Jedro

Izvrševanje tožniku izrečene globe se je začelo v skladu z zastaralnimi roki, določenimi v 44. členu ZP-1, zato tečejo od dne izdaje sklepa o davčni izvršbi zastaralni roki za izterjavo po določbi tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS ali prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva odločila, da mora tožnik plačati denarno kazen v znesku 200,00 EUR in stroške izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR, kar vse temelji na sklepu Postaje prometne policije Koper, št. 000009547122-7 z dne 18. 5. 2011, ki je postal izvršljiv dne 25. 5. 2012. Odločila je, da se izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri banki oziroma hranilnici A. d.d.. Tej je FURS odredila, da mora opraviti rubež do višine dolgovane obveznosti, pri tem pa upoštevati izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena tega zakona, kar vse v obrazložitvi tudi pojasnjuje.

2. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo. Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je v pritožbenem postopku odločitev prvostopenjskega organa z odločbo, št. DT-499-23-214/2018-2 z dne 30. 1. 2019, spremenilo tako, da je pri navedbi sankcije, ki se izterjuje od tožnika, namesto "denarna kazen" kot sankcijo določilo "globa" in pri navedbi izvršilnega sklepa namesto navedbe "sklep" določilo "plačilni nalog". V preostalem je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep prvostopenjskega organa.

3. V obrazložitvi izpodbijane odločitve drugostopenjski organ povzema vsebino izpodbijanega sklepa in tožnikove pritožbe ter citira določbe 143., 146., 151. in 156. člena, vse ZDavP-2, na katere opira svojo odločitev. Pojasnjuje, da je spremenil navedbe v izreku izpodbijanega sklepa tako, kot je to opisano v prejšnji točki te obrazložitve in s tem izrek uskladil s podatki izdanega plačilnega naloga, to je izvršilnega naslova, ki je podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. Plačilni nalog je veljaven izvršilni naslov, ki je opremljen s potrdilom o izvršljivosti in se zato dejstva, ki iz njega izhajajo, štejejo za dokazana ter je podlaga za vložitev predloga za davčno izvršbo.

4. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da z zastaranjem preneha pravica upnika zahtevati izpolnitev obveznosti od dolžnika, nastopi pa, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem lahko upnik zahteva izpolnitev obveznosti. V skladu s prvim odstavkom 44. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. Vsako dejanje organa za izvršitev pretrga tek zastaranja in začne po tem pretrganju zastaralni rok teči znova, vendar pa se sankcija ne sme pričeti izvrševati po poteku štirih let od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila izrečena. Četrti odstavek 44. člena ZP-1 določa, da globe, odvzema premoženjske koristi s plačilom denarnega zneska in stroškov postopka, glede katerih se je izvrševanje začelo v rokih iz prvega in tretjega odstavka tega člena, ni dopustno več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo, to je ZDavP-2. Opisana določba je bila v ZP-1 vnesena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 21/13, v nadaljevanju ZP-1H) in se uporablja od 13. 6. 2013 dalje. V prehodnih in končnih določbah je ZP-1H določil, da se četrti odstavek 44. člena ZP-1 uporablja za vse sankcije za prekrške, ki do uveljavitve tega zakona še niso bile izvršene.

5. Drugostopenjski organ poudarja, da je posredovanje izvršilnega naslova v izterjavo pristojnemu organu dejanje, ki je usmerjeno v izvršitev sankcije, kot to izhaja tudi iz stališč Vrhovnega sodišča RS, na katere se sklicuje. Dejanje, ki meri na izvršitev sankcije je namreč vsako dejanje v postopku, ki je namenjeno izvedbi in zaključku postopka njene izvršitve, kar pomeni, da to ni zgolj izdaja sklepa o izvršbi. S tem, ko je predlagatelj izvršbe dne 9. 10. 2012 posredoval predlog za začetek izterjave prvostopenjskemu organu, oziroma takrat pristojni Carinski upravi RS, Carinskemu organu Maribor, je torej v dvoletnem zastaralnem roku v skladu z določbo 44. člena ZP-1 pretrgal tek zastaralnega roka za izterjavo neporavnane globe. Izterjava terjatve se je pričela z dnem izdaje sklepa o davčni izvršbi dne 30. 1. 2013, kar je znova pretrgalo tek zastaralnega roka, od tega dne dalje pa se zastaralni rok za izterjavo upošteva skladno z določbo tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2, ki določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko je bilo treba davek plačati, pri čemer tek zastaralnega roka pretrga vsako dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe. Ne glede na to pa davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči zastaranje.

