Jedro

Za odločitev v zadevi je ključna določa 1. točke tar. št. 4 OT, po kateri je odvetnik upravičen do nagrade za zastopanje v postopku mediacije, če do sklenitve poravnave ne pride. Toženka bi morala tožnici priznati nagrado za odsotnost iz pisarne za vsak pristop na mediacijsko srečanje in urnino za začete nadaljnje pol ure trajanja mediacijskega srečanja. Tožnica je poleg nagrade za storitve zastopanja na mediacijskih srečanjih uveljavljala tudi plačilo izdatkov, potrebnih za izvršitev storitev za upravičenko, vključno z urnino in plačilom za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko (6. člen OT).

Odvetniške storitve so ovrednotene v posebnem delu OT in se skladno s 4. členom OT praviloma vrednotijo s številom točk in ne po porabljenem času. Pojem cene oziroma nagrade za odvetniške storitve iz OT ne zajema nagrade za porabljen čas med zastopanjem na narokih, ogledih in drugih sorodnih storitvah, za čakanje na narok, za čakanje med posvetovanjem organa ali podobne porabe časa (urnina - 6. člen OT). Stališče, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne ne predstavljata odvetniške storitve, je sprejeto tako v upravnosodni praksi kot tudi v praksi civilnih sodišč, ki odvetniške storitve razmejuje od ostalih odvetniških stroškov, tj. urnine, izdatkov, potrebnih za izvršitev storitve in podobno. Okoliščina, da je v I. poglavju B. Posebnega dela OT pod naslovom Mediacije in poravnave navedeno, da so posamezne storitve določene z v nadaljevanju navedenim številom točk narekuje zaključek, da se vrednosti iz tar. št. 3 in tar. št. 4 OT nanašajo na vrednosti odvetniških storitve in ne tudi na odvetniške izdatke. To pomeni, da je tudi v primeru, ko pride do sklenitve sodne poravnave, izključena pravica odvetnika le do plačila zastopanja v postopku mediacije v smislu cene te odvetniške storitve in ne tudi njegova pravica do plačila izdatkov, nastalih z mediacijskimi srečanji. V tem primeru je torej treba besedno zvezo iz prvega odstavka 6. člena OT, da gre odvetniku urnina "vselej poleg plačila za zastopanje" razumeti v pomenu, da se urnina prizna tudi, če je bil odvetnik upravičen do plačila za zastopanje na mediacijskem srečanju, prav tako pa tudi obratno, da je do urnine upravičen, četudi mu je bilo priznano plačilo za sklenitev poravnave.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Kopru, Bpp 70/2021 z dne 15. 10. 2021, se odpravi v II. točki izreka in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom, Bpp 70/2021 z dne 15. 10. 2021, je toženka pod I. točko izreka sklenila, da se tožnici za opravljene storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) na podlagi odločbe, št. Bpp 70/2021 z dne 15. 2. 2021, odmerijo stroški v skupni višini 31,89 EUR; višji zahtevek pa je zavrnila (II. točka izreka). Po III. točki izreka sklepa se tožnici priznani znesek izplača iz proračunskih sredstev sodišča za BPP na njen transakcijski račun v 30 dneh po prejemu računa.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bila prosilki (v nadaljevanju: upravičenka) z odločbo, št. Bpp 70/2021 z dne 15. 2. 2021, dodeljena redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje v mediacijskem postopku v pravdni zadevi P 188/2020 pred Okrajnim sodiščem v Kopru, in sicer od 11. 2. 2021 do zaključka mediacijskega postopka. Za izvajanje BPP je bila določena odvetnica A.A. iz A., o.p., d.o.o. (v nadaljevanju: tožnica), ki je 18. 3. 2021 (z dopolnitvijo 15. 7. 2021) organu za BPP pravočasno vrnila napotnico in podala predlog za izplačilo nagrade in stroškov, nastalih z opravljanjem storitev BPP, skupaj s stroškovnikom in dokazili o opravljenih storitvah. Tega je po pozivu organa za BPP dopolnila 21. 6. 2021 in 21. 9. 2021. Toženka je v nadaljevanju izpodbijanega sklepa, sklicujoč se pri tem na določbe šestega odstavka 30. člena in petega odstavka 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv) ter Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) predlogu delno ugodila tako, da je tožnici priznala 31,89 EUR stroškov (od tega 23,68 EUR za kilometrino, 2,46 EUR za parkirnino in 5,75 EUR za 22% DDV) od skupaj 1780 točk, 33,00 EUR stroškov, 2% materialnih izdatkov in 22% DDV, ki jih je priglasila tožnica. Toženka pojasni, da je odvetnik, ki izvaja storitve BPP po 17. členu ZOdv upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Nato ugotavlja, da sta bili v postopku mediacije opravljeni dve mediacijski srečnji, in sicer dne 4. 3. 2021 in 13. 7. 2021, v okviru katerih je prišlo do sklenitve sodne poravnave, za kar je tožnici že s sklepom Bpp 459/2020 z dne 15. 10. 2021 priznala nagrado v višini 375 točk po tar. št. 3/1 (prva alineja) OT, v kateri je zajeto tudi zastopanje upravičenke na mediacijskih srečanjih. Ker ta nagrada obsega tudi nagrado za konferenco z upravičenko, pregled zadeve, pregled poravnave, popravke in elektronsko korespondenco s stranko, teh spremljajočih opravil, neposredno povezanih s sklenitvijo sodne poravnave, tožnici ni priznala. Po stališču toženke ne predstavljajo samostojnega opravila, temveč so že všteta v priznani nagradi za sklenitev poravnave v postopku mediacije. Pojasni še, da se skladno s tar. št. 4/1 OT za zastopanje v postopku mediacije odvetniku prizna posebna nagrada samo v primeru, če do sklenitve poravnave ne pride. Ker je v zadevi do sklenitve poravnave prišlo, tožnici ni priznala posebne nagrade za zastopanje na mediacijskih srečanjih dne 4. 3. 2021 in 13. 7. 2021, za trajanje srečanj ter za odsotnost iz pisarne, prav tako tudi ne materialnih stroškov, ki so bili tožnici priznani že s sklepom Bpp 459/2020 z dne 15. 9. 2021.

