Jedro

Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je odplačna pogodba, ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatve. Zato ni pomembno, v kolikšnem času po sklenitvi pogodbe preživljanec umre, kakor tudi ne, da je v tem času potreboval skrb v manjšem obsegu, kot je bila dogovorjena, ali, da je lahko sam skrbel zase. Če preživljanec določene vrste skrbi, za katero se je preživljalec sicer zavezal nuditi, ni potreboval, to samo po sebi še ne pomeni, da je prišlo s sklenitvijo pogodbe do izigravanja drugih dedičev preživljanca. Ni pomembno trajanje izvrševanja pogodbe, kot tudi ne uresničitev potrebe po izpolnitvi obveznosti. Pogodbeni stranki ne moreta vedeti, kakšne bodo medsebojne obveznosti, saj je to odvisno od tega, kako hudo je preživljanec bolan ali obnemogel in koliko časa bo treba skrbeti zanj oziroma nuditi dogovorjene obveznosti. Okoliščina (četudi morebiti resnična), da je bila pokojna mati ves čas sposobna skrbeti zase in da tudi oče ni potreboval toženkine pomoči, še ne utemeljuje sklepa, da je bil nagib staršev in prve toženke ob sklepanju pogodb nedopusten.

Za sklepanje pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je po naravi odplačna tvegana pogodba, ni bistveno, ali preživljanec v času sklepanja pogodbe nujno pomoč sploh potrebuje, pač pa je dovolj predpostavka preživljanca, da jo bo morebiti potreboval in njegova želja, da si to pomoč na način, kot si jo je zamislil, pridobi prav od osebe, ki ji zaupa, da bo obljubljeno pomoč tudi dejansko izpolnila.

Sodišče prve stopnje je v okviru vprašanja obstoja kavze (podlage) sklenjenih pogodb med drugim ugotavljalo, ali je toženka svoje obveznosti iz pogodbe izpolnjevala. Kavza pogodbe o dosmrtnem preživljanju je v vzajemnih izpolnitvah.

Samo bistvo pogodbe o dosmrtnem preživljanju je v njeni odplačnosti, kar pomeni, da je pogodbenima strankama jasno, da zaradi odplačne narave pogodbe premoženje, ki je predmet pogodbe, ne bo predmet dedovanja po pokojnima preživljancema. Želja po pomoči in preživljanju je v soglasju z namenom pogodbe, da bo preživljalec s smrtjo preživljancev pridobil njuno premoženje in to ne bo sodilo v njuno zapuščino (prim. 557. člen OZ), ostali dediči pa posledično ne bodo mogli uveljavljati nujnega deleža na tem premoženju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki izreka v odločitvi o stroških postopka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini 8.272,11 EUR zniža za 447,98 EUR (in se tako pravilno glasi 7.824,13 EUR).

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I., II. in III. točka izreka) potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo vse tri tožbene zahtevke (tako primarni kot dva podredna zahtevka), s katerimi tožnici zahtevata ugotovitev, da sta nujni dedinji po pokojni A. A. oziroma po pokojnima A. A. in B. A. in v kakšnem deležu; da sta pogodbi o dosmrtnem preživljanju z dne 20. 6. 2006 in 6. 9. 2012, sklenjeni v notarskem zapisu, nični in prikrivata darilo; da sta pogodbi, ki predstavljata darilo, brez pravnega učinka proti tožnicama glede določenih treh nepremičnin, ki so vsebina obeh pogodb in da se določno opredeljen idealni delež na njih vrne v zapuščino po pokojni A. A. oziroma po pokojni A. A. in pokojnem B. A. zaradi prikrajšanja nujnega deleža ter da se ugotovi neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na ime toženke C. C. pri vseh treh nepremičninah in vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje v korist A. A.; kot tudi, da je toženki C. C. zapustnica A. A. podarila znesek 164.000 EUR oziroma pokojna A. A. znesek 136.000 EUR in pokojni B. A. znesek 28.000 EUR in da darilni pogodbi, po kateri je A. A. oziroma sta A. A. in B. A. podarila toženki C. C. določno opredeljen znesek, predstavlja darilo in je brez pravnega učinka proti tožnicama glede zneskovno določenega deleža izročenega denarja ter da je takšne zneske dolžna toženka C. C. vrniti v zapuščino po pokojni A. A. oziroma A. A. in B. A. zaradi prikrajšanja nujnega deleža. 2. Tožnici se pritožujeta zoper zgoraj navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlagata razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je zaključek glede kavze predmetnih pogodb o dosmrtnem preživljanju utemeljilo izključno na ugotovitvi, da je toženka svoje obveznosti iz pogodbe vestno izpolnjevala, moralo pa bi se opredeliti tudi do ostalih zatrjevanih okoliščin, ki kažejo namen strank ob sklenitvi teh pogodb.