6. Drugostopenjski organ še pojasnjuje, da je bil nad premoženjem tožnika izveden tudi postopek osebnega stečaja. Glavna posledica postopka zaradi insolventnosti je, da proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno začeti izvršbe in traja do zaključka tega postopka. Obveznost dolžnika, to je globa, je sicer nastala pred začetkom stečajnega postopka, to je dne 11. 5. 2012, ko je izvršilni naslov postal pravnomočen, vendar pa odpust obveznosti iz stečajnega postopka na terjatev te vrste ne more vplivati. Sklep o začetku stečajnega postopka nad tožnikom je Okrožno sodišče v Kopru pod opr. št. St ... izdalo dne 11. 9. 2013, istega dne pa je bil tudi objavljen oklic o začetku tega postopka. Stečajni postopek se je zaključil s sklepom iste opravilne številke z dne 6. 6. 2017 in postal pravnomočen dne 22. 6. 2017. V tem postopku je tožnik podal predlog za odpust obveznosti, ki mu je Okrožno sodišče v Kopru s sklepom te številke z dne 3. 4. 2017 ugodilo in je dne 19. 4. 2017 postal pravnomočen. Pravne posledice stečajnega postopka nastanejo za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, razen za terjatve, ki jih določa drugi dostavek 408. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Ta določba je pričela veljati z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 47/13 z dne 31. 5. 2013, v nadaljevanju ZFPPIPP-E) ter se uporablja od 15. 6. 2013 dalje. To pomeni, da je stopila v veljavo pred izdajo sklepa o odpustu obveznosti in jo je zato sodišče upoštevalo kot veljavno podlago pri izdaji tega sklepa. V skladu s 3. točko drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP se v skupino terjatev, za katero odpust obveznosti ne učinkuje, uvrša tudi terjatev iz naslova globe, izrečene v postopku o prekršku. Ker je v obravnavanem primeru taka tudi konkretna terjatev, nanjo odpust obveznosti ni učinkoval in zato ni ovire, da FURS po tem, ko je bil stečajni postopek nad tožnikom zaključen, ne bi izdal izpodbijanega sklepa. Pravilno pa prvostopenjski organ od tožnika ni zahteval povrnitve stroškov izdaje sklepa o izvršbi, ki ga je izdal Carinski urad Maribor, saj strošek davčne izvršbe sodi med terjatve, ki se odpišejo v postopku osebnega stečaja.

7. V zvezi s tožnikovo pritožbeno navedbo, da je prejemnik denarne socialne pomoči, drugostopenjski organ pojasnjuje, da se v predmetnem postopku presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o izvršbi, ne pa njegovo izvrševanje. Neugodno tožnikovo finančno stanje ne predstavlja ovire za izdajo sklepa o izvršbi, je pa banka, ki bo sklep izvrševala, dolžna upoštevati določbe ZDavP-2 o tem, kateri prejemki so izvzeti iz davčne izvršbe. Prav tako ni podlage za ustavitev postopka, kot predlaga tožnik, saj je ustavitev dopustna le v primerih, določenih z ZDavP-2, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

8. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo ter njeno dopolnitvijo sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi oziroma naj ga odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Navaja, da tožena stranka ni ravnala po pravilih postopka, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno ter da je bil na podlagi napačno ugotovljenih dejstev izdan izpodbijani sklep. Tožena stranka je napačno implementirala določbo 408. člena ZFPPIPP, ni upoštevala sklepov Okrožnega sodišča v Kopru in tudi ni upoštevala zastaralnih rokov. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 3. 4. 2017 odločilo, da se mu odpustijo vsi dolgovi. Določba drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, na katero se sklicuje tožena stranka, se nanaša le na denarne kazni in odvzem premoženjske koristi, ki so izrečene v kazenskem postopku, kar pa za njegov primer ne velja. FURS bi lahko upoštevala tudi določbo 155. člena ZDavP-2, ki v 2., 4. in 7. točki predvideva, da če po tem, ko je že izdan sklep o izvršbi, nastopijo okoliščine, zaradi katerih je treba izvršbo ustaviti, postopek tudi ustavi. Po njegovem mnenju te pogoje izpolnjuje, saj je dolgotrajno brez zaposlitve, prejema socialno pomoč ter čaka na težko operacijo hrbtenice.

9. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče zato zavrača očitek tožnika, da naj tožena stranka ne bi ravnala po pravilih postopka. Take trditve navsezadnje tožnik tudi ni z ničemer konkretiziral. Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi tožnikov očitek o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, zato sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi ugovori pa še dodaja:

12. Med strankama ni sporno, da je Postaja prometne policije Koper dne 18. 5. 2011 tožniku izdala plačilni nalog št. 000009547122-7, s katerim mu je izrekla globo v višini 200,00 EUR, ki je tožnik ni poravnal. Sporno tudi ni, da je ta plačilni nalog, ki je izvršilni naslov, dne 11. 5. 2012 postal pravnomočen in dne 25. 5. 2012 izvršljiv, da je izdajatelj plačilnega naloga dne 9. 10. 2012 pri takrat pristojni Carinski upravi RS, Carinskemu uradu Maribor vložil predlog za začetek izterjave in da je ta dne 30. 1. 2013 izdala sklep o davčni izvršbi. S sklepom Okrožnega sodišča v Kopru, št. St ... z dne 11. 9. 2013, se je nad tožnikom pričel postopek osebnega stečaja in se zaključil s sklepom z dne 6. 6. 2017, ki je postal pravnomočen dne 22. 6. 2017. V postopku osebnega stečaja je bil dne 3. 4. 2017 tožniku izdan sklep o odpustu obveznosti, ki je postal pravnomočen dne 19. 4. 2017. Med strankama ni sporno, da je sodišče ob izdaji tega sklepa upoštevalo določbo 408. člena ZFPPIPP, kot je bila uveljavljena z ZFPPIPP-E, glede na to, da se ta uporablja od 15. 6. 2013 dalje. Med strankama pa je sporno ali je obveznost tožnika po plačilnem nalogu zastarala, ali je tožena stranka pravilno upoštevala določbo 408. člena ZFPPIPP ter v zvezi s to določbo izdanega sklepa Okrožnega sodišča v Kopru, ki je odločalo o odpustu obveznosti v postopku osebnega stečaja tožnika ter ali bi morala tožena stranka postopek izterjave neplačane globe zoper tožnika ob upoštevanju določbe 155. člena ZDavP-2 ustaviti.

13. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnikova neporavnana obveznost po prej navedenem plačilnem nalogu ni zastarala in to v obrazložitvi drugostopenjske odločbe tudi argumentirala. Utemeljeno je izhajala iz določbe 44. člena ZP-1, ki določa, da se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (prvi odstavek). Ko se sankcije ne morejo izvrševati, zastaranje ne teče, pretrga pa ga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (tretji odstavek 44. člena ZP-1). V konkretnem primeru je plačilni nalog (ta v skladu s tretjim odstavkom 57. člena ZP-1 velja kot pisna odločba o prekršku) postal pravnomočen dne 11. 5. 2012, sklep o izvršbi na podlagi tega izvršilnega naslova pa je bil izdan dne 30. 1. 2013, torej pred potekom dveh let od dne njegove pravnomočnosti.

