Jedro

Storilcu morajo biti tudi v (hitrem) postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Ljubljana Bežigrad (prekrškovni organ) je 9. 11. 2007 J. G. izdala plačilni nalog zaradi prekrška po šestem odstavku 138. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), ker je v cestnem prometu vozil motorno vozilo, preden je pridobil veljavno vozniško dovoljenje. Izrečena mu je bila globa v višini 500,75 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in storilcu naložilo v plačilo sodno takso.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec. Opozarja, da je storilec že v zahtevi za sodno varstvo navedel, da je vozniški izpit opravil dne 28. 5. 1996 v Nemčiji, zahtevi pa naj bi priložil tudi kopijo veljavnega nemškega vozniškega dovoljenja. Čeprav v spisu prekrškovnega organa, ki je bil posredovan sodišču skupaj z zahtevo za sodno varstvo, kopija vozniškega dovoljenja ni bila priložena, sodišče dokaznega postopka ni dopolnilo z morebitnimi poizvedbami ali zaslišanjem storilca oziroma storilca ni pozvalo, naj (ponovno) predloži kopijo vozniškega dovoljenja. Sodišče je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo z obrazložitvijo, da storilčevim navedbam glede pridobitve vozniškega dovoljenja ni mogoče slediti, saj ni predložil nobenega dokaza, ki bi take navedbe potrjeval. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je sodišče s tako odločitvijo kršilo obdolženčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS ter 90. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), saj je bilo obdolžencu onemogočeno, da bi predlagal dokaze v svojo korist. Ob dejstvu, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo navedel, da prilaga kopijo vozniškega dovoljenja, ki je v obravnavani zadevi ključen dokaz, bi moralo sodišče, ki s spisom omenjene listine ni prejelo, storilca vsaj pozvati, naj svojo vlogo dopolni. Ker je storilec kopijo vozniškega dovoljenja priložil tudi pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, jo je po oceni vrhovnega državnega tožilca najverjetneje priložil tudi zahtevi za sodno varstvo. Če se pravno sredstvo obdolženca ne obravnava v celoti, po mnenju vrhovnega državnega tožilca ni mogoče govoriti o poštenem postopku. V zvezi s tem v obrazložitvi sodbe ni razlogov, zato je podana kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec tudi opozarja, da iz kratkega opisa prekrška v plačilnem nalogu ni mogoče razbrati, da gre za očitani prekršek, ki ga stori tisti, ki vozi brez veljavnega vozniškega dovoljenja, saj bi glede na opis lahko šlo tudi za prekršek po 237. členu ZVCP-1, ki ga stori voznik, ki pri sebi nima listine, s katero dokaže, da sme voziti vozilo v cestnem prometu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 45/2007 z dne 5. 6. 2008 presodilo, da morajo biti storilcu tudi v (hitrem) postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka,(1) zlasti mu mora biti dana možnost, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. V skladu s tretjo alinejo 29. člena Ustave ter 90. členom ZP-1 mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja oziroma prekrška, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. To sicer ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba, vendar pa mora dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegova pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti.

5. V obravnavani zadevi je storilec zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je izpodbijal pravilnost dejanskega stanja, ugotovljenega pred prekrškovnim organom. Vrhovni državni tožilec utemeljeno opozarja, da je storilec že v zahtevi za sodno varstvo navedel, da je vozniški izpit opravil leta 1996 v Nemčiji in da v prilogi pošilja kopijo vozniškega izpita, vendar pa ta listina ni bila priložena spisu, ki je bil skupaj z zahtevo za sodno varstvo posredovan sodišču. Sodišče navedene dileme ni razrešilo – dokaznega postopka ni dopolnilo z morebitnimi poizvedbami pri prekrškovnem organu ali z zaslišanjem storilca oziroma storilca ni pozvalo, naj (ponovno) predloži kopijo vozniškega dovoljenja, na katerega se sklicuje. Zahtevo za sodno varstvo je zavrnilo z obrazložitvijo, da storilčevim navedbam glede pridobitve vozniškega dovoljenja ni bilo mogoče slediti, saj ni predložil nobenega dokaza, ki bi take navedbe potrjeval. Storilčeve navedbe je označilo za pavšalne, saj se v prilogi zahteve za sodno varstvo omenjena kopija vozniškega izpita ni nahajala.

6. Ob upoštevanju dejstva, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti priloženi listini, iz katerih izhaja, da je storilec vozniško dovoljenje pridobil že leta 1996 v Nemčiji (fotokopija izpisa iz registra vozniških izpitov (Auszug aus der Führerscheindatei) in fotokopija slovenskega vozniškega dovoljenja), obstaja po presoji Vrhovnega sodišča precejšen dvom v pravilnost ugotovitev izpodbijane sodbe, da v času storitve prekrška z dne 29. 11. 2007 storilec ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja.(2) V skladu z določbo 427. člena ZKP je zato Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. Zaradi zavzetega stališča ostalih uveljavljanih kršitev ni presojalo.

Op. št. (1): Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999. Op. št. (2): Prim. tudi odločbo VS RS IV Ips 91/2010 z dne 25. 5. 2010.