Jedro

Ni podana pravna podlaga za to, da bi delodajalec prenosnik solidarno odgovarjal delavcu, ki je bil prevzet k delodajalcu prevzemniku, če mu je kasneje delovno razmerje zaradi stečaja nad delodajalcem prevzemnikom prenehalo in če v stečajnem postopku njegove terjatve iz delovnega razmerja niso bile v celoti poplačane.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 2.539,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 10. 2009 dalje do plačila ter da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (prvi odstavek izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 413,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (drugi odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko ni upoštevalo obveznosti iz pogodbe med toženo stranko in hčerinsko družbo, invalidskim podjetjem M. d.o.o., po kateri je tožena stranka dolžna prevzeti delavce, če bi podjetje M. d.o.o. prenehalo obstajati zaradi stečaja, likvidacije ali na drug način. Prenehanje invalidskega podjetja je bilo predvidljivo že veliko pred uvedbo stečaja, tožena stranka pa je istočasno zahtevala uvedbo stečaja nad M. d.o.o. in nad seboj. Zaradi tega je tožena stranka prenehala obstajati pred hčerinsko družbo in ni bila zmožna izpolniti obveznosti po pogodbi s hčerinsko družbo. Tožena stranka delavcev namerno ni sprejela, zaradi česar je kršila dogovorjeno obveznost in je tožeči stranki odškodninsko odgovorna za škodo v višini uveljavljane terjatve. Podjetje M. d.o.o. je bilo že od leta 2002 v izgubi, slabo likvidno in zelo zadolženo, vendar sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljalo, čeprav to po mnenju tožeče stranke bistveno vpliva na presojo obveznosti tožene stranke in njeno odškodninsko odgovornost. Če bi tožena stranka delavce sprejela nazaj v delovno razmerje, bi s tem zagotovila ustrezno izplačilo odpravnine, saj je tožena stranka, za razliko od M. d.o.o., vsaj delno sposobna za plačilo odpravnine. Tožena stranka je bila kot 100 % lastnica hčerinske družbe dolžna zagotoviti ukrepe ob kapitalski neustreznosti. Tožeča stranka je s tem v zvezi predlagala izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo odškodninske odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo zaradi opustitve dolžnih ukrepov po ZFPPIPP, je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnica je bila 35 let zaposlena pri toženi stranki, zatem pa se je z 21. 1. 2008 zaposlila pri M. d.o.o. (pogodba o zaposlitvi z dne 15. 1. 2008 - B2). Kot izhaja iz 2. odstavka 1. člena pogodbe o zaposlitvi, je bila pri tožnici na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 18. 12. 2007 ugotovljena III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in s tem pravica do dela na delovnem mestu, na katerega je razporejena, to je ročni polagalec tkanin. Zato sta po določbi 1. odstavka 1. člena pogodbe stranki sklenili delovno razmerje za delo na navedenem delovnem mestu za polovični delovni čas, potem ko je tožnica istega dne (15. 1. 2008) sklenila s toženo stranko sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi (B5), ker zaradi ugotovljene invalidnosti ni bila več zmožna opravljati svojega dela ročni polagalec tkanin s polnim delovnim časom. M. d.o.o. (v nadaljevanju: M.) je dne 28. 10. 2008 tožnici redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (B4), tožnica in M. pa sta dne 5. 3. 2009 sklenila dogovor o obročnem plačevanju odpravnine iz 109. člena ZDR (A2). Tožnica je izpovedala, da je v času uvedbe stečajnega postopka nad M. že bila brezposelna. V stečajnem postopku nad M. je prijavila terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 104,18 EUR in odpravnino po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR/02), v višini 2.435,80 EUR. Nadalje je navajala, da M. ni sposoben poplačila (priznane) terjatve, zato je terjatev v istem znesku prijavila tudi v stečaju nad toženo stranko. Na naroku dne 10. 5. 2011 je še navedla, da je bilo prenehanje M. predvidljivo že pred prenehanjem delovnega razmerja tožnici, zaradi česar je tožena stranka odškodninsko dogovorna. Tožena stranka je z M. dne 4. 8. 1995 sklenila pogodbo o zaposlovanju delavcev tožene stranke v M. (B3), v kateri se je zavezala, da bo v primeru, da bi podjetje M. zaradi stečaja, likvidacije oz. na kakšen drugačen način prenehalo obstajati, vse delavce M. sprejela v delovno razmerje (3. člen). Glede na naravo sporazuma iz leta 1995 tožnica meni, da je v zvezi s spremembo tožničinega delovnopravnega statusa prišlo do spremembe delodajalca po 73. členu ZDR. Zato je tožena stranka na podlagi 4. člena Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju: Direktiva Sveta 2011/23/ES) in 73. člena ZDR, ker je prišlo do bistvenega poslabšanja razmer pri delodajalcu prevzemniku, kot delodajalec prenosnik solidarno odgovorna za poplačilo njene terjatve.

