Jedro

Za presojo obstoja kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku člena 310 KZ-1 je ključna ugotovitev, ali si je storilec kaznivega dejanja vzel pravico, za katero misli, da mu pripada, torej, ali je podano njegovo objektivno prepričanje, da si jemlje pravico, ki mu pripada in da ima za tako ravnanje pravni naslov, s svojim ravnanjem pa obide z zakonom predpisano pot. Kazensko sodišče pa glede na takšno dikcijo navedene zakonske določbe v nasprotju s pritožbenim naziranjem ni zavezano k ugotavljanju sporne meje, temveč je dolžno ugotavljati na podlagi izvedenih dokazov le, ali je podano storilčevo prepričanje, da mu v določenem trenutku neka pravica, ki si jo lasti, tudi gre, kar je pravilno upoštevalo tudi prvo sodišče, ki se je pri ugotavljanju ključnih relevantnih dejstev, pomembnih za razsojo omejilo na ugotavljanje za to kaznivo dejanje pravno pomembnih dejstev, ki so bila nato tudi pomembna pri ureditvi meje, ko je bila v letu 2021 dosežena s sodno poravnavo s strani vseh udeleženih.

Bistveno za presojo obstoja očitanega kaznivega dejanja je čas poseka odkazanih dreves na sporni površini, to je v času od 16. 1. 2018 do 18. 1. 2018, zato samo dogajanje v zvezi s sporno površino, ki je bila kasneje definirana v nepravdnem postopku, ni relevantno dejstvo za presojo o tem, ali sta si obdolženca v konkretnem primeru vzela pravico, za katero sta mislila, da jima (v času od 16. 1. 2018 do 18. 1. 2018) pripada, brez, da sta glede na dogovor podan že 28. 2. 2017 počakala, da se zadeva po pravni poti uredi.

Izrek

I. Ob reševanju pritožb obeh obdolžencev se sodba sodišča prve stopnje glede izrečene kazenske sankcije spremeni tako, da se obema obdolžencema za kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku člena 310 KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 20 KZ-1, kot je opisano v krivdoreku izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, namesto pogojne obsodbe in v njej določene zaporne kazni (2) dveh mesecev zapora in preizkusne dobe (1) enega leta, po prvem odstavku člena 68 KZ-1 izreče sodni opomin.

II. V preostalem delu pa se pritožbi obeh obdolžencev zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče spoznalo oba obdolženca za kriva storitve kaznivega dejanja samovoljnosti v sostorilstvu po prvem odstavku člena 310 KZ-1 v zvezi s členom 20 KZ-1 in jima po členu 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere jima je za očitano kaznivo dejanje določilo zaporno kazen 2 (dveh) mesecev zapora s preizkusno dobo 1 (enega leta). V skladu z določbo prvega odstavka člena 95 ZKP pa je obema nerazdelno naložilo v plačilo še stroške kazenskega postopka (ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom) in da sta oba dolžna plačati potrebne izdatke zasebne tožilke in potrebne izdatke ter nagrado njenega pooblaščenca, obema pa je naložilo v plačilo še sodno takso vsakemu v višini 100,00 EUR.

2. Taki odločitvi nasprotuje obd. A. A. z vloženo pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev zakona ter smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

Odločitev v izpodbijani sodbi napada tudi obd. F. F. po svoji zagovornici z uveljavljanjem pritožbenih razlogov kršitve zakona ter zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da se pritožbi tako ugodi, da se obdolženca oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja, podredno pa, da se napadena sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v nov postopek.

3. Zasebna tožilka je po svojem pooblaščencu vložila odgovor na vloženi pritožbi obeh obdolžencev, ki ju šteje za neutemeljeni in predlaga njuno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Obe pritožbi sta neutemeljeni, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno v okviru uradnega preizkusa spremeniti v delu glede izrečene kazenske sankcije.

5. V nasprotju s pritožbenimi navedbami obeh pritožb je prvo sodišče dejansko stanje v predmetni kazenski zadevi ugotovilo pravilno in popolno, saj je razjasnilo vsa odločilna dejstva in zbrane dokaze, katere je po prepričanju pritožbenega senata tudi pravilno dokazno ocenilo in na tej podlagi tudi zanesljivo ugotovilo, da sta oba obdolženca storila očitano jima kaznivo dejanje, zaradi česar pritožbeno sodišče soglaša tako z dejanskimi ugotovitvami, kot tudi s pravnimi zaključki v izpodbijani sodbi, kar bo konkretneje obrazloženo v nadaljevanju, razen v delu glede izrečene kazenske sankcije, v katerem je odločitev prvega sodišča tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, tudi spremenilo.

6. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi, ki so pritožbeno neproblematizirane, izhajajo naslednja relevantna dejstva: - zasebna tožilka je lastnica do celote parc. št. 949/2 k.o. X., ki meji tudi na nepremičnino parc. št. 956 k.o. X., katere solastnika pa sta obdolženca do 7/8, oz. do 1/8 celote - že v letu 2001 je potekala ureditev meje med prej navedenimi zemljišči, ki jo je vodil geode B. B., ki pa kljub temu, da je postavil mejnike, elaborata odmere ni izdelal, zaradi česar le-ta ni bila evidentirana na GU - revirni gozdar C. C. je na podlagi dveh odločb Zavoda za gozdove z dne 17. 11. 2014 in 17. 8. 2016 na območju, ki ga pozna, večkrat odkazal sečnjo dreves, enkrat za D. D., dva ali trikrat pa za E. E. in takrat je šel z njim v gozd obd. A. A., posek pa je bil odkazan zaradi pomladitve sečnje na spornem mejnem območju, kjer meja ni jasna - v začetku leta 2017 je zasebna tožilka skupaj s svojimi sinovi na spornem območju zaznala označena drevesa za posek, zato se je odločila za ureditev meje med obema prej navedenima parcelnima številkama, 6. 2. 2017 pa je obd. E. E. še poslala poseben dopis, da zaradi neurejenosti in spornosti meje na tem območju naj ne podira označenih dreves, dokler meja ne bo določena - 28. 2. 2017 je bila opravljena mejna obravnava (vodil jo je geometer G. G.) ob prisotnosti zasebne tožilke in obeh obdolžencev z označitvijo meje po katastrski skici, ki jo je pokazal G. G. in s katero so se strinjali vsi mejaši, razen obdolžencev, katerima je bilo s strani geometra pojasnjeno, da mejnika, ki jih je na mejni obravnavi v letu 2001 vkopal geometer B. B., nimata ustrezne pravne veljave in sta neobstoječa, takrat pa je bilo med njimi tudi izrecno dogovorjeno, da dokler meja ne bo določena, nihče na tem območju ne bo dreves sekal - zasebna tožilka je 17. 7. 2017 vložila zahtevo za ureditev meje pri Geodetskem zavodu v A., v januarju 2018 pa je bila obveščena o podiranju predhodno odkazanih dreves na navedenem območju, ki je sporno - 13. 2. 2018 je bila opravljena ustna obravnava v Geodetski pisarni v B., kjer do sporazumne ureditve meje ni prišlo, zato je sledila prekinitev tega postopka, obdolženca kot predlagatelja pa napotena, da sta predlagala pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah določitev meje, kar se je obravnavalo v nepravdni zadevi opr. št. N 6/2018, v kateri je 9. 7. 2021 med strankami bila sklenjena sodna poravnava.

7. Na podlagi gornjih ugotovitev je prvo sodišče na podlagi natančne dokazne ocene, ki jo sprejema tudi pritožbeno sodišče zaključilo, da v času storitve obdolžencema očitanega kaznivega dejanja samovoljnosti meja med parc. št. 949/2 in 956 k.o. X. ni bila urejena, ampak je med katastrsko mejo in mejo, ki sta jo na mejni obravnavi 28. 2. 2017 pokazala obdolženca, nastal sporen prostor, na katerem pa je nato prišlo do poseka odkazanih dreves, ki jih je gozdarju C. C. pokazal obd. F. F. **Glede zavrnitve predlaganih dokazov:**

8. S pritožbenimi navedbami, da prvo sodišče ni izvedlo nobenega od predlaganih dokazov (ogled meje, zaslišanje prič), zaradi česar tudi ni ugotovilo, kje so potekale meje in se je zadovoljilo le s predstavljeni skicami v sodni dvorani, obe pritožbi smiselno uveljavljata kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka člena 371 ZKP, vendar neutemeljeno.