Tožba

3.Tožnica zoper II. točko izpodbijanega sklepa vlaga tožbo v upravnem sporu, ker meni, da je toženka pri njegovi izdaji napačno uporabila materialno pravo. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v tem delu odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu za BPP. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške tega upravnega spora v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.V tožbi navaja, da je priglasila nagrado za: konferenco in pregled dokumentacije dne 2. 3. 2021, zastopanje na mediacijskih srečanjih dne 4. 3. 2021 in 13. 7. 2021, pregled poravnave in popravke dne 16. 3. 2021, elektronsko korespondenco s stranko, odsotnost iz pisarne in trajanje mediacijskega srečanja dne 4. 3. 2021, kilometrino in parkirnino za obe mediacijski srečanji, skupaj z materialnimi stroški in DDV. Trdi, da je bila v okviru pravdnega postopka P 188/2020 oziroma njemu pridruženega mediacijskega postopka M 131/2020 poravnava vsebinsko le delno dogovorjena, pri čemer je prišlo zgolj do delne uskladitve med strankama, in je bil pripravljen le osnutek sodne poravnave. Do same sklenitve sodne poravnave pa v okviru mediacijskega srečanja dne 4. 3. 2021 ni prišlo (ta je bila sklenjena kasneje), medtem ko je 13. 7. 2021 prišlo le do delne uskladitve med pravdnima strankama, ter je bilo še po njem potrebno dodatno usklajevanje. Meni, da bi ji zato toženka morala priznati tudi stroške zastopanja na mediacijskem srečanju dne 4. 3. 2021 in 13. 7. 2021, za vsakega v višini 300 točk, poleg tega pa tudi odsotnost iz pisarne (40 točk za vsako srečanje) in 50 točk za urnino dne 4. 3. 2021, ker je mediacijsko srečanje trajalo uro in 15 minut. Prereka zaključek toženke, da so bili stroški zastopanja na mediaciji priznani s sklepom Bpp 459/2020 z dne 15. 10. 2021, saj je bila z navedenim sklepom upoštevana le sklenitev sodne poravnave. V nadaljevanju tožbe opiše razvoj upravnosodne prakse glede vprašanja, ali je postopek mediacije del sodnega (pravdnega) postopka in s tem povezane posledice. Ta sprva postopka mediacije ni štela kot del sodnega postopka, a je to stališče spremenilo Vrhovno sodišče RS s sodbo X Ips 12/2021 z dne 13. 4. 2021, v kateri je zavzelo stališče, da za prvostopenjski pravdni postopek odobrena BPP vključuje tudi postopek mediacije. Tožnica izpostavlja, da je bila upravičenki BPP dodeljena z odločbo Bpp 459/2020 z dne 24. 9. 2020 (v nadaljevanju: odločba z dne 24. 9. 2020), poleg tega pa še z odločbo Bpp 70/2021 z dne 15. 2. 2021 (v nadaljevanju: odločba z dne 15. 2. 2021). Napotnico je organu za BPP vrnila že 18. 3. 2021. Vse to je bilo opravljeno pred spremembo stališča Vrhovnega sodišča. Da je tudi toženka v tem obdobju mediacijo štela za od pravde ločen postopek, kaže njen dopis z dne 8. 6. 2021, v katerem jo poziva, da za potrebe odmere stroškov v postopku, ki se nanaša na mediacijo, priloži sklenjeno poravnavo. Ker se do spremembe sodne prakse dne 13. 4. 2021 postopek mediacije ni štel kot del pravdnega postopka, nagrade za zastopanje v postopku mediacije ni mogla zahtevati na podlagi odločbe, s katero ji je bila BPP dodeljena za pravdni postopek. Zato je prepričana, da bi ji morala toženka stroške odmeriti glede na sodno prakso, ki je veljala v času odločbe, s katero se je BPP dodelila oziroma v času, ko je toženki vrnila originalno napotnico. Tudi OT je takrat mediacijo štela za ločeno storitev. To je razvidno tudi iz trenutne prakse toženke, ki v postopku mediacije ne izdaja več odločb BPP, vendar šele od 13. 4. 2021. Iz opisanih razlogov so po trditvah tožnice poleg končne nagrade za pristop na mediacijski srečanji dne 4. 3. 2021 in 13. 7. 2021, za odsotnost iz pisarne in urnino, napačno odmerjeni tudi materialni stroški in 22% DDV.