Menita, da manjka dokazna ocena izpovedi strank in da se sodba opira le na izpoved toženke. Nobena priča ni potrdila, da bi toženka skrbela za pokojno in izpolnjevala pogodbi. Določene priče naj bi izpovedale le to, da je toženka prihajala k očetu in da je bila videna na D., druge priče (sosede) pa so izpovedale le o srečevanju toženke in tako nobena priča ni potrdila, da je toženka izpolnjevala pogodbi, sploh pa ne obveznosti, ki se nanašajo na pokojno mati.

Pritožnici opozarjata, da so v pogodbah določene naloge, ki se jih je toženka zavezala izpolnjevati, in da predmet ni splošna skrb, temveč točno določene obveznosti. Iz sodbe ne izhaja, katere konkretne obveznosti naj bi toženka izpolnjevala, oziroma, za katere sodišče šteje, da jih je izpolnjevala.

Navajata, da ni bilo podlage za sklenitev druge pogodbe. Sodišču prve stopnje očitata, da se ni opredelilo do več trditev/okoliščin, ki kažejo, da je bila pogodba iz leta 2012 sklenjena z izrecnim namenom prikriti darilo in pod pretvezo odplačne pogodbe prenesti premoženje na toženko; očitata kršitev določbe 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Iz pogodbe iz leta 2012 izhaja, da se sklepa zaradi povečanega obsega obvez toženke in glede na njeno res veliko dosedanjo pomoč. Iz trditve toženke pa izhaja, da je bil razlog sklenitve predvsem v tem, da toženka začne intenzivno skrbeti za nepremičnino na D. Očitno si navedbe toženke v postopku in pogodbene določbe nasprotujejo. Iz pogodbe 2012 tudi izhaja, da se je zapustnici vid zaradi slepote kot posledice sladkorne bolezni izredno poslabšal. Vendar pa toženka ni predložila zdravstvene dokumentacije, ki bi potrjevale poslabšanje stanja pokojne, kot tudi ne obeh preživljancev. Izvedenec E. E. je v mnenju izrecno zapisal, da zapustnica ni bila slabovidna, da ni potrebovala pomoči in skrbi drugih. Priče so sicer izpovedovale, da je pokojna slabše videla, vendar je tudi sama hodila okoli bloka, po stopnicah, izkazani pa so tudi dvigi pokojne na različnih bankomatih. Iz pogodbe 2012 je nadalje razvidno, da toženka prevzema skrb za zapustnico kot pomoč po operaciji in obsevanju zaradi karcinoma dojk. Kot izhaja iz zdravniških potrdil, je bila zapustnica operirana leta 2005 in je od tedaj potrebovala pomoč. Pomoči pa ni potrebovala leta 2012, ko se je sklepala druga pogodba, do česar se sodišče ni opredelilo. Tudi izvedenec je potrdil, da je bila operirana leta 2005 in je do maja 2010 jemala zdravila, da je bilo zdravljenje uspešno in da ni več potrebovala pomoči zaradi posledic raka.

Pritožnici nadalje menita, da ni bilo nobene potrebe po urejanju nepremičnine na D. s strani toženke, saj je bilo pokojni materi ob sklenitvi pogodbe 2012 jasno, da živi v Ljubljani in da vikenda na D. ne bo uporabljala. Sodišče se ni opredelilo do tega, da toženki participacije, ki se jo je zavezala zagotavljati, ne bi bilo potrebno plačevati, ker sta imela starša dobri pokojnini in je bilo že v času prve, vsekakor pa druge pogodbe, ko je bil pokojni oče že v domu, jasno, da participacija ne bo potrebna.

Iz sodbe ne izhaja, na podlagi katerih dokaznih virov sodišče ugotavlja, da je toženka praktično vse svoje odraslo življenje skrbela za starše. Tudi prva tožnica je zanjo skrbela, kar sta tožnici trdili, pa se sodišče do tega ni opredelilo, oziroma, manjka ocena njune izpovedi. Sodišče se tudi ni opredelilo do dejstva, da je zapustnica tožnicama povedala, da je bila predmeta pogodba sklenjena zato, da se tožnicama prepreči uveljavljanje nujnega deleža, kar sta tožnici na zaslišanju tudi potrdili.

