Jedro

Samo golo dejstvo, da se je drugotožena stranka vpisala z učinkom oziroma na podlagi zaznambe vrstnega reda, le-te namreč ne varuje pred manjkom razpolagalne sposobnosti prvotožene stranke oziroma bi jo varovalo le ob njeni dobrovernosti (8. člen ZZK-1 in 10. člen SPZ).

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovora toženih strank zoper sklep o začasni odredbi (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka zavarovanja z začasno odredbo je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2.Zoper ta sklep se toženi stranki po svojih pooblaščencih pravočasno pritožujeta. Sklep izpodbijata v celoti, v pritožbah pa uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorjeno. Obe sodišču druge stopnje predlagata spremembo izpodbijanega sklepa v zanju pozitivno odločitev oziroma da sodišče druge stopnje odločbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglašata pritožbene stroške.

3.Na pritožbo prvotožene stranke je odgovorila drugotožena stranka, ki slednji pritrjuje in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi. Priglaša strošek pritožbenega odgovora. Na pritožbo prvo in drugotožene stranke je odgovorila tožnica, ki meni, da sta pritožbi neutemeljeni, zato naj se obe zavrneta in izpodbijani sklep potrdi.

4.Prvotožena stranka na pritožbo drugotožene stranke ni odgovorila.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Tožnica v predmetnem postopku s predlaganim zahtevkom v I. točki (t. i. vmesnim ugotovitvenim zahtevkom) uveljavlja ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba z dne 5. 2. 2020 sklenjena med prvotoženo stranko kot prodajalko in drugotoženo stranko kot kupko – in v zvezi s katero se je z učinkovanjem od 6. 2. 2020 kot lastnica oziroma solastnica nepremičnin ID znak: parcela ... 1920/14 (do celote), ID znak: parcela ... 1940/14 (do celote) in ID znak: parcela ... 1920/39 (do 4613/4733 celote) v zemljiško knjigo vknjižila drugotožena stranka – neveljavna. Z II. točko tožbenega zahtevka uveljavlja neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na citiranih nepremičninah v korist drugotožene stranke in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, t. j. da se na navedenih nepremičninah ponovno vknjiži lastninska pravica na tožnico. Sodišče prve stopnje je 14. 2. 2023 izdalo sklep o začasni odredbi, s katerim je drugotoženi stranki prepovedalo odtujiti in obremeniti te nepremičnine, z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi (I. točka izreka); ji prepovedalo razpolaganje z zaznamovanim vrstnim redom za pridobitev lastninske pravice, ki se v zemljiški knjigi pri navedenih nepremičninah na dan 12. 9. 2022 vodi pod št. 2281713 (II. točka izreka) in ji prepovedalo, da naloži notarju, da v njenem imenu vloži predlog za vknjižbo ali predznambo v zaznamovanem vrstnem redu (III. točka izreka). Za primer kršitve II. in III. točke izreka naloženih prepovedi, je drugotoženi stranki izreklo denarno kazen v znesku 100.000,00 EUR (IV. točka izreka) ter ob tem odločilo, da izdana začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnem zaključku pravdnega postopka (V. točka izreka). V preostalem delu je sodišče prve stopnje tožničin predlog sicer zavrnilo (VI. točka izreka).