5.Kot dokaze je v tožbi poleg izpodbijanega sklepa priložila oziroma predlagala: odločbo Bpp 70/2021 z dne 15. 2. 2021; sklep Bpp 459/2020 z dne 15. 10. 2021; osnutek sodne poravnave M 131/2020 z dne 4. 3. 2021; korespondenco z zastopniki nasprotne stranke v postopku P 188/2020 z dne 16. in 17. 3. 2021; poziv toženke z dne 8. 6. 2021; odgovor tožnice z dne 21. 6. 2021; obrazec za beleženje trajanja mediacijskih srečanj z dne 4. 3. 2021; izpolnjeno napotnico z dne 15. 2. 2021 in njeno dopolnitev z dne 15. 7. 2021 s priloženim obrazcem za beleženje trajanja mediacijskih srečanj, ter vpogled v celoten spis Okrajnega sodišča v Kopru P 188/2020.

Nadaljnji potek upravnega spora

6.Toženka je sodišču poslala upravne spise zadeve (Bpp 70/2021 in Bpp 459/2020), odgovora na tožbo pa ni podala.

7.Sodišče je o tem upravnem sporu seznanilo tudi upravičenko do BPP B.B. in s tem osebo iz drugega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), v katere pravice ali na zakon oprte neposredne koristi bi lahko posegla ureditev spornega razmerja. Sodišče ji je s pozivom z dne 15. 12. 2021 omogočilo, da v roku 15 dni po prejemu poziva odgovori na tožbo, upravičenka pa udeležbe ni priglasila.

8.Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, saj sta se njeni izvedbi na podlagi določbe prvega odstavka 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožnica in toženka pisno odpovedali ter predlagali, da sodišče v zadevi odloči brez glavne obravnave na podlagi pisnih vlog in listinskih dokazov oziroma listin iz upravnega spisa. Poleg tega v zadevi ni sporno relevantno dejansko, temveč je sporna pravilna razlaga materialnega prava (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Presoja sodišča

K I. točki izreka:

9.Tožba je utemeljena.

10.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijanega sklepa v delu, s katerim je toženka zavrnila višji zahtevek tožnice za plačilo priglašenih stroškov za izvajanje BPP na podlagi odločbe Bpp 70/2021 z dne 15. 2. 2021, potem ko ji je odmerila le izdatke (stroške) v skupni višini 31,89 EUR.

