki je toženka zaradi svoje pasivnosti ni ovrgla.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša tudi stroške. Meni, da je tožba zaradi nezadostnih trditev nesklepčna, na kar je opozorila že v pritožbi. Manjkajo trditve o tem, da je prav upravitelj stanovanjskega bloka (zavarovanec tožene stranke) tisti, ki je odgovoren za tožničin padec oziroma škodo. Pojasnjuje, da tožba ne vsebuje navedb o morebitni objektivni odgovornosti oziroma opustitvi dolžne skrbnosti (v zvezi s tem se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu II Ips 322/2004 z dne 11. 2. 2005). Domneva krivde se nanaša le na obliko odgovornosti, ne pa tudi na to, kdo je povzročitelj škode, zato v konkretnem primeru ni uporabljiva. Na podlagi tretjega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo – UPB3, Ur. l. RS, št. 73/2007 – v nadaljevanju ZPP) bi sodišče moralo nesklepčno tožbo zavrniti. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija zoper odločitev o premoženjski škodi ni dovoljena, v ostalem delu pa je utemeljena.

7. Zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo imata različno dejansko in pravno podlago, zato se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi vrednost spornega predmeta po vrednosti vsakega od teh zahtevkov posebej. Ker tožničin zahtevek za povrnitev premoženjske škode ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. čl. ZPP, revizija zoper odločitev o tem zahtevku ni dovoljena in jo je sodišče moralo zavreči (377. člen ZPP).

8. Tožena stranka utemeljeno opozarja na nezadostnost tožbenih navedb, ki se pretežno nanašajo na višino nastale škode. Tožnica je glede temelja obveznosti navedla le, da ji je 27. 1. 2006 pri vstopu v stanovanjski blok (katerega upravitelj ima pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti) na mokrem stopnišču spodrsnilo, pri čemer je padla na desno roko in si jo poškodovala. Tožba s takšno dejansko podlago je sicer popolna (jasno je, da tožnica uveljavlja povrnitev škode zaradi časovno in krajevno določenega dogodka), ne pa tudi sklepčna. Odškodninska obveznost namreč sloni na kumulativno izpolnjenih predpostavkah protipravnosti, vzročne zveze, škode in krivde; obstoj prvih treh bremeni oškodovanca, neobstoj zadnje pa odgovorno osebo (131. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

9. Kot izhaja iz povzetkov tožbenih navedb, tožnica upravniku ne očita nikakršnega (ne aktivnega ne pasivnega) ravnanja. Z omembo mokrega stopnišča očitno meri na njegovo opustitev, ki pa je ne opredeli z navedbami o (1) konkretnem dolžnostnem ravnanju upravnika, ki bi zmoglo odvrniti škodo,(1) ter (2) kršitvi tega ravnanja. Ob odsotnosti omenjenih pravotvornih dejstev je nemogoče govoriti o nedopustni (protipravni) opustitvi in njeni vzročni zvezanosti s škodo. Opisano nesklepčnost je pritožbeno sodišče zmotno obšlo s sklicevanjem na obrnjeno dokazno breme iz 131. člena OZ, ki pa se nanaša le na vprašanje krivde,(2) kot pravilno izpostavlja tožena stranka. Dejstev vzročne zveze tožnici ne bi bilo treba opredeliti le v primeru objektivne odgovornosti (domneva vzročnosti, 149. člen OZ), ki pa v tej zadevi očitno ni podana (mokro stopnišče samo po sebi ni nevarna stvar).

10. Ker je sodišče prve stopnje izdalo (pravo, obsodilno) zamudno sodbo, čeprav iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.(3) Z enako kršitvijo je obremenjena sodba sodišča druge stopnje, ki prvostopenjske odločitve kljub utemeljenim pritožbenim očitkom ni razveljavila. Tožena stranka torej v dovoljenem delu revizije pravilno uveljavlja revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, kar je na podlagi določbe prvega odstavka 379. člena istega zakona (glede nepremoženjske škode in stroškov postopka) narekovalo razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Upravniku sicer že zakon nalaga določene obveznosti (npr. skrb za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov; 118. čl. Stvarnopravnega zakonika), vsebina katerih pa ni kar vsesplošno in vsak trenutek trajajoče preprečevanje škode zaradi „mokrega stopnišča“.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 267/2005 z dne 15. 3. 2007. Op. št. (3): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 496/2006 z dne 20. 11. 2008.