O pritožbi prvotožene stranke

7.Prvotožena stranka v zvezi z verjetnostjo obstoja tožničine terjatve opozarja, da je od 28. 9. 2021 dalje v stečajnem postopku. Meni, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da v predmetnem postopku uveljavljena terjatev ne vpliva na obseg stečajne mase, saj v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku v stečajno maso ne bo spadala kupnina v znesku 270.000,00 EUR. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno sklenilo, da obravnavane terjatve ni potrebno prijaviti v stečajnem postopku. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in se sklicuje na 253. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) ter na sodbo Višjega sodišča v Celju Cpg 273/2016, saj je tožničina terjatev prenehala. A v zvezi z navedenim je sodišče prve stopnje povsem pravilno pojasnilo, da to velja le za terjatve iz 20. člena ZFPPIPP, ne pa za vtoževano terjatev po 243. členom Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1), ki ima stvarnopravno naravo in o čemer je sodna praksa, kot je v celoti utemeljeno obrazložilo sodišče prve stopnje, že večkrat zavzela stališče. Pravilno je tudi razlogovalo, da navedena terjatev ne vpliva na obseg stečajne mase. Neutemeljeno je sklicevanje prvotoene stranke na sodbo Vi1jega sodi1a v Celju Cpg 273/2016 z dne 1. 2. 2017, saj je v obravnavani zadevi tonica toila na izroitev banne garancije, ki je nedenarna dajatvena obveznost (prvi odstavek 20. lena ZFPPIPP) in tako ni primerljiva vtovani terjatvi.

8.Prvotoena stranka nadalje navaja, da kupoprodajna pogodba z dne 5. 2. 2020 ni bila nikoli razvezana oziroma da je bila v celoti realizirana z vknjibo lastninske pravice drugotoene stranke ter s plailom in deponiranjem kupnine. Hkrati opozarja, da so navedbe tonice prirejene in ne odraajo dejanskega zemlji1koknjinega stanja, ki izhaja iz zgodovinskih zemlji1koknjinih izpiskov za nepreminino.

9.Sodi1e druge stopnje najprej pojasnjuje, da iz povzetih navedb ni jasno, kaj pritonica sploh izpodbija, prav tako pa pritoba ne pojasni, katere navedbe, ki jim je sodi1e prve stopnje sledilo, so prirejene in ne odraajo kronolo1kega zemlji1koknjinega stanja. V kolikor pritoba oporeka dejanskemu stanju glede verjetnosti izkazane terjatve, pa je zakljuiti, da so te navedbe neutemeljene. Sodi1e prve stopnje je prepriljivo pojasnilo, da je tonica lastninsko pravico na obravnavanih nepremininah pridobila s prodajno pogodbo z dne 25. 11. 2019 s prvotoeno stranko, vpis pa je bil izveden 4. 2. 2020 z zaetkom uinkovanja od 25. 11. 2019. Nadalje pa, da je prvotoena stranka 5. 2. 2020 s prodajno pogodbo z nepremininami ponovno razpolagala tako, da je iste nepreminine prodala drugotoeni stranki. Slednja se je kot lastnica nepreminin vpisala v zaznamovanem vrstnem redu z zaetkom uinkovanja 18. 1. 2019, saj je bila v asu sklepanja zadnje prodajne pogodbe pri obravnavanih nepremininah 1e vedno vpisana zaznamba vrstnega reda z zaetkom uinkovanja 18. 1. 2019 in rokom veljavnosti 6. 2. 2020, kar vse izhaja iz v predlogu predloenih zemlji1koknjinih izpiskov in obeh prodajnih pogodb. Na podlagi ugotovljenega je sodi1e prve stopnje s stopnjo verjetnosti lahko zakljuilo, da prvotoena stranka ob sklenitvi prodajne pogodbe z dne 5. 2. 2020 ni imela ve razpolagalne sposobnosti za odsvojitev nepreminin in da nadaljnje razpolaganje prvotoene stranke ni moglo biti ve pravno uinkovito. Kot je 1e pravilno pojasnilo, bi manjko razpolagalne sposobnosti prvotoene stranke pri ponovni prodaji nepreminin lahko nadomestila dobra vera drugotoene stranke, a sodi1e druge stopnje v celoti pritrjuje izpodbijanemu sklepu, da tudi ta z verjetnostjo ni izkazana. Oporo za slednje je sodi1e prve stopnje utemeljeno rpalo iz 1. lena prodajne pogodbe z dne 5. 2. 2020, v katerem sta toeni stranki ugotovili, da je prvotoena stranka kot prodajalka lastnica obravnavanih nepreminin, da pa je kot lastnica oziroma solastnica v zemlji1koknjii vknjiena tonica, vendar pa nova kupka (t. j. drugotoena stranka) nepreminine kupuje z najbolj1im vrstnim redom po zaznambi vrstnega reda. S tem je odgovorjeno tudi na pritobeno navedbo glede uinkov zaznambe vrstnega reda in navedbo, da kljub nemoralni (in prepovedani) prodaji, ta ne more imeti negativnih posledic za drugotoeno stranko, ki se je zanesla na podatke zemlji1koknjige. Samo golo dejstvo, da se je drugotoena stranka vpisala z uinkom oziroma na podlagi zaznambe vrstnega reda, le-te namre ne varuje pred manjkom razpolagalne sposobnosti prvotoene stranke oziroma bi jo varovalo le ob njeni dobrovernosti, ki pa z verjetnosti ni izkazana (8. len ZZK-1 in 10. len Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju: SPZ). Tudi navedbe, da je tonica sama sodelovala pri dvakratnem nedopustnem razpolaganju, ker je bila drubenica in zakonita zastopnica prvotoene stranke, so neutemeljene in nimajo opore v izvedenih dokazih. Kot je pojasnilo sodi1e prve stopnje, je bil v asu druge prodaje direktor prvotoene stranke B. B., kar je sodi1e prve stopnje pravilno ugotovilo iz same prodajne pogodbe z dne 5. 2. 2020, iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra pa je ugotovilo tudi, da je tonici pooblastilo za zastopanje prvotoene stranke prenehalo 18. 12. 2019. Tega pritonica konkretizirano niti ne izpodbija.