11.Iz upravnih spisov izhaja, da je bila tožnica z odločbo toženke, št. Bpp 459/2020 z dne 24. 9. 2020 v zvezi s popravnim sklepom z dne 28. 9. 2020, določena za izvajanje BPP upravičenki za pravno svetovanje in zastopanje v postopku zaradi motenja posesti oziroma vznemirjanja služnosti, ki ga bo sprožila zoper C.C., in sicer od 17. 9. 2020 do prejema odločbe, s katero se postopek na prvi stopnji zaključi. Tožnica je vložila tožbo zaradi vznemiranja osebne služnosti, ki jo je Okrajno sodišče v Kopru obravnavalo pod opr. št. P 188/2020. Z odločbo toženke, št. Bpp 70/2021 z dne 15. 2. 2021, je bila nato tožnica določena še za izvajanje BPP upravičenki v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v mediacijskem postopku v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. P 188/2020, od 11. 2. 2021 do zaključka mediacijskega postopka. Med strankami ni sporno, da je tožnica upravičenko v navedenih postopkih tudi zastopala ter pravočasno vrnila napotnici s stroškovniki za opravljeno odvetniško delo. V zadevi Bpp 459/2020 je tožnica vrnila napotnico dne 24. 9. 2020 in po njeni dopolnitvi ji je toženka s sklepom, št. Bpp 459//2020 z dne 15. 10. 2021, odmerila nagrado in stroške v skupni višini 417,97 EUR. V tem okviru je tožnici priznala tudi nagrado za sklenitev poravnave v postopku mediacije v višini 375 točk po 1. točki tar. št. 3 OT. V zadevi, št. Bpp 70/2021, je tožnica toženki vrnila napotnico 18. 3. 2021, o priglašenih stroških tožnice pa je toženka odločila z izpodbijanim sklepom.

12.Skladno s predlogom tožnice je sodišče pridobilo in prebralo pravdni spis Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. P 188/2020. Iz njega izhaja, da je upravičenka dne 30. 9. 2020 vložila tožbo zaradi vznemirjanja osebne služnosti, po podaji toženčevega odgovora na tožbo pa je Okrajno sodišče v Kopru s sklepom z dne 25. 11. 2020 pravdni postopek prekinilo za tri mesece in stranke napotilo na mediacijo, saj sta soglasje zanjo podali obe stranki. V obrazcu Službe za alternativno reševanje sporov M 131/2020 z dne 23. 7. 2021 je nato označeno, da se je mediacija zaključila uspešno. Okrajno sodišče v Kopru je v pravdnem postopku P 188/2020 z dopisom z dne 9. 8. 2021 na podlagi četrtega odstavka 307. člena ZPP strankama poslalo v podpis predlog sodne poravnave. Toženec je sodno poravnavo podpisal 17. 8. 2021 in istega dne podpisani osnutek vrnil Okrajnemu sodišču v Kopru. Upravičenka je v vlogi z dne 20. 8. 2021 najprej prosila za podaljšanje roka za podpis poravnave za 5 dni, nato pa je sodišču dne 1. 9. 2021 tudi sama poslala z njene strani dne 1. 9. 2021 podpisan izvod sodne poravnave. Odpravek podpisane sodne poravnave je sodišče poslalo strankama 23. 9. 2021.

13.Po ugotovitvah v izpodbijani odločbo sta bili v mediacijskem postopku opravljeni dve mediacijski srečanji dne 4. 3. 2021 in 13. 7. 2021. Toženka je priglašeni nagradi za zastopanje na mediaciji zavrnila z argumentacijo, da je v postopku mediacije prišlo do sklenitve poravnave, za kar pa je tožnici že s sklepom Bpp 459/2020 z dne 15. 10. 2021 priznala nagrado v višini 375 točk, v kateri je zajeto tudi zastopanje upravičenke na mediacijskih srečanjih.

