Jedro

Pravica do posesti in pravica do uporabe stvari v solastnini sta poleg pravice do razpolaganja temeljni upravičenji, ki ju daje lastninska pravica, in kot taki varovani tudi v razmerju med samimi solastniki. Zato je ob uporabi 14. člena ZTLR mogoče tudi v pravdi urediti razmerje med solastniki zaradi nemotene uporabe solastne stvari. Odprt nepravdni postopek za razdružitev in razdelitev solastne nepremičnine torej ni ovira za ureditev uporabe solastne stvari v pravdi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnika sama trpita stroške svojega revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnikoma izročiti v posest podstrešno stanovanje v izmeri 56,52 m2 v stanovanjski hiši na Ptuju, in sicer tako, da jima izroči ključe tega stanovanja in ključe vhodnih vrat stanovanjske hiše. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožba zavrže, podrejeno pa tožbeni zahtevek zavrne oziroma zadeva vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje. Vsebinsko uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj po prepisu razlogov iz sklepa Okrajnega sodišča na Ptuju z dne 15.06.1989 pod opr. št. N 438/88 sodiščema v tej pravdni zadevi očita, da sta odločili o že razsojeni stvari. V nepravdni zadevi je bilo namreč ugotovljeno, da stanovanjski etaži v hiši nimata svojstva stanovanja v smislu prvega odstavka 4. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih, v tej pravdni zadevi pa je sodišče odločilo drugače. Na podlagi ogleda, vendar brez sodelovanja strokovnjaka, je ugotovilo, da gre za dve stanovanji in toženki naložilo, da tožnikoma izroči v posest stanovanje v podstrešni etaži. Toženka vztraja, da ti prostori niso samostojna stanovanjska enota. Poudarja tudi, da so razmere med pravdnimi strankami take, da si ne morejo deliti življenja in bivalnega prostora. Toženka je invalid, ima pravico do zasebnosti, zato uporaba skupnega vhoda ne pride v poštev. Tožnika si lahko uredita poseben vhod. Sicer pa je pravni prednik tožnikov pretežni del solastninskega deleža na hiši dobil kot darilo, kar izhaja iz spisa P 123/93. Toženki tudi po pravnih pravilih Občnega državljanskega zakona pripada pravica do vrnitve darila. V pravočasni dopolnitvi revizije toženka še ponuja tako rešitev zadeve, da se tožnikoma izplača vrednost njunega solastninskega deleža. Revizija je bila vročena tožnikoma, ki v odgovoru predlagata njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP (1977).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v postopku niso bile sporne in ki jih je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da so toženka, njen mož J. F. in sin M. K. kupili sporno stanovanjsko hišo s kupno pogodbo z dne 15.06.1983, po kateri sta J. in M. F. postala solastnika vsak do 1/4, M. K. pa 1/2 kupljene nepremičnine. V 4. členu pogodbe so se kupci dogovorili tudi o načinu uporabe kupljene hiše, in sicer, da bosta J. in M. F. uporabljala stanovanje v pritličju, M. K. pa stanovanje na podstrešju, ki ga bo sam še dokončal, skupno pa bodo uporabljali vse pritikline, stopnišče in ostale skupne prostore. Solastniki so nato več let uporabljali hišo na dogovorjeni način, M. K. je po dokončanju stanovanja na podstrešju to stanovanje uporabljal skupaj z ženo in sinom vse do svoje smrti poleti 1987, njegova žena in sin, torej sedanja tožnika, pa do januarja 1988, ko sta ostala solastnika zamenjala ključavnico na vhodnih vratih hiše in jima s tem onemogočila uporabo podstrešnega stanovanja. Navedene dejanske ugotovitve, ki temeljijo na listinah in delno skladnih izjavah pravdnih strank, so bile podlaga, da je ob ustreznih izjavah pravdnih strank sodišče prve stopnje na naroku 07.06.1999 kot nesporno med njimi ugotovilo, da imata tožnika pravico uporabljati stanovanje na podstrešju in da nimata ključev vhodnih vrat v hišo in ključev podstrešnega stanovanja.