10.Glede izkazane verjetnosti drugega pogoja za izdajo začasne odredbe po 1. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, prvotožena stranka navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, ki je nevarnost utemeljilo z vpisano zaznambo vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice, na podlagi katere izhaja, da ima drugotožena stranka namen razpolagati s takšno zaznambo – prestrogo in posega v toženkino lastninsko pravico. Ob tem se sklicuje na 33. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS). Vendar kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, nevarnost iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ni opredeljena kot subjektivna nevarnost, temveč kot objektivna, zato ni potrebno izkazati konkretnih ravnanj, da bo dolžnik svoje premoženje odtujil, skril ali kako drugače razpolagal z njim. Stališče sodišča prve stopnje, da za izkazanost tega pogoja zadošča že samo dejstvo, da lahko drugotožena stranka razpolaga z zaznamovanim vrstnim redom, tako ni prestrogo, prav tako iz tega razloga ni podana kršitev 33. člena Ustave RS. Nasprotno stališče bi v celoti izničilo namen zavarovanja, kot ga zahteva tožnica. Tudi sama ima namreč pravico do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave RS).

11.Pritožnica še izpostavlja, da že vpisani zaznambi izbrisne tožbe zadostno varujeta položaj tožnice pred morebitno odtujitvijo in obremenitvijo nepremičnin, kar pa ne drži, kot je v celoti pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Kakor je utemeljeno razlogovalo, vpisa obeh zaznamb še nista izvedena, tudi sicer pa bosta učinkovala kasneje (od 7. 11. 2022 in od 18. 1. 2023) kot pa s strani drugotožene stranke vpisana zaznamba vrstnega reda, ki učinkuje že od 12. 9. 2022, čemur pritožnica niti ne nasprotuje. Kot je še v celoti pravilno v tem delu pojasnilo sodišče prve stopnje, zaradi tega v primeru s strani drugotožene stranke predlagane vknjižbe ali predznambe lastninske pravice v zaznamovanem vrstnem redu, morebitna zaznamba izbrisne tožbe s kasnejšim učinkom, takšnega vpisa ne bo mogla preprečiti oziroma nanj učinkovati, saj vknjižba ali predznamba učinkujeta od trenutka, od katerega učinkuje zaznamba vrstnega reda (četrti odstavek 74. člena ZZK-1). Zaznamba spora ima sicer res za posledico, da sodna odločba, izdana v postopku, v zvezi s katerim je bila dovoljena, učinkuje tudi proti osebam, v korist katerih je bila pravica vknjižena oziroma predznamovana, vendar z učinkom po trenutku od katerega učinkuje. Smiselno enako pa velja tudi za predlagano prepoved odtujitve in obremenitve obravnavanih nepremičnin. Tudi glede te je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sama po sebi v primeru, ko je pri nepremičnini vpisana zaznamba vrstnega reda, ne predstavlja zadostnega zavarovanja, saj vpisa lastninske pravice v zaznamovanem vrstnem redu iz enakih razlog ne more preprečiti.