Po določbi 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev tožene stranke pri M. je imela tožnica pravico vrniti se k toženi stranki po prenehanju delovnega razmerja pri M., v primeru stečaja ali likvidacije M.. Ker je tožnici nesporno prenehalo delovno razmerje pri M. pred uvedbo stečaja, in sicer zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ni podan pravni položaj iz 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev tožene stranke pri M.u, ko bi lahko tožnica uveljavljala vrnitev k toženi stranki. Tožnica tudi ni zatrjevala, da bi (ne glede na razlog prenehanja delovnega razmerja pri M.), uveljavljala vrnitev k toženi stranki po 3. členu Pogodbe o zaposlovanju delavcev tožene stranke pri M.. Ker tožena stranka ni njen delodajalec in delovno razmerje s toženo stranko ni bilo nikoli ponovno vzpostavljeno, saj se tožnica k toženi stranki ni vrnila, ne more na podlagi 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev tožene stranke v M. od tožene stranke uspešno uveljavljati terjatev iz delovnega razmerja. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/2007, s spremembami; ZFPPIPP) namreč med pravnimi posledicami uvedbe stečajnega postopka ne določa prenehanja delovnega razmerja po samem zakonu, zato uvedba stečajnega postopka zoper toženo stranko ne pomeni, da tožeča stranka ne bi mogla uveljavljati vrnitve k toženi stranki v smislu 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev tožene stranke v M., tudi če je bil zoper toženo stranko že uveden stečajni postopek.

V zvezi z uveljavljano odškodninsko odgovornostjo tožene stranke je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje na naroku dne 10. 5. 2011 zgolj navajala, da je bil stečaj M. predvidljiv že pred prenehanjem delovnega razmerja tožnici. Ostalih potrebnih trditev v zvezi z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke tožnica ni podala, niti ni predlagala izvedbe dokazov za ugotavljanje odškodninske odgovornosti. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je protispisna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, saj ga tožeča stranka v tem sporu sploh ni predlagala. Nedopustna pritožbena novota v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP, je tudi navedba, da je tožena stranka opustila dolžne ukrepe za zagotovitev kapitalske ustreznosti in likvidnosti iz ZFPPIPP. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala, da je odškodninska odgovornost tožene stranke kot lastnice M. posledica opustitve ukrepov iz ZFPPIPP, ki se nanašajo na upravljanje likvidnostnega tveganja in spremljanje in zagotavljanje kapitalske ustreznosti. Zato teh pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati. Pri tem tožeča stranka tudi spregleda, da ZFPPIPP poslovodstvu in nadzornemu svetu stečajnega dolžnika nalaga izvedbo ukrepov za zagotovitev kapitalske ustreznosti oziroma plačilne sposobnosti (34 do 38 člen), ne pa lastniku stečajnega dolžnika. ZFPPIPP zaradi neizvedbe ukrepov predvideva odškodninsko odgovornost članov uprave in nadzornega sveta stečajnega dolžnika, ne določa pa odškodninske odgovornosti lastnika. Toženi stranki torej ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, če ukrepi po ZFPPIPP niso bili izvedeni in je bil stečajni postopek zoper toženo stranko uveden pred uvedbo stečaja nad M.. Zato tožena stranka ne bi mogla biti tožnici odškodninsko odgovorna, tudi če bi tožnica pred sodiščem prve stopnje zatrjevala neizvedbo ukrepov po ZFPPIPP.

Zaposlitev tožnice pri M. v letu 2008 ne predstavlja spremembe delodajalca po 73. členu ZDR, temveč gre za posamezno zaposlitev delavca tožene stranke pri M. zaradi omejitve pri delu, oziroma za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z 9. členom ZDR. Zato v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti 73. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi z M. na podlagi določbe 9. člena ZDR ter s tem posredno zavrnilo navedbe tožnice, da je šlo za spremembo delodajalca iz 73. člena ZDR. ZDR v 3. odstavku 73. člena določa, da ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi. V skladu s 4. odstavkom 73. člena ZDR pa je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku, torej v primeru, če delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker so se iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Iz citirane določbe izhaja, da tudi če bi šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR/02, ne bi bilo nikakršne podlage za solidarno odgovornost tožene stranke (prenosnika) za primer prenehanja delovnega razmerja v M. (prevzemniku). Širjenje odgovornosti delodajalca prenosnika tudi na primere, ko bi delavcu prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi v stečaju ali iz poslovnih razlogov, ni sprejemljivo in zanj v citiranih določbah ni nobene pravne podlage. Teh obveznosti ni dopustno široko razlagati, saj že Direktiva v 4/2. členu določa obveznost prevzemnika, ne pa prenosnika.

Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo določb drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 2001/23/ES, ki določa, da se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca. Iz Direktive tudi sicer ne izhaja, da bi se termin „delodajalec“ nanašal na delodajalca prenosnika, zato ureditev v Direktivi ne daje podlage za odločitev, da bi bil delodajalec prenosnik solidarno zavezan za vse terjatve delavca do prevzemnika, ki nastanejo zaradi poslabšanja delovnih pogojev delavca zaradi prenosa.

Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odstavkom 165. člena ter 155. členom ZPP.