9. Zavrnitev predlaganih dokazov s strani obeh obdolžencev je prvo sodišče obrazložilo v drugem odstavku točke 4) izpodbijane sodbe, kjer je prepričljivo pojasnilo, da je v dokaznem postopku pregledalo in dokazno ocenilo vse skice, fotografije območja in v zvezi s tem zaslišalo več prič, ki so potrdile in opisale sporno področje ter naravne in določene meje, zaradi česar je glede na očitek storitve kaznivega dejanja samovoljnosti zavrnilo tako predlagane dokaze, še zlasti, ker se je obdolžencema očitala storitev kaznivega dejanja v januarju 2018, zaslišane priče pa naj bi vedele izpovedati o sečnji v septembru 2016, ki pa ni predmet tega postopka.

Prvo sodišče je s takimi razlogi pravilno izhajalo iz določbe drugega odstavka člena 329 ZKP, po katerem v skladu z načelom proste presoje dokazov dokazovanje v kazenskem postopku obsega samo tista dejstva, za katera sodišče oceni, da so pravno relevantna za razsojo, torej pomembna za pravilno odločitev, ostale dokaze pa sme sodišče zavrniti, kar mora tudi ustrezno obrazložiti in kar je prvo sodišče tudi storilo.

Za presojo obstoja kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku člena 310 KZ-1 je namreč ključna ugotovitev, ali si je storilec kaznivega dejanja vzel pravico, za katero misli, da mu pripada, torej, ali je podano njegovo objektivno prepričanje, da si jemlje pravico, ki mu pripada in da ima za tako ravnanje pravni naslov, s svojim ravnanjem pa obide z zakonom predpisano pot. Kazensko sodišče pa glede na takšno dikcijo navedene zakonske določbe v nasprotju s pritožbenim naziranjem ni zavezano k ugotavljanju sporne meje, temveč je dolžno ugotavljati na podlagi izvedenih dokazov le, ali je podano storilčevo prepričanje, da mu v določenem trenutku neka pravica, ki si jo lasti, tudi gre, kar je pravilno upoštevalo tudi prvo sodišče, ki se je pri ugotavljanju ključnih relevantnih dejstev, pomembnih za razsojo omejilo na ugotavljanje za to kaznivo dejanje pravno pomembnih dejstev, ki so bila nato tudi pomembna pri ureditvi meje, ko je bila v letu 2021 dosežena s sodno poravnavo s strani vseh udeleženih. Po povedanem pritožbeni očitek o nepravilni zavrnitvi predlaganih dokazov, zlasti glede kraja dejanja, ki naj bi imelo za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, s strani obeh vloženih pritožb ni utemeljen.

**Glede spornega območja, na katerem je bil opravljen v januarju 2018 posek odkazanih dreves:**

10. Obe pritožbi vztrajata, da drevesa, ki so bila posekana v januarju 2018, niso bila posekana na spornem območju, ki je bilo kot sporno območje definirano na mejni obravnavi dne 28. 2. 2017, kajti sporno območje, ki se je oblikovalo kot sporno na tej mejni obravnavi (ko je bila s strani geometra G. G. pokazana katastrska meja, na drugi strani pa je bila s strani obeh obdolžencev pokazana drugačna meja), se je razlikovalo od tistega spornega območja, ki ga je kot takega definiralo nepravdno sodišče v nepravdnem postopku opr. št. N 6/2018 v A. dne 19. 10. 2018, ko je zasebna tožilka pokazala drugače, kje naj bi po njenem sploh potekala meja med obema parcelnima številkama in ko se je sporni prostor s takimi njenimi navedbami povečal. Vse do takrat je bil sporni prostor v velikosti 715 m2, na naroku v tej nepravdni zadevi pa se je sporni prostor povečal na 1383 m2, kar pomeni, da je bil sporni prostor v času poseka manjši, kot je bil pokazan v navedeni pravdni zadevi. Prav tako pa oba pritožnika vztrajata, da se je sečnja izvrševala po delu nepremičnine, ki v času od mejne obravnave 28. 2. 2017 pa vse do naroka v navedeni pravdni zadevi ni bil sporen, torej se je sečnja izvršila na območju, kjer sta se oba obdolženca in zasebna tožilka strinjala, da gre za gozd, last obeh obdolžencev, ne pa zasebne tožilke. Take navedbe so neutemeljene.

11. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da so se mejne obravnave 28. 2. 2017 udeležili tako zasebna tožilka, njena oba sinova in tudi geodet G. G. takrat je bila opravljena tudi izmera celotne parcele zasebne tožilke, obhojena je bila meja, s strani geometra G. G. pa je bila pokazana katastrska meja in s katero so se strinjali zasebna tožilka in ostali mejaši, ne pa tudi oba obdolženca, ki pa sta predstavila svoje (drugačno) prepričanje o tem, kje poteka meja, ki se je razlikovala od katastrske meje, kar vse je bil, kot je pravilno razlogovalo že prvo sodišče, tudi razlog, da se je zasebna tožilka odločila v juliju 2017 vložiti zahtevek za ureditev meje. Prvo sodišče torej ni bilo zavezano k ugotavljanju pravilnega poteka meje, temveč je bilo dolžno za ugotovitev krivde obeh obdolžencev dolžno ugotavljati le, ali je bil posek izveden na spornem mejnem prostoru, kar pa je zanesljivo ugotovilo. Kajti o sporni ploskvi, na kateri je bil izveden posek sta izpovedali tako priči B. B., kot tudi G. G., prvo sodišče pa je v točki 21) prepričljivo pojasnilo, da je zaradi neurejenosti meja med obema parcelama sporen prostor nastal med katastrsko mejo in mejo, ki sta jo na mejni obravnavi 28. 2. 2017 pokazala obdolženca, to pa je tudi tisti prostor, kjer je posek bil izveden. Zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni relevantno, da se je vse do naroka v nepravdni zadevi opr. št. N 6/2018 sporni prostor povečeval, kajti že prvo sodišče je zanesljivo ugotovilo, da se je zasebna tožilka na naroku 28. 2. 2017 v nasprotju z obdolžencema s katastrsko mejo strinjala, kar je bil tudi razlog za vložitev kazenske ovadbe. Bistveno za presojo obstoja očitanega kaznivega dejanja je torej čas poseka odkazanih dreves na sporni površini, to je v času od 16. 1. 2018 do 18. 1. 2018, zato samo dogajanje v zvezi s sporno površino, ki je bila kasneje definirana v nepravdnem postopku, ni relevantno dejstvo za presojo o tem, ali sta si obdolženca v konkretnem primeru vzela pravico, za katero sta mislila, da jima (v času od 16. 1. 2018 do 18. 1. 2018) pripada, brez, da sta glede na dogovor podan že 28. 2. 2017 počakala, da se zadeva po pravni poti uredi.

12. V tej zvezi pa je prvo sodišče s prepričljivimi razlogi napravilo sklep, (-) da glede na to, da sta oba obdolženca s strani zasebne tožilke in njenih sinov že v letu 2017 (natančneje 6. 2. 2017) bila najprej ustno, nato pa tudi pisno opozorjena, da naj do takrat, dokler meja ne bo urejena, ne podirata odkazanih dreves, (-) da je nato 28. 2. 2017 na mejni obravnavi bila natančno definirana sporna površina med obema parcelnima številkama, ko se je samo zasebna tožilka strinjala s katastrsko mejo, ki jo je pokazal geodet G. G., nasprotovala pa sta ji oba obdolženca, v nasprotju s pritožbenimi navedbami zanesljivo ugotovilo, da je obstajalo razhajanje glede poteka meje med obema parcelnima številkama, last zasebne tožilke in obeh obdolžencev, torej da je znotraj takih razhajanj obstajal sporni mejni prostor, ki so ga na podlagi predloženih skic in fotografij prepoznali tudi H. H., I. I., J. J. in G. G. in tudi zasebna tožilka. Zato v celoti v nasprotju s pritožbenimi navedbami prepričajo zaključki prvega sodišča, da zagovor obdolžencev, da posek ni bil opravljen na spornem prostoru, ne vzdrži, saj se je posek izvršil na tistem spornem prostoru, ki je bil opredeljen že 28. 2. 2017, torej po pobočju navzgor od katastrske meje, ki je bila izmerjena in nikoli evidentirana v letu 2001. Pritožbeno uveljavljani razlog glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja v tem delu, kot ga zatrjujeta obe pritožbi, je zato neutemeljen.