12.Prvotožena stranka še navaja, da ni izkazan pogoj po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ker za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve zadostuje že eden izmed pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ in je odločitev o izkazanosti pogoja po 1. alineji istega določila z verjetnostjo utemeljena, se sodišče druge stopnje do teh navedb ne opredeljuje.

O pritožbi drugotožene stranke

13.Drugotožena stranka opozarja, da je tožba tožnice nepravilno formulirana in nepopolna, s tem pa nesklepčna, saj je tožnica podala trditveno podlago za ničnost pravnega posla, vtožuje pa njegovo neveljavnost. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnico v skladu s 108. členom ZPP pozvati, da tožbo popravi in dopolni. Šele od takrat bi se štela tožba za vloženo. Sodišče tega ni storilo in je nekritično sledilo vloženi tožbi, nanjo je oprlo svojo stvarno in krajevno pristojnost v skladu z določbo četrtega odstavka 266. člena ZIZ, kar pa ni pravilno. Meni, da tožničina tožba ni bila sposobna obravnavanja in ni bilo mogoče govoriti o tem, da je pravda že v teku, s tem pa ni bila podana pristojnost sodišča prve stopnje. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. in 239. členom ZIZ. Ob tem opozarja, da ni mogla uveljavljati nepristojnosti sodišča ob vložitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo, saj ji tožba takrat še ni bila vročena. Izpostavlja še, da bi moralo sodišče prve stopnje že samo po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost in se glede tega sklicuje na kršitev 19. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena in 366. člena ZPP, vse v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ.

14.Uvodoma je pojasniti, da pritožba zamenjuje pojem nepopolne in nesklepčne tožbe. Nepopolna je tista tožba, ki ne vsebuje vseh sestavin iz prvega odstavka 180. člena ZPP, medtem ko pri nesklepčni tožbi iz zatrjevanih dejstev oziroma strankinih trditev ne izhaja pravna posledica, ki jo stranka uveljavlja. Ravno slednjo pa zatrjuje pritožnica glede na povzete pritožbene navedbe. Na nesklepčnost vmesnega ugotovitvenega zahtevka je opozorilo že sodišče prve stopnje. Vendar je za zakonitost izpodbijanega sklepa bistveno, da je sodišče prve stopnje sklepčnost tožbe in s tem verjetnost vtoževane terjatve, presojalo v zvezi z glavnim tožbenim zahtevkom v II. točki, ki ga tožnica uveljavlja po 243. členu ZZK-1. Glede slednjega pa nesklepčnost ni podana, saj izbrisna tožba zajema ugotovitveni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe, ter dajatveni zahtevek, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma izbris izpodbijane vknjižbe. V zvezi z ugovorom stvarne in krajevne pristojnosti drugotožena stranka že sama ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pristojno v skladu z določbo četrtega odstavka 266. člena ZIZ. Ta določa, da v kolikor je uveden pravdni ali kakšen drug sodni postopek, je za odločitev o predlogu za začasno odredbo pristojno sodišče, pred katerim teče postopek. Pravdni postopek se začne z vložitvijo tožbe, predmetna določba pa pristojnosti sodišča ne pogojuje z obstojem pravde kot to zmotno navaja pritožba. Ugovor drugotožene stranke glede (stvarne in krajevne) pristojnosti sodišča po pojasnjenem za odločitev v pritožbeno obravnavani zadevi niti ne bi bil pravno odločilen, tudi če bi ga podala v svojem ugovoru, zato absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 15. in 239. členom ZPP ne more biti podana. Prav tako iz teh razlogov ni podana kršitev 19. člena ZPP. Podana tudi ni kršitev 180. člena ZPP, saj sodišče k popravi tožbe poziva pri nepopolni, ne pa pri nesklepčni tožbi.

