Jedro

Bistvo prepovedi iz določbe 3. točke prvega odstavka 38. člena ZVCP-1 je, da voznik ne sme prehitevati na odseku ceste, kjer ni zadostne preglednosti in tako ni mogoče videti vozil iz nasprotne smeri. Z navedeno dodano besedo „blagim“ pred besedo „ovinkom“ je obtožba le natančneje opisala ovinek, v katerem je obsojenec prehiteval, ni pa s tem posegla v dispozicijo 3. točke prvega odstavka 38. člena ZVCP-1.

Izrek

I. Zahteva zagovornice obsojenca za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je S. V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dve leti. Oškodovanko je sodišče z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zagovornice obsojenca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu v plačilo naložilo sodno takso v znesku 120,00 EUR.

2. Zagovornica obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, „kršitev določb kazenskega postopka, kršitve materialnega zakona, KZ-1, ZVCP in določb Ustave RS“, ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, ali jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje oziroma drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi zahteve vložnica zatrjuje, da se obsojencu očita objektivna odgovornost za prometno nesrečo in da izpodbijani sodbi nimata argumentacije o vzročni zvezi med kršitvijo cestno prometnih predpisov in nastalo prepovedano posledico. Vložnica sodiščema očita, da obsojencu nista dokazali njegove subjektivne odgovornosti za kaznivo dejanje in nista utemeljili njegovega krivdnega ravnanja v smislu vzročne zveze, ki bi zaradi njegovega subjektivnega odnosa s kršitvijo cestno prometnih predpisov 3. točke prvega odstavka 38. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) povzročila prepovedano posledico. Kršitev materialnega zakona vložnica vidi v očitku tožilstva, da je obsojenec začel prehitevati pred blagim ovinkom, takšne prepovedi pa določba 3. točke prvega odstavka 38. člena ZVCP-1 ne določa. Nadaljnji očitek zahteve je, da sodbi zgolj teoretično in pavšalno omenita besedno zvezo „vzročna zveza“, zato nista zakoniti in pravilni in je kršeno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Kot kršitev materialnega zakona zahteva uveljavlja kršitev določb 257. in 258. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), glede na to, da lahko sodišče postavi drugega izvedenca le, kadar so v njegovem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ugotavlja, da zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko zatrjuje, da sodišči nista obrazložili vzročne zveze med obsojencu očitano kršitvijo cestno prometnih predpisov in prometno nesrečo, in nista ocenili, ali ni prišlo do prometne nesreče zaradi neustrezne reakcije oškodovanca, kršitev kazenskega zakona pa vidi zagovornica v dejstvu, da je državno tožilstvo spremenilo obtožni predlog tako, da je v opis dodalo, da je obsojeni pričel prehitevati pred blažjim ovinkom, pri čemer je bilo v osnovnem tekstu očitano, da je pričel prehitevati pred ovinkom, pri čemer ZVCP-1 ne omenja blažjega ovinka, pač pa prepoveduje prehitevanje „pod vrhom klanca, pred ovinkom ali v ovinku, kjer ni zadostne vidne razdalje, ...“. Vrhovna državna tožilka še povzema očitek zahteve glede kršitve 257. in 258. člena ZKP in v zvezi s tem ocenjuje, da obramba po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 372. člena ZKP, ki pa ni konkretneje opredeljena. Vrhovna državna tožilka ugotavlja, da navedba, da sodišči nista obrazložili vzročne zveze med načinom obsojenčeve vožnje in prometno nesrečo, ne drži, in v bistvu predstavlja drugačno dokazno oceno obrambe, saj iz obrazložitve zahteve izhaja, da drugače kot sodišči ocenjuje izvedene dokaze. Sodba sodišča druge stopnje ima o tem vse potrebne razloge v 11. točki, saj zagovornica podoben očitek uveljavlja v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje, sodba sodišča prve stopnje pa ima razloge o vzročni zvezi v točkah 13 do 16. Po ugotovitvah vrhovne državne tožilke ne drži tudi trditev, da bi bila podana kršitev kazenskega zakona zaradi sicer nepotrebnega dodatka v izreku sodbe (obtožnega predloga), da je šlo za blažji ovinek in ne zgolj za ovinek. Tak izrek vsebuje vse konkretne znake očitane kršitve cestnoprometnega predpisa. V 3. točki prvega odstavka 38. člena ZVCP-1 je določeno, da voznik ne sme prehitevati ali začeti prehitevati vozila pod vrhom klanca, pred ovinkom ali v ovinku, kjer ni zadostne vidne razdalje, razen na smernem vozišču z najmanj dvema prometnima pasovoma, iz izreka pa izhaja konkretiziran prav tak očitek. Po mnenju vrhovne tožilke dodatek, da je ovinek blag, tega ne spremeni in zaključuje, da ne drži tudi očitek o kršitvi določb kazenskega postopka glede ravnanja sodišča pri postavljanju izvedencev cestnoprometne stroke, saj je na te očitke argumentirano odgovorilo že pritožbeno sodišče v 9. točki svoje sodbe, ko je odgovorilo na enake očitke v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

B.