**Glede očitka o sečnji obeh obdolžencev:**

13. Zagovornica obd. F. F. v tem delu navaja, da izpovedbe prič, ki so obdolženca videle pri spravilu lesa, ni zadosten dokaz, da je obdolženec tudi sekal odkazana drevesa, ker se je spravilo lesa vršilo nekaj časa po poseku, kar je pritrdila tudi sama zasebna tožilka, pri čemer izrecno izpostavlja, da so vse priče izpovedovale le o poseku, ker pa so tesno povezane z zasebno tožilko, pa so po prepričanju pritožbe tudi neverodostojne.

Obd. A. A. pa v tej zvezi vztraja pri tem, da noben dokaz ni potrdil, da je tudi sostorilka očitanega kaznivega dejanja, katerega tudi objektivno ni zmožna storiti zaradi zdravstvenih težav, saj gre pri podiranju dreves za težja opravila, v nepravdnem postopku pa je izpovedovala o posekih, ki so se vršili dosti prej, ne pa v kritičnem času, tako je namreč tudi razumela vsa vprašanja poslujoče sodnice, zato so zaključki prvega sodišča v tem delu nepravilni.

14. Prvo sodišče je (točka 22 izpodbijane sodbe) z razlogi, ki mu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče natančno pojasnilo, zakaj je obema obdolžencema očitano kaznivo dejanje storjeno v sostorilstvu, pri čemer je izhajalo ne le iz izpovedb zaslišanih prič in fotografij, na katerih so zaslišane priče ob izvajanju poseka na spornem posestvu prepoznale oba obdolženca, temveč je ustrezno kritično ocenilo tudi zapis v zapisniku z naroka v nepravdni zadevi opr. št. N 6/2018 z dne 6. 10. 2020, ko je obdolženka, brez, da bi bila o tem posebej vprašana, kot stranka v nepravdnem postopku (nasprotna udeleženka) na vprašanje, kdo je opravil sečnjo v kritičnem času sama povedala, da sta jo izvršila oba predlagatelja (sedaj obdolženca), vendar pa sta sečnjo opravila na svojem zemljišču in nista sekala preko mejnikov. Nenazadnje pa tudi iz samih zagovorov obeh obdolžencev, kot utemeljeno zaključuje prvo sodišče, ne izhaja, da nista podirala in opravila odvoz dreves, celo obratno, zato so take pritožbene navedbe, da obdolženca poseka nista opravila, celo protispisne. Zato je zagovor obeh obdolžencev v tem delu prvo sodišče utemeljeno ocenilo kot sprenevedanje, še zlasti, ker sta oba v nadaljevanju, kot izhaja iz ugotovitev v izpodbijani sodbi, vložila tudi predlog za določitev meje v navedeni pravdni zadevi. Končno pa tudi pritožbeno neproblematizirani zaključki prvega sodišča v točki 22) izpodbijane sodbe na podlagi fotografij, po katerih so navzoče priče (D. D., I. I.) prepoznale oba obdolženca, potrjujejo pravilnost zaključkov prvega sodišča, da je očitano kaznivo dejanje bilo storjeno s strani obeh obdolžencev, torej v sostorilstvu, saj sta oba ves čas prostor, na katerem se je izvajal posek, štela za svojega, čeprav sta bila s strani zasebne tožilke celo pisno opozorjena, naj ne sekata. Zato tudi tak pritožbeni očitek obeh pritožb ne vzdrži. 15. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožbeno uveljavljan razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljen, zaključki in razlogi v izpodbijani sodbi v tem delu so prepričljivi, prav tako pa je prvo sodišče s prepričljivimi razlogi (točka 27) pojasnilo subjektivni odnos obeh obdolžencev do storjenega kaznivega dejanja in izhajalo iz ugotovitev, da sta oba obdolženca pred sečnjo dreves bila večkrat seznanjena, da meja med obema parcelnima številkama ni urejena, da je pred tem obstajal celo ustni dogovor, da se na spornem območju ne bo sekalo, nato pa jima je bil poslan še pisni poziv zasebne tožilke, da naj se s sečnjo počaka do ureditve meje, k čemur sta se obdolženca zavezala tudi na mejni obravnavi 28. 2. 2017. Na podlagi takih ugotovitev prepričajo v nasprotju s pritožbenimi navedbami zaključki prvega sodišča v tem delu, da sta podana hotenje in zavedanje obeh obdolžencev (naklep) in da od tedaj dalje, ko je bilo nesporno definirano sporno območje – ploskev (med katastrsko mejo in mejo, ki sta jo pokazala obdolženca), je bilo obema obdolžencema jasno, da meja ni urejena, saj potekajo postopki za ureditev mej in da gre med obema nepremičninama za sporni prostor. Zato je bilo njuno nadaljnje ravnanje v januarju 2018 v nasprotju z dogovorom in s postopki, ki so bili že pred tem v teku, zaradi česar tudi pritožbeno sodišče take razloge o krivdi obeh obdolžencev s strani prvega sodišča sprejema kot prepričljive, pritožbeni očitki v tem delu pa so neutemeljeni.