15.Tudi drugotožena stranka izpodbija zaključek sodišča prve stopnje glede obvezne prijave terjatve v stečajnem postopku in o njenem vplivu na obseg stečajne mase. O tem se je sodišče druge stopnje že opredelilo v 7. točki obrazložitve tega sklepa, zato se na tem mestu sklicuje na gornje razloge. Glede slednjega je sodišče prve stopnje tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, materialno pravo pa je v celoti pravilno uporabljeno. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do sodne poravnave med toženima strankama in do Zapisnika o notarski hrambi denarja št. ... z dne 21. 10. 2022. S tem, ko je sodišče prve stopnje pojasnilo, da vtoževana terjatev ne vpliva na obseg stečajne mase, se je opredelilo tudi do teh listin. Neutemeljene so v tem delu pritožbene trditve o podani absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj bi ta bila podana, v kolikor sodišče prve stopnje sploh ne bi obrazložilo svoje odločitve oziroma bi si le-ta nasprotovala ali nasprotovala izreku in ne bi bil omogočen pritožbeni preizkus. Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo ustavne pravice do ustrezno obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS, ker ni konkretizirano navedlo sodne prakse. Sodna praksa je na spletišču javno objavljena in vsak lahko vpogleda, kakšno je njeno ustaljeno stališče pri uporabi posamezne določbe oziroma v primerljivih primerih. Ostale pritožbene navedbe v tem delu sodišče druge stopnje šteje za nebistvene in se do njih ne opredeljuje, niti jih ne povzema.

16.Drugotožena stranka nadalje napada zaključke sodišče prve stopnje, da njen ugovor litispendence ni utemeljen. Meni, da je takšna obrazložitev nasprotna predloženim dokazom, t. j. sklepu Dn .../2022 in po sodišču izvedenem dokazu z vpogledom v pravdni spis P 125/2020. Opozarja, da je istovrstna tožba že vložena, saj je na njeni podlagi v teku pravdni postopek P 125/2020 in zemljiškoknjižni postopek Dn .../2022, v okviru katerega je bila pri obravnavanih nepremičninah, poleg nepremičnine z ID znakom: parcela ... 1920/77, že dovoljen vpis zaznambe izbrisne tožbe. Ob tem se sklicuje še na potrdilo sodišča o vložitvi tožbe P 125/2020 z dne 7. 11. 2022 in opozarja, da je tožnica z vlogo z dne 4. 11. 2020 – predenj je predlagala uvedbo tega postopka – modificirala svoj tožbeni zahtevek tako, da je poleg nepremičnine z ID znakom: parcela ... 1920/77, zajela tudi v tem postopku obravnavane nepremičnine. To je pravdno sodišče v postopku P 125/2022 vzelo kot podlago za izdajo potrdila o vložitvi tožbe. Uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z 274. členom ZPP tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavreči. Ker je izpodbijana odločitev v tem delu nejasna in nerazumljiva, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. in 239. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. in 239. členom ZIZ, saj opisano ravnanje sodišča nasprotuje predloženim dokazom. Kršena je po njenem prepričanju tudi pravica do poštenega in pravičnega sojenja iz 22. in 23. člena Ustave RS.

