Up-37/95

3.7.1997

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi V. Č. iz R. S. na seji dne 3. julija 1997

o d l o č i l o:

Ustavna pritožba V. Č. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 754/94 z dne 10.11.1994 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju št. Cp 221/94 z dne 9.3.1994 in sklepom Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Šmarju pri Jelšah, št. N 17/93 z dne 8.12.1993 se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikovo zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ki jo je vložil po določbi 5. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 29/95 in 74/95 - v nadaljevanju: ZDen). Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje potrdilo, Vrhovno sodišče pa je z izpodbijano sodbo pritožnikovo revizijo zoper pravnomočno sodno odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Vrhovno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da so nepremičnine, ki so bile predmet kupoprodajnih pogodb, prešle v družbeno lastnino na podlagi Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72) ter na podlagi Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeno lastnino (Uradni list SRS, št. 5/80), saj so bile te pogodbe sklenjene namesto razlastitve. Na podlagi navedenega zaključuje, enako kot sodišči prve in druge stopnje, da "podržavljenja" na podlagi spornih pogodb ni mogoče razveljaviti s sklicevanjem na denacionalizacijski zakon, ker podlaga iz 5. člena ZDen, na katero se sklicuje pritožnik, velja le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDen. Med temi predpisi pa zakonov o razlastitvi, ki sta bila podlaga za sklenitev spornih pogodb, ni mogoče najti.

3.Pritožnik z ustavno pritožbo uveljavlja kršitev pravice do povračila škode iz 26. člena in kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, da sodbe rednih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je kupne pogodbe z dne 5.11.1973, z dne 20.5.1975 in z dne 3.6.1981 sklenil s Skladom za komunalno in cestno dejavnost Šmarje pri Jelšah oziroma z Občino Šmarje pri Jelšah "pod prisilo in vse v izogib razlastitvi", saj je bil nepremičnine (zemljišča) prisiljen prodati za simbolično ceno, ki se je določila administrativno in ki niti približno ni odgovarjala tržni vrednosti. Meni, da je šlo pri sklenitvi pogodb za neko vrsto skrite zaplembe in nacionalizacije, ki se ji z zakonitimi sredstvi ni bilo mogoče upirati. Zato je po mnenju pritožnika stališče rednih sodišč, po katerem denacionalizacija zajema samo predpise, navedene v 3. in 4. členu ZDen, zmotno. Izhajati bi bilo treba iz namena zakona, in sicer v tem smislu, da se odpravijo (vse) krivice, storjene z razlastitvijo.

4.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-37/95 z dne 3.7.1996 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo.

5.Vrhovno sodišče na poziv k odgovoru na ustavno pritožbo po 56. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) ni odgovorilo.

6.Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve se v svojem pravnem mnenju strinja z razlago, ki časovno omejuje podlago za uveljavljanje zahtevkov po 5. členu ZDen. Zastopa stališče, da predstavlja določba 5. člena izjemo od načel in določb obligacijskega prava, saj določa deloma poseben postopek, predvsem pa posledice razveljavljene pogodbe, pa tudi roke za uveljavitev pravice zahtevati razveljavitev pogodbe. Hkrati ugotavlja, da ni bil namen zakona, da bi zajel vse prisilne državne ukrepe brez časovne omejitve in vzpostavil poseben sistem izpodbojnosti pravnih poslov, v katerih je ena od strank državni organ oziroma organ oblasti.Takšno možnost naj bi zavračala zlasti teleološka razlaga: po obrazložitvi predloga za izdajo ZDen z osnutkom zakona in predloga zakona naj bi se poprava krivic nanašala na čas trajanja t.i. revolucionarne in sistemske preobrazbe družbenoekonomskih odnosov po vojni, sprva časovno neomejena določba 4. člena ZDen pa je bila kasneje dopolnjena s časovno omejitvijo, da velja za predpise, izdane do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963. Tako stališče naj bi podpirala tudi logična in sistematična razlaga zakona, saj ni razumljivo, da razlaščenec glede na določbe 3. in 4. člena ZDen ne bi mogel uveljaviti denacionalizacijskega zahtevka, če pa bi glede iste nepremičnine sklenil kupno pogodbo z istim razlastitvenim upravičencem v istem času, pa bi ga lahko uveljavljal. Izolirana jezikovna razlaga 5. člena ZDen bi zaradi tega tudi posegla v ustavni položaj denacionalizacijskih upravičencev v smislu njihove enakopravnosti oziroma enakega varstva pravic.

7.Tudi stališče Ministrstva za pravosodje je, da jezikovna metoda razlage 5. člena ZDen za interpretacijo in uporabo zakonske določbe ne zadošča in da je treba poleg jezikovne metode razlage upoštevati še namen Zakona o denacionalizaciji, povezanost zakonskih določb oziroma iz njih izhajajočih norm ter zakonsko določbo logično razložiti v povezavi s konkretno zadevo. Vse navedeno pa po mnenju Ministrstva pripelje do zaključka, da tudi 5. člen vsebuje časovno omejitev ter da so lahko podlaga za denacionalizacijo le tisti pravni posli, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDen. Enako kot Sekretariat poudarja, da bi bilo hkrati nelogično in neustavno, če bi bila denacionalizacija mogoča, kadar sta se pogodbeni stranki pred razlastitvenim postopkom ali med njim sporazumeli in sklenili pogodbo namesto razlastitve, medtem ko denacionalizacije premoženja, "podržavljenega" z odločbo o razlastitvi, izdane na podlagi veljavnih predpisov, sprejetih po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963, ni mogoče uveljavljati.