16. V skladu z določbo člena 386 ZKP pritožba zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ali pa zaradi kršitve zakona, ki je podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, zato je pritožbeno sodišče slednjo preizkusilo po uradni dolžnosti, čeprav obe pritožbi izrečene sankcije nista problematizirali. Prvo sodišče je obema obdolžencema izreklo sankcijo opozorilnega značaja, to je pogojno obsodbo ob ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščinah v prepričanju, da obdolženca v prihodnje s storitvijo kaznivih dejanj ne bosta nadaljevala.

17. Vendar pa je po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena sankcija ob upoštevanju načela individualizacije pri izrekanju kazenskih sankcij, prestroga. Prvo sodišče je sicer ugotovilo, da sta oba obdolženca kot predlagatelja v nepravdnem postopku v zadevi opr. št. N 6/2018 in med drugim tudi zasebna tožilka kot nasprotna udeleženka na naroku dne 9. 7. 2021 sklenili sodno poravnavo, s katero so, kot izhaja iz zapisnika na listni št. 166 te nepravdne zadeve natančno določili potek meje med zemljiščem, last predlagateljev in nasprotnimi udeleženci. Sklenitev sodne poravnave je v civilnem postopku mogoča le ob pripravljenosti in vzajemnem popuščanju vseh udeležencev postopka, vse z namenom, da se obstoječi spor čim prej zaključi. Na podlagi take ugotovitve je ob tem, da sta tudi oba obdolženca, kot predlagatelja tega postopka bila pripravljena na sklenitev sodne poravnave, ki sta jo tudi podpisala, po prepričanju pritožbenega sodišča izpolnjen pogoj za izrek sodnega opomina po prvem odstavku člena 68 KZ-1, po katerem se sodni opomin sme izreči za vsa kazniva dejanja, za katera je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta v primeru, če so storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebej lahkega. V konkretnem primeru je sklenitev sodne poravnave v prvotno tako nasprotnih prepričanjih obeh obdolžencev in ostalih udeležencev mejnega postopka tehtna olajševalna okoliščina, na podlagi katere je izpolnjen pogoj za izrek sodnega opomina, ki je predviden v navedeni zakonski določbi. Zato je pritožbeno sodišče glede na navedeno in na vse predhodno ugotovljene okoliščine, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe odločilo, da pri do sedaj še nekaznovanih obdolžencih za storitev očitanega jima kaznivega dejanja zadostuje izrek milejše kazenske sankcije, torej sodnega opomina. Zato je na podlagi zakonskega pooblastila iz drugega odstavka člena 394 ZKP pritožbeno sodišče na podlagi uradnega preizkusa poseglo v izrečeno sankcijo tako, da je obema obdolžencema namesto izrečene pogojne obsodbe in v njej določene zaporne kazni dveh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta poslej po prvem odstavku člena 68 KZ-1 izreklo sodni opomin.

18. Po povedanem je bilo potrebno pritožbi zagovornice obd. F. F. in obd. A. A. zavrniti kot neutemeljeni (določba člena 391 ZKP) in potrditi izpodbijano sodbo, pri čemer pa pritožbeno sodišče dodaja, da v tem delu pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP, po uradni dolžnosti in v skladu s členom 386 ZKP pa je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji na podlagi zakonskega pooblastila iz drugega odstavka člena 394 ZKP.

19. Ker je bilo z odločitvijo pritožbenega sodišča odločeno v korist obeh obdolžencev, jima v skladu z določbo drugega odstavka člena 98 ZKP ne bo potrebno plačati stroška pritožbenega postopka – sodne takse za pritožbo.