Jedro

Z vročitvijo pravnomočne sodbe, s katero je bilo odločeno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo, je bil tožnik neupravičeno obogaten, saj je s tem dnem odpadla pravna podlaga za izplačilo odpravnine iz naslova redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožena stranka tožniku že izplačala. Tožena stranka je zato z nasprotno tožbo utemeljeno uveljavljala kondikcijski zahtevek, do zakonskih zamudnih obresti pa je upravičena od obvestila tožnika, da je prejeto odpravnino dolžan vrniti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku od pogodbene kazni v višini 3.825,00 EUR obračunati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2010 dalje do plačila, vse v roku osem dni in pod izvršbo, višji zahtevek pa zavrnilo (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je toženec po nasprotni tožbi dolžan tožnici po nasprotni tožbi plačati 2.725,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2010 dalje, v roku osem dni in pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Toženec po nasprotni tožbi vlaga pravočasno pritožbo zoper II. točko izreka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zavrne zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi kot neutemeljen. Navaja, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožene stranke kot tožniku po nasprotni tožbi zoper tožečo stranko kot tožencu po nasprotni tožbi in odločilo, da je toženec dolžan tožnici iz naslova vračila odpravnine plačati znesek ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri tem je ugotovilo, da je zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnica tožencu poravnala dolžno odpravnino v vtoževanem znesku. Ker je s pravnomočno ugotovitvijo nezakonitosti te odpovedi kasneje odpadla podlaga za plačilo odpravnine, je toženec po nasprotni tožbi, na podlagi 3. odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) prejeto odpravnino dolžan vrniti in plačati zakonske zamudne obresti od zavrnitve poziva tožnice. Toženec po nasprotni tožbi se z navedeno odločitvijo ne strinja in meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je zahtevek tožnice po nasprotni tožbi po vračilu odpravnine utemeljen. Tožnica po nasprotni tožbi je izpolnila svojo zakonsko obveznost in tožencu po nasprotni tožbi izplačala pripadajočo odpravnino. Dejstva, da je bilo v sodnem postopku pravnomočno ugotovljeno, da je bila odpoved podana nezakonito, ni mogoče šteti, da je podlaga odpadla v smislu kondikcijskega zahtevka oziroma, da je toženec po nasprotni tožbi neupravičeno obogaten. Krivde pa ni mogoče pripisati tistemu, ki uporabi zakonito pravno sredstvo, da zavaruje svoj pravni interes in če je v sporu uspel, tudi ni neupravičene obogatitve. Če je delodajalec na podlagi nepravilne uporabe prava nekaj dal, kar ima podlago v zakonu, ne more terjati nazaj, saj gre za enostransko odločitev in ne za dogovorno odločitev o prenehanju pogodbe, zato je to riziko, ki ga nosi tisti, ki je enostransko povzročil nezakonito stanje. Nasprotni toženec meni, da nasprotna tožnica ne more zahtevati vračila plačanega zneska odpravnine, saj je treba šteti, da je plačala poštenemu pridobitelju in bi v tem smislu sodišče moralo uporabiti pravilo iz 195. člena OZ.

Tožeča stranka po nasprotni tožbi vlaga pravočasno pritožbo zoper III. točko izreka sodbe (stroške postopka) iz vseh pritožbenih razlogov v skladu s 338. členom Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči, da je tožena stranka po nasprotni tožbi dolžna tožeči stranki po nasprotni tožbi plačati priglašene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v celoti, prav tako pa tudi stroške pritožbe. Pri odločitvi o stroških postopka je sodišče izhajalo iz napačnega stališča glede samih stroškov postopka, saj je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka z obrazložitvijo, ker je vsaka stranka uspela s svojim zahtevkom in ker je bil tožnikov zahtevek večji od tožničinega, toženkini stroški pa večji od tožnikovih, trpi vsaka stranka svoje stroške. Takšno stališče je po stališču nasprotno tožeče stranke zmotno, ker temelji na neenakem obravnavanju strank in neupoštevanju določbe 1. odstavka 154. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi s svojim zahtevkom v celoti uspela in ji zato pripadajo vsi priglašeni stroški za nasprotno tožbo ne glede na dejstvo, da po osnovni tožbi, kjer je nastopala kot tožena stranka ni uspela. Gre za dve samostojni tožbi, ki sta se sicer obravnavali skupaj, kar je popolnoma skladno z načelom ekonomičnosti. Kljub istočasnemu obravnavanju tožbe in nasprotne tožbe, se še vedno odloča o vsakem zahtevku samostojno, temu primerno pa bi se moralo odločati tudi o stroških posamezne zadeve.

V odgovoru tožeče stranke po nasprotni tožbi na pritožbo tožene stranke po nasprotni tožbi tožeča stranka po nasprotni tožbi prereka pritožbene navedbe tožene stranke po nasprotni tožbi kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženca po nasprotni tožbi zavrne.

Odgovor je podala tudi tožeča stranka na pritožbo tožene stranke, ki jo prereka kot neutemeljeno in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka navedeni v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba toženca po nasprotni tožbi neutemeljeno zatrjuje, da se lahko kondikcijski zahtevek uveljavlja le, kadar je podlaga za plačilo odpadla po volji strank ali po krivdi tistega, ki je obogaten. Z nasprotno tožbo je tožena stranka od tožnika zahtevala vračilo odpravnine, ki mu je bila izplačana v višini ... EUR, ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 2. 3. 2009, ker je bila s pravnomočno sodbo ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zahtevek za vrnitev zneska prejete odpravnine temelji na določbi 190. člena OZ, ki v 3. odstavku določa obveznost vrnitve, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Ko je v predmetni zadevi tožena stranka tožniku izplačala odpravnino iz naslova odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je obstajala pravna podlaga, ki pa je odpadla, ko je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavljena. Zahtevek tožene stranke, po nasprotni tožbi tožeče stranke, na vračilo odpravnine, bi tako zapadel z vročitvijo pravnomočne sodbe, s katero je bilo odločeno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo. Z navedenim dnem je bil tožnik neupravičeno obogaten, saj je s tem dnem odpadla pravna podlaga za izplačilo odpravnine iz naslova odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožena stranka tožniku že izplačala in ima zato nasproti tožniku kondicijski zahtevek iz naslova odpravnine (190. člen OZ). Ker je tožeča stranka po nasprotni tožbi zahtevala zakonske zamudne obresti od dneva, ko je toženca po nasprotni tožbi obvestila o njegovih obveznostih in je ta izpolnitev zavrnil, je sodišče prve stopnje pravilno, v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, priznalo zakonske zamudne obresti.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor tožeče stranke po nasprotni tožbi, ki se nanaša na odmero stroškov postopka. Tožeča stranka je v pravdi uspela v višini 3.825,00 EUR. V nasprotni tožbi je nasprotno tožeča stranka uspela v višini 2.725,38 EUR in je bil tožnikov zahtevek po tožbi večji od zahtevka tožene stranke, po nasprotni tožbi tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno, skladno z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP (ki določa, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške) upoštevalo, da je tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom v tožbi uspela z višjim zahtevkom kot je v nasprotni tožbi uspela nasprotno tožeča stranka (po tožbi tožena stranka), in da so toženkini stroški (tožnice po nasprotni tožbi) večji od tožnikovih (toženčevih po nasprotni tožbi), ko je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).