Jedro

Možnost oziroma upravičenost upnika zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja je za odločitev o utemeljenosti predloga za izvršbo v predmetni zadevi odločilna.

Izrek

1. Pritožbi dolžnika se ugodi in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka v delu, v katerem je ugovor dolžnika zavrnjen) in v odločbi o stroških postopka (II. točka izreka) sklep sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

2. Pritožba upnika se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka v delu, v katerem je ugovoru dolžnika ugodeno in sklep o izvršbi razveljavljen ter postopek ustavljen) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v prvi točki izreka delno ugodilo ugovoru dolžnika in sklep o izvršbi razveljavilo za parceli številka 396 in 395/2, obe k.o. P. in v tem delu postopek ustavilo, v preostalem pa ugovor zavrnilo. V drugi točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžnik dolžan upniku povrniti nadaljnje stroške izvršbe v višini 20.610,00 SIT. Ugotovilo je, da izvršilni naslov v tej zadevi predstavlja izvršljiva sodna odločba , in sicer pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v K. z dne 19.10.2004, v katerem je sodišče ugotovilo, da je dolžnik motil upnika v posesti parc.št. 394, 395/1, 395/2 in 396 k.o. P. z izvedbo zemeljskih del. Glede parcel št. 395/2 in 396 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo zanju (med drugim) izdano dovoljenje za gradnjo hitre ceste na odseku S.-Š., na podlagi 4. odst. 13. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v RS (v nadaljevanju: ZUDVGA) pa lahko DARS d.d. prične z gradbenimi deli v skladu z enotnim dovoljenjem za gradnjo. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da za parceli št. 395/2 in 396 motenje posesti ni bilo protipravno, zaradi česar upnik zanju nima več pravnega varstva, saj poseg temelji na zakonu in je ugovoru dolžnika v tem delu ugodilo ter sklep o izvršbi razveljavilo. Glede parcel št. 394 in 395/1 k.o. P. pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta v neposredni bližini in da se parcela 395/1 nahaja neposredno ob peti nasipa tako, da del nasipa posega na parcelo. Ker je dolžnik s postavitvijo nasipa onesposobil dostopno pot, je s tem po ugotovitvah sodišča prve stopnje onemogočil dostop tudi do parcele št. 394 k.o. P. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da takšna izvedba nasipa predstavlja motenje posesti, ki se v bistvu ne razlikuje od prejšnjega motenja, kot je bilo ugotovljeno v posestnomotitvenem sporu (1. odst. 229. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) in da je motilna dejanja izvajal ravno dolžnik, zaradi česar je ugovor dolžnika v tem delu zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da odmerjena denarna kazen glede na okoliščine primera ni previsoka ter na podlagi uspeha dolžnika z ugovorom odločilo o stroških ugovornega postopka.