Glede darila v obliki pomoči z nudenjem varstva in prehrane toženkinemu starejšemu sinu pritožnici menita, da sodišče toženkinih navedb ne bi smelo upoštevati, ker jih ni podala pravočasno, zato bi moralo odločiti na podlagi neprerekanih dejstev. Glede na neprerekan obseg zatrjevanega varstva otroka in kuhanje obrokov zanj je nepravilen zaključek sodišča, da ni šlo za stalno pomoč zapustnice toženki.

V zvezi z zavrnitvijo zahtevka glede podarjenih denarnih sredstev se pritožnici ne strinjata z oceno, da nista uspeli dokazati, da je toženka navedena sredstva prejela. Sodišče je oprlo odločitev na navedbe in dokaze (glede prenove stanovanja in daril vnukom), ki jih je toženka podala prepozno. Nepravilna je ugotovitev, da tožnici z zapustnico nista imeli stikov v zadnjih letih pred njeno smrtjo. Toženka bi morala pojasniti, kako je zapustnica porabljala denar, če je ona zanjo skrbela. Pritožnici sta s trditvami in izpovedjo, da jima je pokojna mati govorila, da toženki daje denar, prevalili dokazno breme na toženko, ki bi morala izkazati nasprotno. Sodišču prve stopnje očitata nepravilno uporabo pravila o dokaznem bremenu. Iz sodbe tudi ni razvidno, na kakšni podlagi sodišče prve stopnje ugotavlja, da naj bi znesek 10.000 EUR predstavljal darilo zapustničinim trem vnukom za opremo njihovih sob. Sodišče je kršilo njuno pravico do izjave na zadnjem naroku, ker jima je onemogočilo, da podata komentar o dvigih denarja z računa zapustnice.

Tožnici grajata tudi stroškovno odločitev. Toženki ni mogoče priznati enakega števila odvetniških točk za drugi narok 19. 6. 2019 kot za prvi narok 11. 1. 2019. Gre ji kvečjemu polovična nagrada. Stroški za sestavo pripravljalnih vlog, ki jih je toženka vložila po prvem naroku in v katerih se je opredeljevala do tožničinih pravočasno podanih dejstev, pa niso bili potrebni, saj bi to lahko storila že prej.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi pritožnici uveljavljata prikrajšanje nujnega deleža in vrnitev daril. Zahtevata ugotovitev ničnosti dveh pogodb o dosmrtnem preživljanju, z 20. 6. 2006 (katere predmet je nepremičnina - stanovanje in klet na ..., Ljubljana) in s 6. 9. 2012 (katere predmet je vikend na D.), z utemeljitvijo, da gre za navidezni pogodbi, ki prekrivata darilo. Zatrjujeta, da sta bili pogodbi sklenjeni z namenom, da se ju izloči iz dedovanja, kar kaže na nedopustnost nagiba pri sklepanju pogodb. Toženka se je temu upirala.

6. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za navidezni pogodbi, ki bi bili zato nični oziroma brez učinka med pogodbenimi strankami, kot tudi, da bi ti prikrivali darilni pogodbi. Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je odplačna pogodba, ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatve. Zato ni pomembno, v kolikšnem času po sklenitvi pogodbe preživljanec umre, kakor tudi ne, da je v tem času potreboval skrb v manjšem obsegu, kot je bila dogovorjena, ali, da je lahko sam skrbel zase. Če preživljanec določene vrste skrbi, za katero se je preživljalec sicer zavezal nuditi, ni potreboval, to samo po sebi še ne pomeni, da je prišlo s sklenitvijo pogodbe do izigravanja drugih dedičev preživljanca. Ni pomembno trajanje izvrševanja pogodbe, kot tudi ne uresničitev potrebe po izpolnitvi obveznosti. Pogodbeni stranki ne moreta vedeti, kakšne bodo medsebojne obveznosti, saj je to odvisno od tega, kako hudo je preživljanec bolan ali obnemogel in koliko časa bo treba skrbeti zanj oziroma nuditi dogovorjene obveznosti. Okoliščina (četudi morebiti resnična), da je bila pokojna mati ves čas sposobna skrbeti zase in da tudi oče ni potreboval toženkine pomoči, še ne utemeljuje sklepa, da je bil nagib staršev in prve toženke ob sklepanju pogodb nedopusten.

7. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je bila kavza pogodbe v tem, da se je toženka v zameno za prejeto premoženje zavezala pomagati staršema. Iz vsebine pogodb je razvidno h kakšnim obveznostim se je toženka zavezala, razvidno je tudi, da je toženka že pred sklenitvijo prve pogodbe pomagala staršema. To sta pokojna starša potrdila z izrecnim zapisom v pogodbah, dodatno pa je potrdila tudi toženka s svojo prepričljivo in podrobno izjavo. Za sklepanje pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je po naravi odplačna tvegana pogodba, ni bistveno, ali preživljanec v času sklepanja pogodbe nujno pomoč sploh potrebuje, pač pa je dovolj predpostavka preživljanca, da jo bo morebiti potreboval in njegova želja, da si to pomoč na način, kot si jo je zamislil, pridobi prav od osebe, ki ji zaupa, da bo obljubljeno pomoč tudi dejansko izpolnila.

8. Sodišče prve stopnje je v okviru vprašanja obstoja kavze (podlage) sklenjenih pogodb med drugim ugotavljalo, ali je toženka svoje obveznosti iz pogodbe izpolnjevala. Kavza pogodbe o dosmrtnem preživljanju je v vzajemnih izpolnitvah. V pogodbah, katerih vsebin sicer sodišče prve stopnje res ni podrobneje povzelo/zapisalo (prilogi A4 in A5), ju je pa, kot je razvidno iz obrazložitve, imelo v vidu, pravdnima strankama pa je očitno znana, so določene obveznosti toženke, ki si jih je zavezala izpolnjevati. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je toženka s pogodbama prevzete obveznosti izpolnjevala in v razlogih sodbe je tudi moč razbrati katere. Zmotno je pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje kot predmet pogodbe štelo neko splošno skrb. To iz razlogov sodbe ne izhaja. Nasprotno, sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka nudila vso oskrbo in pomoč (številna opravila) staršema1 glede na njune potrebe, obiskovala očeta v domu in zanj tam skrbela ter skrbela za urejenost in vzdrževanje vikenda z vrtom na D. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost in prepričljivost dokazne ocene izvedenih dokazov. Sodba ni oprta le na izpoved toženke. Dokazna ocena je celovita in skrbna (v skladu z 8. členom ZPP), vanjo so poleg dokaznih listin vključene tudi izpovedi tožnic in številnih prič. Te so vedele povedati o tem, kar so zaznale in je iz njihovih izpovedih lahko zanesljivo sklepati, da je toženka staršema, ob tem, ko ju je obiskovala, tudi nudila vso potrebno dogovorjeno oskrbo in pomoč. Nenazadnje ne gre prezreti, da sta oba pokojna starša v obeh pogodbah potrdila, da jima toženka že sedaj veliko pomaga in da se tudi zaradi tega, poleg dodatnih obveznosti, sklepata pogodbi.

9. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da ni bilo podlage za sklenitev druge pogodbe o dosmrtnem preživljanju iz leta 2012. Zmotno je pritožbeno stališče, da sklenitev te pogodbe jasno kaže na namen pogodbenih strank prikriti darilo in pod pretvezo odplačne pogodbe o dosmrtnem preživljanju onemogočiti tožnicama uveljavitev nujnega deleža. Trditve toženke o tem, zakaj je prišlo do sklenitve te pogodbe, si ne nasprotujejo, kot zmotno meni pritožba. Njene trditve, da je bil razlog njene sklenitve tudi v določitvi dodatnega obsega obveznosti, ne nasprotujejo zapisu v pogodbi, da se sklepa zaradi njene dosedanje res velike skrbi za starša in zaradi povečanega obsega obvez. Ena izmed dodatnih obveznosti, poleg določitve obiskov očeta v domu za starejše občane, kamor je bil vključen v letu 2011 in dodatne skrbi v obliki sprehodov in izletov, je bila tudi skrb za nepremičnino na D. in njeno vzdrževanje po želji in navodilih matere. Da je te ključne obveznosti toženka izpolnjevala, je bilo potrjeno z izpovedbami tako prič, ki so bile zaposlene v domu starejših občanov, kot tudi prič, sosedov na D. V pritožbi zatrjevana okoliščina, da je vikend na D. uporabljala le toženka, ne omaje pravilnosti zaključka, da je toženka prevzeto obveznost vestno izpolnjevala. Prav tako (neizkazana) okoliščina, da je mati ob sklenitvi druge pogodbe vedela, da vikenda ne bo uporabljala, saj je živela v Ljubljani, ne napeljuje na izigravanje dedinj s strani pogodbenih strank. Uporaba nepremičnine s strani pokojne nima tehtnega pomena, ključna je obveznost toženke skrbeti za nepremičnino na dogovorjeni način.