14.Po presoji sodišča je to stališče toženke v izpodbijanem sklepu pravilno. ZBPP v šestem odstavku 30. člena določa, da je za pravno pomoč po tem zakonu odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene BPP. Način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov je predpisan v OT. Toženka je skladno s citirano določbo pri odločanju morala uporabiti določbe OT v besedilu, kot je veljalo v času izdaje izpodbijanega sklepa, ob tem pa je morala upoštevati še tedaj veljavni peti odstavek 17. člena ZOdv. Skladno z načelom zakonitosti iz 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) je upravni organ dolžan uporabiti zakon oziroma materialni predpis, ki velja v času odločanja o pravici oziroma obveznosti, če ta ne določa posebnih pravil o njegovi uporabi. To je tudi v teoriji in (upravno)sodni praksi izoblikovano stališče. Takšne izjeme za obravnavni primer zakonodajalec ni določil. Z vidika priznanja oziroma odmere stroškov je bistven čas odločanja toženke, saj takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov nasprotni stranki, in ne morebiti čas, ko odvetnik priglasi stroške pristojni službi za BPP kot tudi ne čas oprave odvetniške storitve. Takšno stališče je uveljavljeno v praksi Upravnega sodišča in drugih sodišč (prim. sodbe Upravnega sodišča IV U 83/2023 z dne 9. 6. 2025, III U 225/2023 z dne 27. 10. 2025, I U 1085/2023 z dne 4. 11. 2025, I U 1689/2023 z dne 10. 11. 2025, sklepe Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2027/2024 z dne 27. 1. 2025, II Cp 701/2021 z dne 10. 5. 2021, II Cp 1793/2019 z dne 23. 12. 2019 ter druge). Toženka je bila v času izdaje izpodbijanega sklepa dolžna upoštevati drugi odstavek 20. člena ZOdv, ki določa, da se plačilo in stroški obračunavajo po odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primere z odvetniško tarifo drugače določeno, prav tako pa tudi s sodno prakso Vrhovnega sodišča spremenjena materialnopravna stališča.

15.Po 1. točki tar. št. 3 v času izdaje izpodbijanega sklepa veljavne OT je bil odvetnik za sklenitev poravnave pred začetkom pravdnega, nepravdnega in izvršilnega postopka pred poravnalnim narokom in v postopku mediacije ali med temi postopki in v delovnih in socialnih sporih upravičen: - pred začetkom postopka ali na poravnalnem naroku − do plačila po 1. točki tar. št. 15 in po tar. št. 16, 18, 22, 23, 26 in 27, zvišanem za 150 %; - na naroku ali izven naroka − do plačila po 1. točki tar. št. 15 in po tar. št. 16, 18, 22, 23, 26 in 27, zvišanem za 100 %; in - v zadevah iz tar. št. 38 − do plačila po tej tar. št., zvišani za 100 %. Po določbah tar. št. 4 OT je pripadalo odvetniku: za zastopanje v postopku mediacije, če ni prišlo do sklenitve poravnave - plačilo po 1. točki tar. št. 20 (tako 1. točka tar. št. 4); za sklenitev poravnave v postopku mediacije - plačilo po 1. točki tar. št. 15 ter po tar. št. 16, 18, 22, 23, 26, 27 in 38, zvišano za 100 % (tako 2. točka tar. št. 4); za sklenitev generalne poravnave, ki se nanaša na več odprtih sodnih, upravnih ali drugih postopkov med istimi strankami - pa seštevek vrednosti po tar. št. 1 - 3 (tako 3. točka tar. št. 4).

