Jedro

Vprašanje, ali se nepremičnine, ki so bile zaradi lastnosti, podanih že v času podržavljenja, razglašene za naravno znamenitost po podržavljenju, vrednoti po Pravilniku o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti in se zanje poleg osnovne vrednosti ugotovi tudi dodatno vrednost naravne znamenitosti, ne zahteva revizijske presoje, saj odgovor nanj daje že jasno besedilo prvega odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper 5. in 7. točko delne odločbe Ministrstva za okolje in prostor, št. 490-29/2012/63 z dne 5. 10. 2016. Z njo je v izpodbijanem delu odločilo, da je zavezana stranka Slovenski državni holding d. d. dolžna revidentu kot skrbniku za posebni primer za pokojnega upravičenca izplačati odškodnino v obliki obveznic SDH d. d. v višini 5.909,12 DEM (5. točka izreka) ter da se zahteva za ugotavljanje vrednosti nepremičnin po metodologiji za ocenjevanje naravnih znamenitosti zavrne (7. točka izreka).

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje revident vlaga revizijo, katere dovoljenost utemeljuje na 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Zahteva vračilo stroškov postopka.

**K I. točki izreka:**

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-11 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju teh pogojev na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

5. V skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje navedenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.2 Vprašanje, ki ga navaja revident, teh pogojev ne izpolnjuje. Sprašuje namreč, ali se nepremičnine, ki so bile zaradi lastnosti, podanih že v času podržavljenja, razglašene za naravno znamenitost po podržavljenju, vrednoti po Pravilniku o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (Uradni list, št. 24/92; v nadaljevanju Pravilnik) in se zanje poleg osnovne vrednosti ugotovi tudi dodatno vrednost naravne znamenitosti. Pri tem navaja, da odločitev sodišča odstopa od prakse upravnih organov kot tudi sodne prakse Vrhovnega sodišča, pri čemer izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 797/2008 z dne 17. 9. 2008. 6. Po presoji Vrhovnega sodišča to vprašanje ne zahteva revizijske presoje, saj odgovor nanj daje že jasno besedilo prvega odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Ta kot temeljno izhodišče določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. V četrtem odstavku istega člena ZDen je za ugotavljanje vrednosti naravne znamenitosti (kot posamezne vrste premoženja) določena uporaba podzakonskega predpisa (Pravilnika). Iz navedenega jasnega zakonskega besedila izhaja, da je višina odškodnine vselej odvisna od pravnega statusa podržavljenega premoženja v času podržavljenja, morebitna kasnejša sprememba namembnosti ali drugačna kategorizacija nepremičnine pa na višino odškodnine ne vpliva. Zato nepremičnin, ki v času podržavljenja niso bile razglašene za naravno znamenitost, ni mogoče vrednotiti po Pravilniku (za kar se zavzema revident). Takšna pa je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča,3 od katere sodišče prve stopnje ni odstopilo. Dejansko stanje v zadevi X Ips 797/2008, na katero se revizija sklicuje, je namreč bistveno drugačno kot v konkretni zadevi, kar je ugotovilo tudi že sodišče prve stopnje. V citirani zadevi so bile namreč nepremičnine razglašene za spomenik naravne znamenitosti že v času podržavljenja in ne šele več kot desetletje kasneje kot v obravnavani zadevi.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

**K II. točki izreka:**

8. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1. 2 Npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014. 3 Prim. sodbi VS RS I Up 36/2007 z dne 6. 9. 2007, X Ips 40/2014 z dne 18. 11. 2015 in sklep II Ips 245/2017 z dne 15. 2. 2018.