Zoper sklep se v delu, kjer je sodišče zavrnilo ugovor, to je za parceli št. 394 in 395/1 k.o. P., pravočasno pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi najprej navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo pravne predpise, ko je določilo denarno kazen. S sklepom z dne 22.03.2005 je sodišče namreč dovolilo izvršbo po predlogu upnika z dne 07.01.2005 in dopolnitvi z dne 16.03.2005, razen glede denarne kazni, kolikor presega 1.000.000,00 SIT. Sklep se je torej glasil, da se dolžniku za primer neizvršitve tega sklepa o izvršbi zagrozi z izrekom denarne kazni v višini 1.000.000,00 SIT, ki se bo v primeru nespoštovanja povečevala vse dotlej, dokler skupni znesek denarnih kazni ne bo dosegel 500.000.000,00 SIT. Sodišče je s tem kršilo določilo 226. člena ZIZ, saj sme skupna vsota vseh denarnih kazni iz posameznih sklepov doseči največ desetkratni znesek odmerjene kazni, kar bi bilo v tem primeru največ 10.000.000,00 SIT. Poleg tega je iz sklepa z dne 22.03.2005 nemogoče razbrati, ali se maksimalna višina denarne kazni 1.000.000,00 SIT nanaša samo na zagroženo denarno kazen ali tudi na skupni znesek denarnih kazni in gre za bistveno kršitev pravdnega postopka, saj je izrek sklepa z dne 22.03.2005 nerazumljiv in je zato nerazumljiv tudi izrek napadenega sklepa, ki prvega delno potrjuje. Sodišče se v napadenem sklepu tudi ni opredelilo do ugovornih navedb dolžnika o pravno nepravilni določitvi denarne kazni v sklepu z dne 22.03.2005 in je bila s tem absolutno bistveno kršena določba pravdnega postopka, saj v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Dalje dolžnik navaja, da je sodišče v napadenem sklepu nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da naj bi posest motil prav dolžnik. Sodišče se ni opredelilo do navedbe dolžnika, da je bil izvajalec del na trasi Š.-S. tudi SGP K.Z. d.d. Dolžnik je res priznal, da je izvajalec po gradbeni pogodbi, vendar je po tej pogodbi izvajalcev več, poleg tega več del opravljajo tudi podizvajalci in bi torej tudi oni motili posest upnika, če je sploh bila motena, v kar pa se sodišče ni spuščalo in je zato napačno ugotovilo dejansko stanje. Fotografije, ki jih je predložil upnik, pa niso dokaz za to, da bi dolžnik motil posest. Iz listin v spisu je sicer jasno, da je dolžnik izvajal dela na trasi in da je motil posest, vendar še pred decembrom 2004 in bi zato moralo sodišče zaslišati upnika, kdaj so bile fotografije posnete. Dalje dolžnik v pritožbi navaja, da bi sodišče moralo o tekočem postopku obvestiti naročnika gradnje DARS d.d., pa tega očitno ni storilo oziroma se o tem ni izjasnilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da vrnitev v prejšnje stanje sploh ni mogoča kot tudi ne ugovorne navedbe dolžnika, da motenje dostopa do parcele sploh ni mogoče, če gre za motenje dostopa na podlagi dokončnega enotnega dovoljenja za gradnjo. V ugovoru dolžnika je bilo pojasnjeno, da je bil dostop moten kvečjemu zaradi izvedbe del po enotnem dovoljenju, torej tudi dostop do parcele 394 in 395/2 (verjetno 395/1) ni mogel biti moten, saj ni šlo za protipravnost posega. Dalje pritožnik navaja, da je v obrazložitvi napadenega sklepa sodišče sklicevalo na dokaz A8-situacija nasipa, ki ga upnik ni predlagal in dolžniku ni jasno, kje ga je sodišče dobilo. Sodišče ne more opreti napadenega sklepa na dokaz, ki ga ni predlagala nobena od strank. Sodišče je napačno odločilo o stroških, saj je pustilo sklep z dne 22.03.2005 v veljavi glede stroškov, upnik pa je glede na polovičen uspeh upravičen le do polovice priznanih izvršilnih stroškov, kar je sodišče upoštevalo pri odločitvi o nadaljnjih izvršilnih stroških, ne pa pri prvi točki izreka, ko je obdržalo v veljavi 2. točko sklepa z dne 22.03.2005. Dolžnik predlaga Višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in razveljavi sklep z dne 22.03.2005 v celoti oziroma primerno spremeni napadeni sklep, podrejeno pa zadevo vrne v nadaljnje odločanje.

Zoper isti sklep se v delu, v katerem je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru dolžnika, razveljavilo sklep o izvršbi za parceli št. 396 in 395/1 k.o. P. in v tem delu postopek ustavilo, pravočasno pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da se ugovor dolžnika v celoti zavrne in naloži dolžniku plačilo vseh stroškov postopka. V pritožbi navaja, da iz delnega enotnega dovoljenja, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ni razvidno, da bi bilo izdano na podlagi ZUDVGA. Ker je upnik zoper delno enotno dovoljenje vložil tožbo v upravnem sporu, to pomeni, da to dovoljenje ni pravnomočno, in zaradi tega dolžnik gradi oziroma je posegel na zemljišče upnika na lastno odgovornost. Zaradi tega tudi ni izključena protipravnost posega dolžnika, kvečjemu bi bila izključena v primeru obstoja pravnomočnega dovoljenja za gradnjo. O tem odgovoru upnika se sodišče prve stopnje ni izjasnilo. Ker je dolžnik izvršil protipravni poseg, to je ponovno motenje posesti, ga ne opravičuje izdano delno enotno dovoljenje DARS-u d.d.. Za razmerja med upnikom in dolžnikom je veljaven in odločilen izvršilni naslov, v katerem je dolžniku prepovedano ponovno motenje posesti. Dalje upnik navaja, da je poleg navedenega pomembno, da je bilo delno enotno dovoljenje za gradnjo izdano na podlagi Zakona o graditvi objektov (ZGO), ki se v skladu z 191. členom ZGO-1 uporablja za dokončanje postopkov, ki so v teku. 191. člen ZGO-1 v 3. odst. tudi določa, da se postopki za izdajo enotnega dovoljenja iz 45.h člena ZUN, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah ZUN, kar tudi izključuje uporabo ZUDVGA. ZGO pa sploh ne omogoča gradnje na podlagi nepravnomočnega gradbenega dovoljenja. To možnost je uvedel šele ZGO-1, ki pa ga ni možno upoštevati, kakor tudi ne ZUDVGA. ZUDVGA bi bilo eventuelno možno upoštevati, če bi bilo izdano dovoljenje na njegovi podlagi, pa tudi v tem primeru ga ne bi bilo možno uporabiti, ker ne gre za gradnjo avtoceste po lokacijskem načrtu vlade in ker niso bili izpolnjeni pogoji po tem zakonu za izdajo dovoljenja, kar pa ni predmet tega postopka. Za ta postopek je odločilno, da dovoljenje za gradnjo ni bilo izdano na podlagi ZUDVGA in da ni pravnomočno, zato dolžnik na njegovi podlagi ne bi smel ponovno motiti posest upnika.