10. V drugi pogodbi je med drugim res zapisano, da se je tožnica zavezala dodatno nuditi vse, kar bo mati potrebovala, da bo uspešno premagovala poslabšanje vida in slepote. A okoliščine primera ne utemeljuje pritožbenega zaključka, da je šlo pri sklepanju te pogodbe za izigravanje dedičev. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da pokojna zapustnica ni bila v tako dobri fizični kondiciji, kot to želita prikazati tožnici, ko trdita, da je bila do meseca pred smrtjo tako aktivna, da ni potrebovala pomoči. Mati, pokojna A. A., je tehtala več kot 130 km in po naravi stvari, upoštevaje tudi življenjsko danost, da se s starostjo sposobnost za posamezna opravila zmanjšujejo, je težko pričakovati, da bo sama vodila celotno gospodinjstvo. Iz mnenja izvedenca mag. E. E., ki je vpogledal v skopo in borno dokumentacijo v pokojničinem kartonu Zdravstvenega doma, sicer izhaja, da pokojna zapustnica ni tako slabo videla, da bi potrebovala pomoč in oskrbo. Vendar pa sta tožnici sami trdili, da je prejemala dodatek za nego in pomoč. Izvedenec je v dopolnitvi mnenja natančno razdelal in pojasnil kriterije, na podlagi katerih je oseba do tega dodatka upravičena. Navedel je, da je bila pokojna upravičena do dodatka, ker ni bila sposobna opraviti večine naštetih opravil. Pomembna je presoja funkcionalne sposobnosti osebe, da naredi določena opravila, ne pa teža diagnoz. Tudi v postopku zaslišane priče so izpovedale, da je pokojna z leti občutno slabše videla in zaradi obilnosti težko hodila. Na podlagi takšnih ugotovitev izpodbijane sodbe je ovržen sklep o nedopustnem oziroma prikritem namenu pogodbenih strank pri sklepanju druge pogodbe. Ključno je, da pokojna mati ni imela tako dobrih telesnih sposobnosti, kot menita tožnici. Enako velja za očeta, saj je že v letu 1996 doživel možgansko kap, v letu 2011 pa zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja odšel v dom starejših občanov. Razumljivo je, da sta si starša pravdnih strank ob takšnem stanju z drugo pogodbo želela zagotoviti dodatno pomoč in oskrbo za v bodoče. Toženka je po prepričljivi dokazno podprti oceni navedeno tudi, vsakodnevno, po potrebi, nudila. Prva tožnica je po neizpodbijanih ugotovitvah nižjega sodišča nazadnje videla in obiskala mamo leta 2013, druga tožnica pa je bila od vseh treh hčera najmanj v stiku s staršema in jima ni hodila gospodinjit. Pritožbena pavšalna trditev, da je pokojna mati tudi kdaj sama hodila po stopnicah ali okoli bloka in dvigovala denar z bankomata, ne ovrže pravilnosti zaključka, da je bila kavza pogodbe v želji po izpolnitvi medsebojnih obveznosti, pri tem pa sta starša za pomoč v primeru njune bolezni ali onemoglosti izbrala toženko.