17.Najprej je pojasniti, da je sodišče prve stopnje v tem delu v celoti pojasnilo svojo odločitev. Njegova odločitev, katere pravilnost bo preizkušena v nadaljevanju, si ne nasprotuje in ni nasprotujoča izreku, zato je v celoti omogočen pritožbeni preizkus. Absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi z 366. členom ZPP v povezavi s 15. in 239. členom ZIZ zato ni podana. Nadalje že pojmovno ne more biti podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom v povezavi s 15. in 239. členom ZIZ, saj sodišče prve stopnje svoje odločitve v tem delu sploh ni oprlo na sklep Dn .../2022 oziroma na potrdilo P 125/2020 z dne 7. 11. 2022, kar pomeni, da tudi ni moglo napačno prenesti vsebine dokaza v svojo obrazložitev. Pritožbeno ni izpodbijano, da tožnica s tožbo v zadevi P 125/2020 uveljavlja ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba z dne 5. 2. 2020 sklenjena med prvotoženo stranko kot prodajalko in drugotoženo stranko kot kupko ter skladno s katero se je z učinkovanjem od 6. 2. 2020 kot lastnica nepremičnine ID znak: parcela ... 1920/77 v zemljiško knjigo vknjižila drugotožena stranka – neveljavna in da je neveljavna vknjižba lastninske pravice na navedeni nepremičnini v korist drugotožene stranke ter da tožnica zahteva, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tj. da se na citirani nepremičnini ponovno vknjiži lastninska pravica na tožnico. Prav tako ni sporno, da ta nepremičnina ni predmet tega postopka. Ob odsotnosti ugovornih trditev, ali je bila zatrjevana sprememba tožbe v postopku P 125/2020 sploh dopuščena, drugotožena stranka s sklicevanjem na sklep Dn .../2022 in potrdilo P 125/2020 z dne 7. 11. 2022 ne more izpodbiti pravilno ugotovljenega procesnega stanja sodišča prve stopnje. Zaključek obravnavane odločbe, da ne gre za podvajanje tožbenega zahtevka in da litispendenca ni podana, je v celoti pravilen. Očitani kršitvi 22. in 23. člena Ustave RS iz teh razlogov nista podani.

18.Pritožba izpodbija tudi stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne gre za že razsojeno stvar oziroma za t. i. res iudicata. Opozarja, da je sodišče v postopku P 125/2020 že odločilo o enakem predlogu zavarovanja, saj je tožnica v citiranem postopku predlagala tudi zavarovanje nepremičnin, ki so predmet tožbe v tej zadevi.

19.Drugotožena stranka pritožbeno niti ne nasprotuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da je sodišče s sklepom o začasni odredbi P 125/2020 z dne 9. 2. 2023 tožničin predlog zavrnilo glede nepremičnin ID znak: parcela ... 1920/14, ID znak: parcela ... 1940/14 in ID znak: parcela ... 1920/39, ker te niso bile predmet pravdnega postopka P 125/2020. O tem dejstvu se je sicer prepričalo tudi sodišče druge stopnje z vpogledom v predmetni sklep v prilogi A25, saj na navedeno kršitev pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v povezavi s 15. in 239. členom ZIZ. Njenemu predlogu je bilo tako ugodeno zgolj glede nepremičnine ID znak: parcela ... 1920/77, in sicer v enaki vsebini oziroma tenorju, kot predlagano v tem postopku. Sodišče prve stopnje je zato v celoti pravilno razlogovalo, da ovire za odločanje o tožničinem predlogu za izdajo začasne odredbe ni, saj je dejstvena podlaga v pritožbeno obravnavani zadevi – glede na to, da je bilo v zadevi P 125/2020 predlagano zavarovanje tistih nepremičnin, ki niso predmet tožbe – ni enaka kot v zadevi P 125/2020 oziroma ima drugačno vsebino. Te pritožbene navedbe so zato v celoti neutemeljene.