16.Za odločitev v zadevi je ključna določa 1. točke tar. št. 4 OT, po kateri je odvetnik upravičen do nagrade za zastopanje v postopku mediacije, če do sklenitve poravnave ne pride. Po presoji sodišča je pravilno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podano materialnopravno stališče toženke, da se določba 1. točke tar. št. 4 OT glede plačila za zastopanje v postopku mediacije uporabi le, če ne pride do sklenitve poravnave. Takšno stališče sprejema tudi sodna praksa (prim. sodbi Upravnega sodišča IV U 145/2019 z dne 25. 1. 2022 in I U 740/2016 z dne 8. 11. 2016). Po tej določbi je nagrada za zastopanje stranke v postopku mediacije že vključena v nagrado za sklenitev poravnave. Iz te določbe OT pa ne izhaja, da je uporabljiva le v primeru, ko je do sklenitve poravnave prišlo še v času trajanja postopka mediacije. Zato se tožnica neutemeljeno zavzema za odpravo izpodbijanega sklepa iz razloga, ker je do sklenitve sodne poravnave prišlo po zaključku mediacije, ko se je pravdni postopek že nadaljeval. Za odločitev je po presoji sodišča bistveno, da je bila sklenitev sodne poravnave plod in uspeh izključno mediacijskega postopka in ne morebiti izvedbe kakšnih nadaljnjih procesnih dejanj pravdnega sodišča (npr. zaslišanja strank, prič, pridobitve mnenja izvedncev...). Iz povzetega mediacijskega in pravdnega postopka po presoji sodišča izhaja, da sta bili obe mediacijski srečanji potrebni in vzročno povezani z uspešno sklenitvijo sodne poravnave, za katero je bila tožnici, kar med strankama ni sporno, že priznana nagrada. Ob navedenem ni nepomembno še stališče Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 12/2021 z dne 13. 4. 2021, da ni podlage ne razumnega razloga za to, da bi prosilec z že odobreno brezplačno pravno pomočjo za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje, moral posebej zaprositi še za brezplačno pravno pomoč za mediacijo. V obravnavni zadevi sicer ni sporen obseg dodelitve BPP upravičenki, saj ji je bila z obema odločbama toženke (z dne 24. 9. 2020 in 15. 2. 2021) dodeljena BPP tako za zastopanje v pravdnem in posebej še v mediacijskem postopku. Ne gre pa prezreti, da je Vrhovno sodišče v omenjeni sodbi zapisalo tudi, da gre pri postopku mediacije, čeprav je ta urejen v drugem predpisu, za del pravdnega oziroma nepravdnega (torej sodnega) postopka, Na odločitev tako ne more vplivati okoliščina, da je bila sodna poravnava sklenjena v pravdnem postopku neposredno po zaključku mediacijskega postopka, glede na to, da je mediacijski postopek del po stališču Vrhovnega sodišča del pravdnega postopka. Prav tako tožnica ne more pridobiti več pravic zgolj zato, ker je bila upravičenki (še pred omenjeno odločitvijo Vrhovnega sodišča) BPP dodeljena posebej za pravdni in posebej za mediacijski postopek. Ob navedenem so nebistvene navedbe tožnice, da nagrade za zastopanje v postopku mediacije ni mogla zahtevati v okviru odločbe, s katero ji je bila BPP dodeljena za pravdni postopek. Tožnica je nagrado za zastopanje na mediacijskih srečanjih dne 4. 3. 2021 in 13. 7. 2021 priglasila v napotnici Bpp 70/21 z dne 15. 2. 2021 kot tudi v njeni dopolnitvi z dne 15. 7. 2021, toženka pa je o tem njenem zahtevku presojo v izpodbijanem sklepu tudi opravila in se do njega vsebinsko opredelila. Glede na navedeno se tožnica neutemeljeno zavzema za priznanje plačila za zastopanje na mediacijskih srečanjih dne 4. 3. 2021 in 13. 7. 2021, za vsakega v višini 300 točk.

17.Sodišče pa pritrjuje tožbenim ugovorom, da bi morala toženka tožnici priznati nagrado za odsotnost iz pisarne za vsak pristop na mediacijsko srečanje in urnino za začete nadaljnje pol ure trajanja mediacijskega srečanja dne 4. 3. 2021, ki je po neprerekanih trditvah trajalo eno uro in petnajst minut. Tožnica je poleg nagrade za storitve zastopanja na mediacijskih srečanjih uveljavljala tudi plačilo izdatkov, potrebnih za izvršitev storitev za upravičenko, vključno z urnino in plačilom za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko (6. člen OT). Med strankama ni sporno, da se je tožnica obeh mediacijskih srečanj udeležila.