Ob taki dejanski podlagi sta tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni odločitvi sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku in odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi toženkine pritožbe. Tožnika, ki sta na podlagi sklepa o dedovanju solastnika hiše vsak do 1/4, imata pravico skupaj z ostalimi solastniki imeti solastno stvar v posesti in jo sorazmerno svojemu delu uporabljati, ne da bi s tem kršila pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR - Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90). Tožnika z zahtevano uporabo podstrešnega stanovanja ne bosta kršila pravice toženke kot solastnice hiše pri njeni uporabi stanovanja v pritličju, pa čeprav bosta pri tem uporabljala skupni vhod v hišo in skupno stopnišče. Prav tak način uporabe je bil med solastniki pogodbeno dogovorjen, kršila pa sta ga toženka in njen mož z zamenjavo ključavnice na vhodnih vratih v hišo, s čimer sta tožnikoma onemogočila uporabo solastne stvari. Pravica do posesti in pravica do uporabe stvari v solastnini sta poleg pravice do razpolaganja temeljni upravičenji, ki ju daje lastninska pravica, in kot taki varovani tudi v razmerju med samimi solastniki. Zato je ob uporabi 14. člena ZTLR mogoče tudi v pravdi urediti razmerje med solastniki zaradi nemotene uporabe solastne stvari.

Odprt nepravdni postopek pri Okrajnem sodišču na Ptuju pod št. N 82/95 zaradi razdružitve in razdelitve solastne nepremičnine ni ovira za ureditev uporabe solastne stvari v pravdi. Možno je, da bodo ob sami razdružitvi solastnine stranke dosegle drugačen sporazum ali da bo sodišče odločilo drugače, vendar bo odločalo o drugem vprašanju in ne o uporabi solastne stvari. V dopolnitvi revizije navedene okoliščine se nanašajo na bodočo razdružitev in zato niso upoštevne. V že končanem nepravdnem postopku pri Okrajnem sodišču na Ptuju pod N 438/88 zaradi določitve takrat še mladoletnega tožnika za imetnika pravice uporabe stanovanja se je tudi glede na takratno stanovanjsko zakonodajo vsebinsko odločalo o drugih vprašanjih kot v sedanji pravdni zadevi. Zato je neutemeljen toženkin revizijski ugovor o že razsojeni stvari. Toženkino sklicevanje na zadevo P 123/93 brez trditev, kaj je predmet spora v tej pravdni zadevi, ali je postopek že končan in kako je končan, je neupoštevno. Kakšna pravica gre toženki po pravnih pravilih bivšega Občnega državljanskega zakonika v zvezi z vrnitvijo darila, ni pomembno, saj toženka ni istočasno zatrjevala, da je zahtevala in uspela z zahtevo za preklic darila.

Glede na obrazloženo dejansko in pravno podlago tožbenega zahtevka, s katerim je zahtevano varstvo solastninske pravice obeh tožnikov, za pravilno uporabo materialnega prava ni bilo odločilno, ali pomenijo stanovanjski prostori na podstrešju solastne stanovanjske hiše zaključeno stanovanjsko enoto po kriterijih prejšnje ali sedanje stanovanjske zakonodaje. Tožnika imata kot solastnika pravico do uporabe skupnega vhoda in skupnega stopnišča ne glede na vprašanje, ali prostori v podstrešni etaži, ki naj bi bili po pogodbeno dogovorjenem načinu uporabe v njuni izključni uporabi, ustrezajo kriterijem za opredelitev stanovanja v smislu stanovanjske zakonodaje. Ali povedano drugače: njuna pravica imeti solastno stvar v posesti in jo uporabljati, ni vezana na stanovanjsko zakonodajo. Zato jima je toženka kot druga solastnica iste stvari dolžna omogočiti izvrševanje njune solastninske pravice na pogodbeno dogovorjeni način, kar bo omogočila tudi z izročitvijo ključev solastne stanovanjske hiše. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni in ker v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP (1977) toženkino revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njene priglašene revizijske stroške. O stroških revizijskega odgovora je odločilo na podlagi določb prvega odstavka 166. člena ZPP (1977) v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP (1977), ker tožnika z revizijskim odgovorom nista pripomogla k razjasnitvi zadeve.