Pritožba upnika ni utemeljena. Pritožba dolžnika je utemeljena.

Sklep o izvršbi na podlagi 229. člena ZIZ izda sodišče, če je na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, dolžnik prostovoljno izpolnil svojo obveznost, oziroma je bila proti njemu opravljena izvršba, potem pa je ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja. V sklepu o izvršbi naloži sodišče vrnitev stvari v posest oziroma izreče kazen za neizvršitev dejanja, ki ga more opraviti le dolžnik.

Glede pritožbe dolžnika: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi dovolilo predlagano izvršbo in sicer je dolžnik dolžan upnikove nepremičnine s parc.št. 394, 395/1, 395/2 in 396 k.o. P. , ki so bile v naravi vinograd, pripadajoče obračalne površine in dostopna pot z javne ceste Š.-M., vrniti v posest upniku, v stanju kakršnem so bile pred ponovnim motenjem posesti, to je v stanju zemljišča pred zemeljskimi deli in izvedbo nasipa, kar pomeni, da mora dolžnik odstraniti nasip, navoziti odstranjeni humus in dostopno pot vzpostaviti v prvotno traso poti, kakršna je bila pred ponovnim motenjem posesti. Dolžnik je v ugovoru navajal, da sklep o izvršbi ni izvršljiv v delu, kjer se zahteva vrnitev v prejšnje stanje. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru glede parcel št. 394 in 395/1 k.o. P., ni izreklo o ugovorni navedbi dolžnika, da vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da sklep v izpodbijanem delu nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar se ga ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Možnost oziroma upravičenost upnika zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja je za odločitev o utemeljenosti predloga za izvršbo v predmetni zadevi odločilna. Sklep sodišča prve stopnje je bilo zato v izpodbijanem delu skladno z določbo 1. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ potrebno že iz tega razloga razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na zgoraj navedeno predvsem preveriti, ali je možna vrnitev v prejšnje stanje ter preveriti skladnost izvršilnega naslova s predlogom za izvršbo (ugovorni razlog po 2. točki 2. odst. 55. člena ZIZ) in nato ponovno odločati o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi v delu, ki se nanaša na parc.št. 394 in 395/1 k.o. P. Ker je pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljavilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje, je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka (4. odst. 165. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Glede pritožbe upnika: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ko je glede parcel št. 395/2 in 396 k.o. P. ugodilo ugovoru dolžnika, sklep o izvršbi razveljavilo in ustavilo postopek, pravilna in se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi, ki jih je v obrazložitvi sklepa glede izpodbijanega dela navedlo sodišče prve stopnje (7. odstavek obrazložitve izpodbijanega sklepa) ter se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Prav ima sicer upnik, da delni enotni dovoljenji za gradnjo hitre ceste na odseku Š.-S. (priloga B2 in B3), izdani (med drugim) za parceli št. 395/2 in 396 k.o. P., nista bili izdani na podlagi Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (ZUDVGA), vendar naslovno sodišče ni pristojno za presojo upravne odločbe (delnega enotnega dovoljenja) temveč je za odločanje v obravnavani zadevi pomembno, da ti dovoljenji obstajata, pa tudi sicer 1. člen navedenega zakona določa, da se za potrebe graditve avtocest in cest ustreznega standarda v RS postopki za pridobitev nepremičnin in pridobitev enotnega dovoljenja za poseg v prostor in gradnjo, vodijo po predpisih s področja razlastitve, urejanja prostora in naselij, graditve objektov ter drugih predpisov, kolikor ta zakon ne določa drugače. Ker v ZUDVGA ni določen postopek pridobitve enotnega dovoljenja za gradnjo, se zato uporabljajo predpisi navedeni v citiranem 1. členu ZUDVGA in dejstvo, da navedeni dovoljenji nista bili izdani na podlagi ZUDVGA, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi, ne pomeni, da protipravnost dolžnikovega posega ni izključena, kot to zmotno navaja pritožnik. Dejstvo, da je pritožnik zoper delno enotno dovoljenje vložil tožbo v upravnem sporu, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o dolžnikovem posegu ne vpliva, saj, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, lahko DARS d.d. na podlagi 4. odst. 13. člena ZUDVGA prične z gradbenimi deli v skladu z enotnim dovoljenjem za gradnjo, skladno s sodno prakso pa je dovolj, da je to dovoljenje dokončno in ne tudi pravnomočno. Dokončno delno enotno dovoljenje je izključilo protipravnost dolžnikovega posega na parc. št. 396 in 395/2 k.o. P., le-ta pa je eden izmed pogojev za posestno varstvo in je zato odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilna.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene izmed kršitev, na katere po 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).