8.Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi vpogledalo spis Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Šmarju pri Jelšah (sedaj Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah), št. N 17/93.

B.

9.Po določbi 26. člena Ustave (pravica do povračila škode) ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Po drugem odstavku iste ustavne določbe ima oškodovanec pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil.

10.Po določbi 33. člena Ustave je zagotovljena pravica do zasebne lastnine. Način pridobivanja in uživanja lastnine, tako da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija, določa zakon (67. člen Ustave).

11.Pritožnik zatrjuje, da so mu redna sodišča odrekla navedeni ustavni pravici v pogledu nepremičnin, glede katerih je sklenil kupne pogodbe pod grožnjo razlastitve, s tem ko mu na podlagi 5. člena ZDen niso priznala položaja upravičenca do denacionalizacije. Njihova odločitev naj bi bila nezakonita in s tem neustavna zato, ker naj bi bilo potrebno po pritožnikovem mnenju ZDen nasploh in še posebej določbo 5. člena razlagati tako, da časovne omejitve za uveljavljanje odprave krivic, storjenih z razlastitvijo, sploh ne postavlja.

12.Določba 5. člena ZDen se glasi:

"Za upravičenca do denacionalizacije po tem zakonu se šteje tudi fizična oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti."

13.Citirana določba sodi v I. poglavje ZDen med splošne določbe in sledi 3. in 4. členu, ki prav tako opredeljujeta upravičence oziroma pravno podlago za uveljavljanje denacionalizacije: medtem ko 3. člen taksativno našteva predpise, ki so podlaga za denacionalizacijo, pa 4. člen razširja krog upravičencev tudi na tiste fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po drugih predpisih ali pa jim je bilo premoženje podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Glede na to, da gre za izjeme, zakon veže določitev upravičencev na podlagi "drugih predpisov" na določene pogoje, ki se nanašajo na čas sprejetja teh predpisov in na višino odškodnine za to premoženje. Predpis je moral biti izdan do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, to je do 7. aprila 1963, ko je bila navedena Ustava razglašena. Predpisi, izdani po tem datumu, tudi tisti, ki urejajo razlastitev, torej ne pridejo v poštev kot podlaga za denacionalizacijo, razen seveda tistih, ki so izrecno navedeni v 3. členu.

14.Z opisano ureditvijo je zakonodajalec nedvomno postavil časovno mejo uveljavljanju denacionalizacijskih zahtevkov za tisto premoženje, ki je bilo odvzeto na podlagi prisilnih predpisov, zato so pritožnikove navedbe, kolikor z njimi uveljavlja takšno razlago zakona, po kateri časovna meja zahtevkom za denacionalizacijo iz naslova razlastitve sploh ni postavljena, očitno neutemeljene.

15.Pač pa časovne omejitve za uveljavljanje denacionalizacijskih zahtevkov ne vsebuje besedilo citiranega 5. člena ZDen, ki se nanaša na tiste primere, v katerih je bilo premoženje podržavljeno s pravnimi posli, navidezno torej brez zakonske ali druge pravne prisile, ki pa niso temeljili na svobodni odločitvi dotedanjega lastnika premoženja. Razlago določbe, po kateri tudi za te primere velja časovna omejitev, so dala v izpodbijanih odločitvah sodišča. Izpodbijana odločitev senata Vrhovnega sodišča je (bila) pri tem vezana na razlago, ki jo vsebuje pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča, ki je bila 22. in 23. junija 1993, in po kateri velja podlaga iz 5. člena ZDen le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDen.

16.Iz zbranih podatkov izhaja kot nesporno, da so bile vse obravnavane kupne pogodbe za nepremičnine sklenjene v času, ko sta veljala Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72) in Zakon o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeno lastnino (Uradni list SRS, št. 5/80), torej predpisa, sprejeta po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963. Po navedbah pritožnika v zahtevi za denacionalizacijo in v ustavni pritožbi so bile vse tri pogodbe sklenjene namesto razlastitve oziroma "pod grožnjo" razlastitve. Ob takšnem dejanskem stanju so redna sodišča tudi po mnenju Ustavnega sodišča utemeljeno izpeljala svojo odločitev, po kateri pritožnik do denacionalizacije na podlagi 5. člena ZDen ni upravičen, iz vsebine 4. člena, v katerem je postavljena časovna meja uveljavljanju denacionalizacijskih zahtevkov na podlagi predpisov, tudi tistih iz naslova razlastitve. Kot navaja Občna seja v obrazložitvi pravnega mnenja in kot opozarjata Sekretariat Državnega zbora in Ministrstvo za pravosodje, bi bilo namreč povsem nelogično in tudi v nasprotju z ustavnim načelom enakosti, če bi bilo denacionalizacijo v času po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963 mogoče zahtevati na podlagi pogodb, sklenjenih namesto razlastitve, hkrati pa je ni mogoče zahtevati, če je bila razlastitev izpeljana na podlagi odločb o razlastitvi. Zato je po oceni Ustavnega sodišča edina ustavno dopustna in hkrati logična razlaga ta, da v času veljavnosti navedenih Zakonov o razlastitvi tudi denacionalizacije na podlagi pogodb, sklenjenih namesto razlastitve, ni mogoče uveljavljati.

17.Ker so sodišča na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabila določbo 5. člena ZDen, tudi zatrjevani kršitvi pritožnikovih ustavnih pravic nista podani. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

C.

18.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št.15/94) v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k dr. Lovro Šturm