20.Pritožnica glede verjetnosti obstoja terjatve, smiselno enako kot prvotožena stranka izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo pomen od 18. 1. 2019 dalje vknjižene zaznambe vrstnega reda, v okviru katere je pridobila lastninsko pravico. Uveljavlja, da je ta zaznamba izničevala veljavnost tožničine pogodbe in je bila razdrta po samem zakonu kot to določa prvi odstavek 490. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ob tem pa še navaja, da je v skladu z določbo 440. člena OZ mogoče prodati tudi tujo stvar. Izpodbija še zaključek sodišča prve stopnje o njeni slabi veri in meni, da dvojna prodaja ni brezpogojno nična, če je bil kupec dobroveren. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bilo v 1. členu pogodbe z dne 5. 2. 2020 tudi zapisano, da je pri nepremičninah vpisana plomba zaradi zaznambe spora, ker je prvotožena stranka zoper tožnico vložila tožbo na ničnost njene prodajne pogodbe, drugotožena stranka pa se je na podatke zemljiške knjige zanesla in zato v skladu z 10. členom SPZ ne sme trpeti škodljivi posledic. Ker je sodišče prve stopnje vsebino pogodbe z dne 5. 2. 2020 povzelo v nasprotju z njeno vsebino, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, obrazložitev pa je v tem delu še pomanjkljiva, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, oboje v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. in 239. členom ZIZ. Po njenem mnenju ne drži tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da nobena izmed strank ni zatrjevala, da je bila vložena tožba na ugotovitev ničnosti prve pogodbe, saj že sama plomba o tem jasno in določno kaže, da temu ni tako. V kolikor sodišču niso zadoščali izpostavljeni pogoji prodajne pogodbe z dne 5. 2. 2020 in zgodovinski zemljiškoknjižni izpiski, bi moralo izvesti predlagane dokaze z zaslišanjem prič, zato je dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno.

21.Pritožnica neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno oziroma nepravilno ugotovilo dejansko stanje pri presoji verjetnosti obstoja vtoževane terjatve. Predlaganih prič zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni zaslišalo, prav tako pa v tem delu neutemeljeno smiselno sklicevanje pritožbe na napačno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje se je do teh pritožbenih navedb obširno že opredelilo v 9. točki obrazložitve tega sklepa med odgovarjanjem na smiselno enake pritožbene navedbe prvotožene stranke. Zato se ne bo ponavljajo, temveč se v celoti sklicuje na že podano obrazložitev v citirani točki. Slednje velja tako za presojo pomena zaznambe vrstnega reda iz 68. člena ZZK-1, ki manjka razpolagalne sposobnosti prvotožene stranke pri ponovni prodaji nepremičnin – kot si glede na pritožbene navedbe razlaga pritožnica – ne more nadomestiti. Prav tako (manjkajoče razpolagalne sposobnosti) ni mogla nadomestiti dobra vera drugotožene stranke, saj je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zaključilo, da le-ta verjetno ni podana, zato je neutemeljeno sklicevanje drugotožene stranke na 10. člen SPZ oziroma da se je zanesla na podatke v zemljiški knjigi. Kupoprodajna pogodba med tožnico in prvotoženo stranko ni bila razvezana v skladu s 490. členom OZ, saj predmetno določilo v konkretni situaciji ni uporabljivo, prav tako ni uporabljiv 440. člen OZ.