18.OT, drugače kot ZBPP, ne omenja pojma "nagrade" za opravljene odvetniške storitve, pač pa uporablja pojem odvetniških stroškov, ki jih v drugem odstavku 2. člena opredeljuje kot skupno ceno odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. OT torej omenja dve vrsti stroškov: a) za odvetniške storitve in b) za izdatke, ki so potrebni za izvršitev dela. Izdatke ureja 9. člen OT in med te uvršča potne stroške, dnevnice, poštnine, telefonske stroške, izdatke za takse, izdatke za bančne storitve, izdatke za fotografiranje, prepisovanje ter druge stroške. Odvetniške storitve OT v 2. členu opredeljuje kot delo, ki ga odvetnik opravi v smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa. Odvetniške storitve so ovrednotene v posebnem delu OT in se skladno s 4. členom OT praviloma vrednotijo s številom točk in ne po porabljenem času. Iz navedenega izhaja, da pojem cene oziroma nagrade za odvetniške storitve iz OT ne zajema nagrade za porabljen čas med zastopanjem na narokih, ogledih in drugih sorodnih storitvah, za čakanje na narok, za čakanje med posvetovanjem organa ali podobne porabe časa (urnina - 6. člen OT). Stališče, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne ne predstavljata odvetniške storitve, je sprejeto tako v upravnosodni praksi (prim. sodbi Upravnega sodišča III U 22/2020 z dne 8. 4. 2025 in III U 98/2020 z dne 24. 5. 2024) kot tudi v praksi civilnih sodišč, ki odvetniške storitve razmejuje od ostalih odvetniških stroškov, tj. urnine, izdatkov, potrebnih za izvršitev storitve in podobno (npr. sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 66/2020 z dne 24. 4. 2020, zlasti 9. in 12. točka).

19.Okoliščina, da je v I. poglavju B. Posebnega dela OT pod naslovom Mediacije in poravnave navedeno, da so posamezne storitve določene z v nadaljevanju navedenim številom točk, po presoji sodišča narekuje zaključek, da se vrednosti iz tar. št. 3 in tar. št. 4 OT nanašajo na vrednosti odvetniških storitve in ne tudi na odvetniške izdatke. To pomeni, da je tudi v primeru, ko pride do sklenitve sodne poravnave, izključena pravica odvetnika le do plačila zastopanja v postopku mediacije v smislu cene te odvetniške storitve in ne tudi njegova pravica do plačila izdatkov, nastalih z mediacijskimi srečanji. V tem primeru je torej treba besedno zvezo iz prvega odstavka 6. člena OT, da gre odvetniku urnina "vselej poleg plačila za zastopanje" razumeti v pomenu, da se urnina prizna tudi, če je bil odvetnik upravičen do plačila za zastopanje na mediacijskem srečanju, prav tako pa tudi obratno, da je do urnine upravičen, četudi mu je bilo priznano plačilo za sklenitev poravnave. Kot že omenjeno se določba 1. točke tar. št. 4 OT nanaša le na priznavanje oziroma izključevanje plačila za zastopanje kot odvetniške storitve in ne tudi na plačilo spremljajočih izdatkov. Z argumentacijo, da se tožnici ne prizna posebna nagrada za zastopanje v postopku mediacije, ker je v zadevi prišlo do sklenitve sodne poravnave, toženka glede na predstavljene določbe OT torej ne more utemeljiti zavrnitve tožničinega zahtevka za priznanje plačila urnine in odsotnosti iz pisarne ob mediacijskih srečanjih. Nenazadnje je toženka tožnici priznala plačilo nekaterih izdatkov (kilometrino, parkirnino) za mediacijski srečanji.

20.Iz predstavljenega sledi, da toženka v obravnavani zadevi ni v celoti pravilno uporabila materialnega prava (določb OT), da svoje odločitve s tega vidika tudi ni ustrezno obrazložila (prim. prvi odstavek 214. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP) in je zato tudi dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep v II. točki izreka odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo toženki v ponovni postopek, da v zadevi ponovno odloči ob upoštevanju stališč sodišča iz te sodbe.

K II. točki izreka:

21.Ker zadeva ni bila rešena na glavni obravnavi, se tožnici, ki kot odvetniška družba sama nastopa v svoji lastni zadevi kot stranka upravnega spora in ni zastopana po drugem odvetniku (prim. tožbi priloženo pooblastilo), priznajo stroški po prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v znesku 15,00 EUR. Ta znesek, ki zajema vse stroške postopka v upravnem sporu na prvi stopnji, razen sodne takse, mora tožnici povrniti toženka v roku 15 dni, šteto od dne, ko je toženki vročena ta sodba (313. člen ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

22.Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

Zveza:

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Odvetniška tarifa (2015) - člen 6, 6/1, 6/4

Odvetniška tarifa (2015) - tarifna številka 3, 3-1, 4, 4-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.