Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožničin oče, ki je odstopil njej kot hčerki pravico do odkupa spornega stanovanja, lastnik povsem dograjene, vseljive in za prebivanje primerne stanovanjske hiše v M.. Ta ugotovitev in nadaljnje, ki se nanašajo na okoliščine tako imetnika stanovanjske pravice kot uporabnikov stanovanja, (glede krajevne oddaljenosti mesta zaposlitve vseh uporabnikov, prostornosti in bivalnega udobja v hiši i.p.), potrjujejo tudi po presoji revizijskega sodišča pravilnost zaključka, da je lastna stanovanjska hiša v M. primerna za imetnika stanovanjske pravice in za uporabnike spornega stanovanja, ker prebivanje v njej ne pomeni bistvenega poslabšanja razmer uporabnikov stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje na Titovi 114, na... , ker tožnica pravice nakupa po določbah 111. do 133. člena stanovanjskega zakona nima. Sodišče druge stopnje pa je tako sodbo potrdilo in zavrnilo pritožbo tožnice.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica iz revizijskih razlogov člena 385/2 in 3 ZPP ter predlagala, da se reviziji ugodi. Revizija odklanja razloge sodišča druge stopnje, po katerih ni utemeljen ugovor neprimernosti nove hiše v M. Čeprav je toženka vedela za vse okolnosti v zvezi z gradnjo, ni odpovedala stanovanjskega razmerja in je imetniku stanovanjske pravice dala celo še kredit za adaptacijo. Ugotovitev o neprimernosti stanovanja ni nek avtomatizem, pač pa se to ugotavlja z upoštevanjem objektivnih in subjektivnih kriterijev v skladu z oblikovano pravno prakso, na podlagi pravnega standarda. V tem primeru je hiša v M. objektivno neprimerna zaradi oddaljenosti od kraja zaposlitve. Za ugotovitve sodišča ni najti opore v zakonu ter je njegovo razlogovanje enostransko.

Sporno stanovanje tudi ni službeno. Zgolj objektivni kriterij za določitev statusa stanovanja ni zadosten. Sicer bi izvršni svet toženke 30.12.1991 ne sprejel sklepa o službenih stanovanjih. Pri tem je pomembno, da je imetnik stanovanjske pravice pridobil pravico do odkupa stanovanja z dnem uveljavitve stanovanjskega zakona, to je 19.10.1991, medtem ko je prej omenjeni sklep sprejet šele 30.12.1991. Ta sklep pa za nazaj ni mogel posegati v pridobljene pravice imetnika stanovanjske pravice. Namembnosti stanovanja tudi ni mogoče spreminjati za nazaj. Sklicevanje na 3. odstavek 129. člena stanovanjskega zakona, pa ni logično, ker ne gre za absolutno ampak za smiselno uporabo 40. člena ZSR. Namreč ni šlo za začasno uporabo stanovanja. Tudi ni dokaza za ugotovitev, da je predstojnik upravnega organa odločil, da je sporno stanovanje službeno.

Na vročeno revizijo toženka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji formalno opredeljeni razlogi (po členu 385/2 in 385/3 ZPP) niso podani. Namreč 2. odstavek 385. člena ZPP govori o prekoračitvi tožbenega zahtevka v postopku pred sodiščem druge stopnje. Take kršitve se v razlogih revizije ne pojasnjujejo, objektivno iz podatkov spisa pa tudi ne izhajajo. Tretji odstavek 385. člena ZPP pa določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizija v tej smeri ni dopustna. Tudi vsebinsko bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizija ne obrazlaga. Revizijsko sodišče je zato preizkusilo pobijano sodbo v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (člen 386. ZPP). Pri takem preizkusu ni ugotovilo obstoja navedene postopkovne krštive.

Vsebinski preizkus revizijsih razlogov pa kaže, da se tožnica ne strinja s pravno presojo spora, ki je bila sprejeta pred sodiščem druge stopnje in kar predstavlja dopusten revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (iz 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP). Predmet materialno pravne presoje je lahko le na prvi in drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožničin oče, ki je odstopil njej kot hčerki pravico do odkupa spornega stanovanja, lastnik povsem dograjene, vseljive in za prebivanje primerne stanovanjske hiše v M.. Ta ugotovitev in nadaljnje, ki se nanašajo na okoliščine tako imetnika stanovanjske pravice kot uporabnikov stanovanja, (glede krajevne oddaljenosti mesta zaposlitve vseh uporabnikov, prostornosti in bivalnega udobja v hiši i.p.), potrjujejo tudi po presoji revizijskega sodišča pravilnost zaključka, da je lastna stanovanjska hiša v M. primerna za imetnika stanovanjske pravice in za uporabnike spornega stanovanja, ker prebivanje v njej ne pomeni bistvenega poslabšanja razmer uporabnikov stanovanja. Zaradi tega je imel lastnik možnost odpovedati stanovanjsko razmerje po določbah 1. odstavka 60. člena zakona o stanovanjskih razmerjih, ne da bi moral nuditi stanovalcu najpotrebnejše prostore (2. odstavek istega člena). V takšnem primeru pa lastnik stanovanja po določbi 2. odstavka 128. člena stanovanjskega zakona ni dolžan prodati stanovanja prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice. Ker imetnik stanovanjske pravice ni imel pravice do odkupa stanovanja, te tudi ni mogel prenesti v tem primeru na tožnico v smislu 1. odstavka 117. člena stanovanjskega zakona ali bolje: tudi tožnica nima pravice do odkupa spornega stanovanja. Materialnopravna presoja zadeve pred sodiščem druge stopnje je bila iz navedenih razlogov pravilna in ne zmotna kot je neutemeljeno uveljavljala revizija. Taka odločitev pomeni dalje, da so razlogi izpodbijane sodbe, kolikor obravnavajo status spornega stanovanja (kot službenega), pravno irelevantni, zaradi česar tudi zadevni revizijski razlogi ne terjajo dodatnih pojasnil. Odločitev revizijskega sodišča temelji na določilu 393. člena ZPP.