11. Tudi zapis v drugi pogodbi, ki ga izpostavlja pritožba, ne nudi drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. V pogodbi res piše, da bo toženka nudila zapustnici še dodatno skrb kot pomoč po operaciji in obsevanju karcinoma dojk. Drži tudi, da je do operacije prišlo konec leta 2005, po mnenju izvedenca pa je potekalo zdravljenje do leta 2012. A ni izključeno, da bi bila pomoč potrebna ob ponovnem pojavu te bolezni. Takšna zaveza v pogodbi iz leta 2012, ko je dodatna obveznost v primerjavi s prvo pogodbo določena predvsem v konkretni skrbi za urejenost nepremičnine na D., kot tudi v skrbi za očeta, ki je od tedaj v domu, ne utemeljuje sklepa o zavržnosti sklepanja pogodbe in s tem nedopustnosti kavze. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da so pogodbene stranke s tako pogodbo želele izigrati preostali dedinji. Korist oziroma breme pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe nista določljiva. To je razumljivo, saj je pri aleatornih pogodbah tveganje del pogodbene podlage. Ključno pa je, da sta si starša želela tudi v bodoče zagotoviti določeno pomoč in skrb od toženke, ne glede na to, ali se bo (negotovo) dejstvo uresničilo.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene špekulacije o nepotrebnosti plačevanja finančne participacije pri kritju stroškov, ker sta imela starša dobri pokojnini. Tudi v tem primeru gre za negotovo dejstvo, saj ni moč napovedati, kakšne bodo dejanske obveznosti in ali bo participacija potrebna. Okoliščina, da se je kasneje izkazalo, da participacija ni potrebna, še ne pomeni, da je bil ob sklepanju tovrstne pogodbe nagib, ki je vodil k sklenitvi pogodbe, nedopusten. Neuresničitev finančne udeležbe ne vodi v zaključek, da volja pogodbenih strank ni bila v zagotovitvi preživljanja, v primeru, da bo to potrebno.

13. Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje na osnutek darilne pogodbe iz leta 1998, v kateri se kot predmet pogodbe omenja stanovanje v Ljubljani (priloga B2), z utemeljevanjem, da ta izkazuje darilni namen zapustnice. Prvič zato, ker takšna pogodba nima učinka, saj ni bila podpisana s strani pokojne matere in toženke. Drugič pa zato, ker je bil očitno prvotni darilni namen presežen s sklenitvijo bistveno kasnejše odplačne pogodbe o dosmrtnem preživljanju (leta 2006), s katero so pogodbene stranke ugotovile, da toženka že sedaj pomaga staršem in se glede na njeno dosedanjo pomoč tudi sklepa ta pogodba, ki pomoč konkretno ureja tudi v bodoče. 14. Nepomembna je pritožbena navedba, da naj bi mati, preživljanka, govorila tožnicama, da je bila predmetna pogodba sklenjena zato, da se jima onemogoči uveljavljanje nujnega deleža. Tudi če bi bilo to res, to ne more imeti tehtnega vpliva na odločitev. Samo bistvo pogodbe o dosmrtnem preživljanju je namreč v njeni odplačnosti, kar pomeni, da je pogodbenima strankama jasno, da zaradi odplačne narave pogodbe premoženje, ki je predmet pogodbe, ne bo predmet dedovanja po pokojnima preživljancema. Želja po pomoči in preživljanju je v soglasju z namenom pogodbe, da bo preživljalec s smrtjo preživljancev pridobil njuno premoženje in to ne bo sodilo v njuno zapuščino (prim. 557. člen OZ), ostali dediči pa posledično ne bodo mogli uveljavljati nujnega deleža na tem premoženju.

15. Pravilno je bil zavrnjen zahtevek iz naslova prikrajšanja nujnega deleža in vrnitve daril v delu, ki se nanaša na varovanje in skrb starejšega otroka toženke. Tožnici sta trditve (brez dokaznih predlogov) glede daril v obliki varstva ocenjenega v znesku 108.000 EUR postavili v drugi pripravljalni vlogi (s 16. 11. 2018, list. št. 65), ne pa tudi ustreznega zahtevka. Tega sta postavili šele v šesti pripravljalni vlogi z 8. 10. 2020. Šele po postavitvi ustreznega zahtevka (tu z razširitvijo tožbenega zahtevka) in dopustitvi spremembe tožbe je bila toženka dolžna grajati oz. prerekati zahtevek in trditve. In to je toženka tudi storila. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da toženka njunih trditev ni pravočasno prerekala. Za uporabo 214. člena ZPP ni bilo podlage. Sodišče tudi ni bilo dolžno v okviru materialno procesnega vodstva pozivati tožnici, potem ko sta podali določena dejstva, da postavita temu ustrezen tožbeni zahtevek, saj je postavitev in oblikovanje premoženjskopravnega zahtevka v domeni stranke. Ker je toženka njune trditve pravočasno grajala, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je glede spornih dejstev na podlagi izvedenih dokazov ugotavljalo relevantno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku na podlagi prepričljive dokazne ocene zaključilo, da v konkretnem primeru ni šlo za kontinuirano in stalno varstvo toženkinega otroka s strani zapustnice. Argumentacija sodišča prve stopnje je prepričljiva, logična in življenjsko sprejemljiva. Dokazne ocene, s katero se pritožba niti ne sooči, pa ni mogoče omajati z zmotnim naziranjem, da je zaključek nepravilen, ker toženka ni pravočasno prerekala zatrjevanih dejstev. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je pokojna nudila običajno sorodstveno in solidarnostno pomoč pri varovanju tako toženkinega otroka kot otrok tožnic ter da je toženkin sin obiskoval vrtec in šolo, torej da je bil v institucionalnem varstvu. Zato je bil zahtevek pravilno zavrnjen, saj glede na ugotovljen obseg storitev ni šlo za neodplačno razpolaganje v korist toženke, temveč za običajno občasno pomoč, ki jo je pokojna nudila vsem trem hčerkam.

16. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi zahtevka v delu, ki se nanaša darilo denarnih zneskov v višini 56.00 EUR, utemeljijo v točki 26 izpodbijane sodbe. Ocenilo je, da tožnici nista uspeli dokazati, da je pokojna A. A. podarila toženki takšna sredstva, oziroma, da je toženka navedena sredstva prejela. S takšno presojo se pritožbeno sodišče strinja, saj temelji na prepričljivi in skrbni dokazni oceni, v katero pritožba ne vzbudi dvoma. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je sodišče odločitev oprlo na navedbe in dokaze, ki jih je toženka podala prepozno. Tudi če gre slediti pritožbi, ZPP v tretjem odstavku 286. člena omogoča, da stranke tudi po prvem naroku navajajo nova dejstva, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Podatki spisa in ravnanje sodišča, ki je obravnavalo takšne navedbe, kažejo, da po oceni nižjega sodišča ni prišlo do podaljšanja reševanja spora. Pritožba ne trdi drugače. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tudi trditve, ki jih pritožba izpostavlja. Tožnici sta znesek 56.000 EUR zatrjevali pavšalno in se v zvezi s tem sklicevali le na pregled gotovinskih dvigov, ki pa je zgolj z njune strani izdelan seznam razčlembe porabe od leta 2006 do leta 2015. Tudi po oceni pritožbenega sodišča takšna listina ne predstavlja dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da je toženka navedena sredstva prejela in jih je dolžna vrniti. Sodišče prve stopnje je v dokazno oceno vključilo izpovedi pravdnih strank in dokazne listine, pri tem pa tudi pojasnilo, zakaj verjame toženki, da tožnici ne vesta nič o tem, kako je zapustnica porabljala denar; da je mati določena sredstva namenila svojemu vnuku, sinu toženke; da je toženka prejela denar za adaptacijo otroških sob kot darilo vnukom in da sta starša določena sredstva namenila tudi za prenovo svojega stanovanja. V argumentaciji nižjega sodišča je prepričljivo pojasnjeno, da med drugim verjame toženki tudi zato, ker je prva tožnica mamo nazadnje videla leta 2013, druga tožnica pa pristnih in pogostih stikov z mamo sploh ni imela.

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da bi morala toženka vedeti in znati pojasniti, kako je zapustnica porabljala denar, če je zanjo skrbela. Nudenje skrbi še ne pomeni, da je morala toženka vedeti za vsako razpolaganje pokojne. Trdila in izpovedala je o tistih razpolaganjih, za katere je vedela, ker so bila povezana z njo ali njenimi otroci ter o tistih, za katere je izvedela naknadno (glede prenove stanovanja staršev). Dokazno breme o tem, da je pokojna mati, oziroma, da sta oba starša podarila toženki denarna sredstva (v kakšnem znesku in kdaj, tožnici niti nista konkretno zatrjevali), je bilo na tožnicama. S tem, ko sta pavšalno trdili, da je mati govorila, da toženki daje denar, nista prevalili dokaznega bremena na toženko. Drži, da je na njima težko dokazno breme in da je težavno dokazovati, da naj bi zapustnica gotovino izročala prav toženki, vendar to ni posledica kakršnihkoli napak izpodbijane sodbe, temveč dejstva, da je določene trditve po naravni logiki težko dokazati. Enako težko, če ne težje, je dokazno breme toženke, ki naj bi, kot je razumeti pritožbo, morala dokazovati, da tega denarja ni prejela. V tem primeru gre za tako imenovano negativno dejstvo, ki ga po naravi stvari ni mogoče dokazati.

Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi toženke, ki je prepričljivo in iskreno izpovedala, da je od toženke prejela določen znesek (10.000 EUR), ki je predstavljal darilo pokojne trem otrokom toženke za opremo njihovih sob. Njeno izpoved je ocenilo kot verodostojno. Njene verodostojnosti pritožba ne uspe izpodbiti s sklicevanjem na njeno različno podajanje navedb. Toženka v postopku ni spreminjala svojih navedb o darilih pokojne, namenjenih njenim otrokom, saj je najprej pojasnila, da je zapustnica vsem vnukom (otrokom pravdnih strank) dajala običajno manjše denarne zneska, potem pa še navedla, da je svojemu najstarejšemu vnuku, toženkinem sinu, dala tudi vrednejša darila (denarni prispevek za nakup vozila in za vozniški izpit), vsem trem otrokom (toženke) pa za opremo sob. Prepričljive dokazne ocene pritožba tudi ne uspe izpodbiti zgolj s povzemanjem izvzetega dela njene izpovedi, ki se nanaša na to, na kakšen način je lahko mati dvigovala denar z bančnega računa.

Pritožba nižjemu sodišču neutemeljeno očita kršitev pravice do izjave. Pravica do izjave oziroma do sodelovanja v postopku (načelo kontradiktornosti) je temeljna pravica stranke v pravdnem postopku. Tožnicama je bila nedvomno zagotovljena tudi z upoštevanjem določb ZPP o poteku glavne obravnave. Iz zapisnika zadnjega naroka (list. št. 266-268) ni razvidno, da bi sodišče onemogočilo tožnicama, da utemeljita oziroma izpovedujeta o svojih videnjih dvigovanja denarja. Ta možnost jima je bila ponujena.

17. Tožnici pa (delno) utemeljeno izpodbijata stroškovno odločitev. Pritožba pravilno opozarja na zmotno priznavanje odvetniških stroškov za prvo glavno obravnavo (ki je bila opravljena 11. 1. 2019) in za prvi narok za glavno obravnavo (opravljen 19. 6. 2019) v enakem obsegu (po 1200 točk). Po podatkih spisa je bil 11. 1. 2019 skupaj opravljen pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo, na njem je bil tudi sprejet dokazni sklep, na naslednjem naroku 19. 6. 2019 (drugi narok) se je nato glavna obravnava nadaljevala. V skladu z 2. točko tar. št. 20 Odvetniške tarife (veljavne ob izdaji izpodbijane sodbe) gre toženki za drugi narok za glavno obravnavo 600 točk (50 % tar. št. 18 OT). Zmotno pa pritožba meni, da sodišče toženki ne bi smelo priznati stroškov za sestavo petih pripravljalnih vlog, ki jih je vložila po prvem naroku za glavno obravnavo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre za potrebne stroške (155. člen ZPP), saj je iz podatkov spisa in vsebin teh vlog razvidno, da toženka v njih odgovarja na kasnejše navedbe tožnic in posamezne dodatno podane priloge, podaja pripombe na izvedensko mnenje, vlogo vlaga po pozivu nižjega sodišča, da odgovori na predhodno podane navedbe tožnic ali kot odgovor na podano spremembo (razširitev) tožbenega denarnega zahtevka.

18. Sodišče prve stopnje je toženki priznalo 8.272,11 EUR priglašenih stroškov. Ker ji gredo stroški za zastopanje na drugem naroku v višini 600 točk in ne 1200 točk, je pritožbeno sodišče priznani znesek znižalo za 447,98 EUR (600 točk in 2 % materialnih stroškov, povečano za 22 % DDV). Glede na navedeno sta tožnici dolžni povrniti toženki 7.824,13 EUR pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in stroškovno odločitev v IV. točki izreka izpodbijane sodbe temu ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo, in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu (v I., II. in III. točki izreka) potrdilo, saj je ugotovilo, da niso podani uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 154., 155. in 165. člena ZPP. Ker sta tožnici uspeli s pritožbo le v manjšem delu (glede stroškovne odločitve, ki je akcesorne narave), je odločeno, da sami krijeta stroške pritožbenega postopka. Enako velja za toženo stranko, ki z odgovorom na pritožbo v bistvenem ni prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in zato ti stroški niso bili potrebni.

1 do njune smrti (mati umrla leta 2015, oče leta 2019)