14. Z izdajo sklepa o davčni izvršbi se je pričelo izvrševanje globe, kar pomeni, da se zastaralni roki od takrat dalje upoštevajo v skladu z določbami ZDavP-2. Četrti odstavek 44. člena ZP-1 namreč določa, da globe, glede katere se je izvrševanje začelo v rokih iz prvega in tretjega odstavka tega člena, ni dopustno več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo. Ker se je izvrševanje tožniku izrečene globe začelo v skladu z zastaralnimi roki, določenimi v drugem in tretjem odstavku 44. člena ZP-1, kot je to pojasnjeno v prejšnjem odstavku, tečejo od dne izdaje sklepa o davčni izvršbi, to je od dne 30. 1. 2013 dalje, zastaralni roki za izterjavo po določbi tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2, po kateri pravica do izterjave zastara v petih letih od dneva, ko je bilo treba obveznost plačati, pri čemer tek zastaralnega roka pretrga vsako dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, obveznost pa preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči zastaranje. Zastaranje pravice do izterjave se zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe, čas, ki je pretekel pred zadržanjem, pa se všteje v zastaralni rok (četrti odstavek 125. člena ZDavP-2). Ker se opisana odločba četrtega odstavka 44. člena ZP-1 uporablja od 13. 6. 2013 dalje, ko je stopila v veljavo ZP-1H, in to za vse sankcije za prekrške, ki do dne uveljavitve niso bile izvršene, se torej uporablja tudi za izterjavo globe, ki je bila izrečena tožniku.

15. Od dne 30. 1. 2013, ko je bil tožniku izdan sklep o davčni izvršbi zaradi neporavnane globe za prekršek, torej teče zastaralni rok za izterjavo te obveznosti po določbah ZDavP-2, kot so opisane v prejšnjem odstavku. Zastaralni rok za izterjavo je torej pričel teči tega dne in tekel do dne 11. 9. 2013, ko je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru nad tožnikom začet postopek osebnega stečaja. Zastaralni rok je bil v skladu s četrtim odstavkom 125. člena ZDavP-2 s tem dnem zadržan, nato pa pričel ponovno teči od 19. 4. 2017 dalje, ko je bil postopek osebnega stečaja zaključen. Ker je bil izpodbijani sklep izdan dne 22. 6. 2017, sodišče soglaša s toženo stranko, da v konkretnem primeru do zastaranja izterjave neporavnane globe še ni prišlo.

16. Sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo tožene stranke, da je globa izvzeta iz obveznosti, ki se lahko odpustijo v osebnem stečaju. Ne drži tožnikova trditev, da se to nanaša le na denarne kazni, ki so izrečene v kazenskem postopku, saj v skladu s 3. točko drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP (ta se, kot je pravilno ugotovila tožena stranka, uporablja od uveljavitve ZFPPIPP-E, to je od 15. 6. 2013 dalje, v tožnikovem primeru pa je bil sklep o odpustu obveznosti izdan kasneje, to je dne 3. 4. 2017) odpust obveznosti ne učinkuje (tudi) za terjatve iz naslova glob, izrečenih za prekrške. Tožena stranka je torej določbo 408. člena ZFPPIPP pravilno uporabila in na tej podlagi utemeljeno ugotovila, da predmetna globa ne sodi med obveznosti, ki so bile tožniku v postopku osebnega stečaja odpuščene.

17. Tožena stranka je še odločila, da ni mogoče slediti tožniku, ki predlaga, naj se postopek davčne izvršbe ustavi, kar utemeljuje s slabim finančnim in zdravstvenim stanjem. Po določbi prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 namreč davčni organ po uradni dolžnosti ali na predlog davčnega dolžnika s sklepom delno ali v celoti ustavi davčno izvršbo: če je davek plačan; če davčna izvršba ni dovoljena; če se davčna izvršba opravi proti komu, ki ni dolžnik, porok ali garant; če predlagatelj izvršbe iz 146. člena ZDavP-2 ali organ države prosilke v primerih iz četrtega dela tega zakona umakne zahtevo za izvršbo; če je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti; če je pravica do davčne izvršbe zastarala; ali če davek, ki se izterjuje, ugasne na drug način. Razlogi, ki jih navaja tožnik, torej niso razlogi, ki bi dopuščali ustavitev davčne izvršbe. Tožena stranka je ob tem pravilno pojasnila, da je predmet konkretnega postopka presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi, ne pa njegovo izvrševanje, medtem ko je že s sklepom o izvršbi odredila banki, pri kateri se bo ta sklep izvrševal, da upošteva izvzetja iz izvršbe, ki jih določa 159. člen ZDavP-2 ter omejitve izvršbe iz 160. člena tega zakona.

18. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožnik izvedbe glavne obravnave tudi ni predlagal.