Jedro

Po določbah ZDR delodajalec odloča o delavčevih pravicah in obveznostih s pismenim sklepom, tudi v primeru odpravnine po 36.a členu ZDR, saj zakon ne predpisuje ustnega dogovora ali sporazuma.

Ker je bila delavcu pravica do odpravnine določena v sklepu o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka, ki je postal dokončen, bi se lahko delavec tej pravici odpovedal le s pisnim sporazumom. Zato sodišče ne upošteva navedb tožene stranke o obstoju ustnega dogovora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožniku prisodilo odpravnino v višini 343.859,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1993 do plačila. Tožena stranka pa mu je dolžna povrniti stroške postopka 3.172,00 SIT. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je tožniku prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu na podlagi sklepa tožene stranke z dne 17.1.1993. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba očita sodišču, da je neutemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem bivšega direktorja tožene stranke B. R., ki bi lahko pojasnil, da je bil s tožnikom dosežen sporazum, da se mu za zadnje tri mesece dela prizna in obračuna višja plača, kar bo koristilo tožniku pri uveljavljanju pravic na Zavodu za zaposlovanje.

Tožnik pa se bo glede na to odpovedal izplačilu odpravnine. Tožena stranka ni nikoli zatrjevala, da pismeni sporazum s tožnikom ne obstoja, temveč, da pismenega sporazuma s tožnikom nima. Pri toženi stranki se je zamenjalo več vodstvenih ekip in je izginilo mnogo dokumentacije. Bivši direktor bi lahko pojasnil, v kakšni obliki je bil sklenjen sporazum. Če tega sporazuma ne bi bilo, tožena stranka ne bi tožniku zvišala plačo za zadnje tri mesece odpovednega roka oziroma ga tudi razporedila na višje delovno mesto - hišnik skupinovodja. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po takrat veljavnem 2. odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke pa pritožbeno sodišče navaja: Na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke z dne 17.1.1993 je tožniku prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu in mu je bila s tem sklepom določena tudi pravica do odpravnine na podlagi 36.f člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Tožnik se tej odpravnini ni odpovedal, tožena stranka pa ni predložila dokaza o zatrjevanem sklenjenem sporazumu o odpovedi plačila odpravnine. Po stališču pritožbenega sodišča bi morala tožena stranka, glede na prej navedeni sklep, skleniti s tožnikom pisni sporazum o odpovedi tej odpravnini, saj določb iz dokončnega sklepa ni mogoče derogirati le z ustnim dogovorom. Po določbah ZDR delodajalec odloča o delavčevih pravicah in obveznostih s pismenim aktom in tudi v primeru odločanja glede odpravnine po 36.f členu ta zakon ne predpisuje ustnega dogovora ali sporazuma. Zaradi navedenega sklep o zvišanje plače tožniku in tudi izpoved bivšega direktorja tožene stranke o sklenjenem sporazumu ne predstavljata takih dokazov, na podlagi katerega bi sodišče prve stopnje potrdilo veljavnost sporazuma. Zato z zavrnitvijo zaslišanja bivšega direktorja sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve pravil postopka ter je na podlagi izvedenih dokazov pravilno odločilo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena v povezavi s 166. členom ZPP odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP/77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP/99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, zakoni.št. 1/91-I in 45/I/94).