4. Sodba sodišča prve stopnje v točki 14 ugotavlja, da je obsojenec s prehitevanjem pred blagim desnim ovinkom, kjer ni bilo zadostne vidne razdalje, ravnal v nasprotju z določilom 3. točke prvega odstavka 38. člena ZVCP-1, saj ni mogel videti nasproti vozečega vozila. Nadalje sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v trenutku, ko je obsojenec prehiteval, iz nasprotne smeri pripeljal s svojim vozilom oškodovanec, ki je najprej zaviral in se umikal desno, nato pa je njegovo vozilo pričelo zanašati in ga je zaneslo na nasprotni vozni pas, kjer je trčil v vozilo obsojenca. Sodišče je na podlagi tega presodilo, da je obsojenec s svojim načinom vožnje povzročil nevarno situacijo, zaradi katere je nasproti vozeči voznik, da bi preprečil trčenje, pričel zavirati, nato zapeljal v desno, od koder ga je nato odneslo na levi vozni pas, kjer je posledično prišlo do obravnavane prometne nesreče. S temi razlogi je sodišče prve stopnje obrazložilo ugotovljeno obsojenčevo kršitev cestnoprometnih predpisov ter obstoj vzročne zveze med to kršitvijo in povzročeno nevarno situacijo, ki je rezultirala s prepovedano posledico, to je prometno nesrečo, v kateri je bil oškodovanec hudo telesno poškodovan. Razloge o krivdi obsojenca je sodišče prve stopnje navedlo v točki 18 sodbe, zato Vrhovno sodišče, tako kot tudi vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obstoj vzročne zveze med obsojenčevo krivdno kršitvijo cestno prometnih predpisov in prepovedano posledico ugotovilo in jo tudi obrazložilo, kar je ugotovilo tudi sodišče druge stopnje in zato sodbama v zvezi s tem ni mogoče očitati kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zahteva za varstvo zakonitosti, ko navaja, da je obsojenec pri prehitevanju upošteval vse prometne predpise, da se je ob nastanku prometne nesreče že vrnil na svoj prometni pas, da zaviranja prehitevanih vozil in oškodovanca ni mogoče pripisati protipredpisni vožnji obsojenca, da je ostalo neraziskano vprašanje, ali ni morda oškodovanec z neustreznim manevrom sam povzročil prometno nesrečo, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

5. Zatrjevana kršitev materialnega zakona, ker je obtožba obsojencu očitala prehitevanje pred blagim ovinkom, kar je v izrek obsodilne sodbe sprejelo tudi sodišče prve stopnje, ki jo je potrdilo drugostopenjsko sodišče, ni podana. Pravnomočna sodba obsojencu očita prehitevanje „pred blagim ovinkom, kjer ni bilo zadostne vidne razdalje“, kar predstavlja vožnjo v nasprotju s 3. točko prvega odstavka 38. člena ZVCP-1, dodana beseda „blagim“ pred besedo „ovinkom“ tega v ničemer ne spreminja; bistvo prepovedi iz navedene zakonske določbe je, da voznik ne sme prehitevati na odseku ceste, kjer ni zadostne preglednosti in tako ni mogoče videti vozil iz nasprotne smeri. Z navedeno dodano besedo je obtožba le natančneje opisala ovinek, v katerem je obsojenec prehiteval, ni pa s tem poseglo v dispozicijo 3. točke prvega odstavka 38. člena ZVCP-1, kot to neutemeljeno pravnomočni sodbi očita vložnica zahteve.

6. Očitek kršitev določb 257. in 258. člena ZKP v zahtevi ni konkretiziran. Iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in sodbe sodišča druge stopnje je razumeti, da naj bi bili navedeni določbi po mnenju vložnice kršeni, ker je sodišče v zadevi postavilo še enega izvedenca cestno prometne stroke. Sodišče prve stopnje je v točki 11 navedlo razloge, zakaj je v zadevi postavilo novega izvedenca. Zahteva tudi ne navaja, v čem naj bi bila nasprotja ali pomanjkljivost oziroma o čem naj bi nastal utemeljen dvom o pravilnosti mnenja novega izvedenca, zaradi česar bi bilo treba zahtevati mnenje še drugih izvedencev, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevani kršitvi določb 257. in 258. člena ZKP nista podani.

7. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitve, na katere se sklicuje, niso podane, deloma pa zahteva nedovoljeno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Izrek o dolžnosti plačila sodne takse temelji na določilu prvega odstavka 95. in 98.a člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca ter zapletenosti in trajanja postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.