Jedro

Nesrečo je povzročil tožnik, ki je bil zaradi hude vinjenosti (1.12 g/kg alkohola v krvi) malomaren in se je nahajal na voznem pasu, kjer ne sme biti ne pešcev, ne počasnih vozil. Ko pa sta sodišči presojali odgovornost voznika osebnega avtomobila, sta sodišči pravilno šteli, da gre za objektivno odgovornost po 173. členu ZOR, saj je bila škoda povzročena z nevarno stvarjo. Pri tem sta presojali možnost oprostitve odgovornosti po tretjem odstavku 177. člena ZOR, ki določa, da je imetnik stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje se revizijsko sodišče strinja z oceno, da je tožnik vsaj 80% kriv za to, da ga je voznik z vozilom oplazil in poškodoval in mora v tem obsegu sam nositi posledice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče je o zadevi odločalo trikrat. Prvič je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in je sodišče druge stopnje zavrnilo tožnikovo pritožbo ter potrdilo izpodbijano sodbo. Toda tožnik je vložil revizijo in Vrhovno sodišče Republike Slovenije ji je ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po drugem sojenju je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 1.520.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 14.9.2001 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči dne 8.10.1994 ob 21,25 uri, da je v zvezi s tem utrpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo in da je zanjo odgovorna toženka, pri kateri je bilo zavarovano osebno vozilo Volkswagen Passat z reg. št... Ker je presojalo odgovornost tožene stranke po načelu vzročnosti, je ugotavljalo morebitne razloge za oprostitev odgovornosti in ugotovilo tožnikovo 80-odstotno krivdo za nesrečo. Glede na to, da je sodišče ugotovilo njegovo premoženjsko in nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 1.200.000 tolarjev, za strah 300.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5.000.000 tolarjev in zaradi skaženosti 1.000.000 tolarjev ter stroške za tujo pomoč 50.000 tolarjev in za boljšo prehrano 50.000 tolarjev, je od skupnega zneska odškodnine 7.600.000 tolarjev izračunalo 20 odstotkov in tožniku prisodilo 1.520.000 tolarjev, presežni zahtevek pa je zavrnilo. Po pritožbi tožnika in toženke je sodišče druge stopnje delno ugodilo tožnikovi pritožbi in razveljavilo zavrnilni del sodbe ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbo tožnika in pritožbo tožene stranke zavrnilo in v ugoditvenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V tretjem sojenju je sodišče prve stopnje odločalo še o tožbenem zahtevku za plačilo 10.080.000 tolarjev, ki ga je zavrnilo. Po tožnikovi pritožbi, ki jo je sodišče druge stopnje zavrnilo, je potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna zavrnitev tožbenega zahtevka za 10.080.000 tolarjev, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja vse revizijskega razloge in predlaga, da se reviziji ugodi in razveljavi sodbi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po njegovem je treba tedaj, ko je škoda povzročena z motornim vozilom in je prišlo do škode še zaradi krivdnega ravnanja voznika, primerjati krivdna razloga obeh udeležencev, pri tem pa je treba strožje upoštevati odgovornost voznika motornega vozila kot lastnika nevarne snovi. Poudarja, da je v analizi ugotovljeno, da je voznik vozil s hitrostjo 120 km/h, z zasenčenimi lučmi in da je bil vinjen, pa kljub temu sodišče voznika ni spoznalo za krivega, češ da med njegovim nedopustnim ravnanjem in škodo ni vzročne zveze. Zato sodiščema očita pristranskost, ker voznika opravičujeta, češ da je splošno znano, da vozniki na hitrih cestah v nočnih urah ne prilagajajo hitrosti vidljivosti, ki jo dopušča vožnja z zasenčenimi lučmi. Toda zakon zapoveduje prilagoditev hitrosti vožnje, stanju na cesti, stanju vozila in stanju voznika. Če so voznika slepile luči nasproti vozečih vozil, bi moral voziti s hitrostjo 45 km/h. Predpisana najnižja hitrost na avtocestah ne more izničiti pravila, da je treba vožnjo prilagoditi okoliščinam. Revizija še očita sodišču druge stopnje, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe oziroma da odgovori niso prepričljivi. Navaja, da je voznik priznal, da je pred nesrečo vozil 150 km/h po odstavnem pasu, kar je nerazumna vožnja, in da mora biti zanjo kriv. Tudi z voznikovo izpovedjo o razdalji, na kateri naj bi zagledal pešca, se revizija ne strinja. Zato trdi, da je voznik tudi krivdno odgovoren za nesrečo. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma sodišče ugotavlja, da po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Taka omejitev je razumljiva, saj je revizija izredno pravno sredstvo, ki je naperjeno proti pravnomočni sodbi in se jo lahko vloži šele potem, ko je nezadovoljna stranka uporabila ustavno pravico do pritožbe. Revizijsko sodišče, ki presoja pravilno in enotno uporabo materialnega in procesnega prava v državi, je zato pri presoji krivde oškodovalca in oškodovanca vezano na tisto dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Tožnik, ki se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, v reviziji ne opredeli bistvenih kršitev določb ZPP, ki naj bi jih storili sodišči. Iz njegovega opisa je mogoče ugotoviti, naj bi v obrazložitvah sodb navajali neresnične ugotovitve. Toda pri preverjanju teh trditev je revizijsko sodišče ugotovilo, da se revident moti, saj sodišči nista ugotovili, da bi voznik vozil pred nesrečo 150 km/h po odstavnem pasu, temveč po prehitevalnem pasu, njegova prevelika hitrost in vprašanje, kdaj je lahko videl tožnika in kako je reagiral, pa niti niso pomembni ob spoznanju, da tudi skrben voznik pri pravilni hitrosti ne bi mogel pravočasno opaziti tožnika in preprečiti nesreče. Za odločitev je pomembno predvsem mesto trčenja v tožnika, ki ne bi smel biti na cesti, namenjeni motornim vozilom, in ki ni previdno hodil po odstavnem pasu, temveč po črti, ki loči odstavni pas od voznega, česar pa voznik na cesti, ki je rezervirana za promet z motornimi vozili, le ni mogel in ni bil dolžan pričakovati. Nesrečo je torej povzročil tožnik, ki je bil zaradi hude vinjenosti (1.12 g/kg alkohola v krvi) malomaren in se je nahajal na voznem pasu, kjer ne sme biti ne pešcev, ne počasnih vozil. V zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili splošne določbe o povzročitvi škode, ki za nastanek odškodninske obveznosti zahtevajo obstoj vseh štirih predpostavk, in sicer: nedopustnega ravnanja, nedopustne škode, vzročne zveze med njima in odgovornosti oškodovalca oziroma njegove zavarovalnice. Ko sta presojali odgovornost voznika osebnega avtomobila, sta pravilno šteli, da gre za objektivno odgovornost po 173. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki se še vedno uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, OZ, Uradni list RS, št. 83/01 - 32/04), saj je bila škoda povzročena z nevarno stvarjo. Pri tem sta presojali možnost oprostitve odgovornosti po tretjem odstavku 177. člena ZOR, ki določa, da je imetnik stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje se revizijsko sodišče strinja z oceno, da je tožnik vsaj 80% kriv za to, da ga je voznik z vozilom oplazil in poškodoval in mora v tem obsegu sam nositi posledice.

Če sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili dejstva, ki za tožnika niso ugodna, nista pristranski in nista kršili določb 339. člena ZPP. Ker sta na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabili materialnopravne predpise, je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).