22.Navedbe pritožnice, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bilo v pogodbi z dne 5. 2. 2020 tudi navedeno, da je prvotožena stranka zoper tožnico vložila tožbo na ničnost njene pogodbe, so si nasprotujoče, saj pritožba v nadaljevanju sama ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pojasnilo, da nobena izmed strank ni zatrjevala, da je bila tožba na ugotovitev ničnost vložena. Ta zaključek sodišča prve stopnje drugotožena stranka sicer izpodbija, vendar neutemeljeno. Tudi v postopku zavarovanja velja namreč povezanost trditvenega in dokaznega bremena (7. in 212. člen ZPP, oba v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Pritožba ugotavlja, da slednje izhaja iz zemljiškoknjižnih izpiskov, ne pojasni pa, kje je katera izmed strank to dejstvo v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala oziroma niti ne zatrjuje, da je to dejstvo sploh bilo navedeno. Tako je zaključek sodišča prve stopnje povsem pravilen. Očitana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. in 239. členom ZIZ ni podana, prav tako pa obrazložitev ni v ničemer pomanjkljiva, zato je neutemeljeno sklicevanje drugotožene stranke tudi na absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. in 239. členom ZIZ. Pritožnica v tem delu še navaja, da je bila v času, ko je bil vložen in nato umaknjen predlog za izbris zaznambe vrstnega reda, direktorica prvotožene stranke tožnica, kar je sodišče spregledalo, na tej podlagi pa je gradilo sklep o nedobrobernosti drugotožene stranke. To ne drži, saj je sodišče prve stopnje to (utemeljeno) ugotovilo na podlagi določil prodajne pogodbe z dne 5. 2. 2020 kot je pojasnjeno zgoraj, iz česar vsekakor izhaja verjetnost obstoja tožničine terjatve. Ali je dejansko tako, pa bo pokazal nadaljnji pravdni postopek.

23.Pritožba nadalje izpostavlja, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Navaja, da je bila vpisana zaznamba vrstnega reda vknjižena že več mesecev in da tožnica v svojem predlogu ni predložila nobenega dokaza, da namerava drugotožena stranka z nepremičninami razpolagati. Opozarja, da je tožnica k svojemu odgovoru na ugovor predložila osnutek prodajne pogodbe št. 100/2020, vendar je ta listina prepozna, saj bi jo morala tožnica predložiti že k svojemu predlogu. Ta listina je tudi sicer zastarela in ni podpisana. Kot zakonit zastopnik je naveden direktor A. A., ki tega položaja že dlje časa ne zaseda. Meni, da je s tem izkazano, da ne obstaja nevarnost odtujitve in obremenitve obravnavanih nepremičnin, kar je zatrjevala v svojem ugovoru, zato je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega zaslišanja prič, zato ji je bila kršena tudi pravica do izjave in je odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. in 239. členom ZIZ. Hkrati v tem delu odločitev ne ustreza standardu obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS in je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. in 239. členom ZIZ. Pritrjuje stališču, da za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve zadošča že objektivna nevarnost, vendar pa mora biti tudi ta dejanska in konkretizirana, česar pa tožnica ni izkazala. Tako ne zadostuje, da bi do prodaje lahko prišlo, tudi sicer pa je ta v predmetni zadevi onemogočena, saj je sodišče spregledalo po tožnici zatrjevano dejstvo, da so nepremičnine v njeni posesti. Izpodbijana odločitev je tako nejasna, nerazumljiva in nezmožna preizkusa tudi iz tega razloga, s tem pa ponovno obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. in 239. členom ZIZ.

24.Pojasniti je, da sodišče prve stopnje pri presoji verjetnosti obstoja drugega pogoja za izdajo začasne odredbe t. j. nevarnosti, da bo brez izdaje začasne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, kot podlago za svojo odločitev ni vzelo osnutka prodajne pogodbe št. 100/2020. Zato je neutemeljeno sklicevanje drugotožene stranke, da je ta listina prepozna oziroma da nima nobene dokazne vrednosti in da bi jo morala tožnica predložiti že k svojemu predlogu. Glede pravilnosti odločitve v tem delu, se je sodišče druge stopnje že v celoti opredelilo v 10. točki obrazložitve tega sklepa, zato se v izogib ponavljanju na tem mestu sklicuje na gornjo obrazložitev. Podana ni nobena izmed (dveh) zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. in 239. členom ZIZ, saj je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem drugega pogoja za izdajo začasne odredbe jasno in prepričljivo obrazložena, njegova obrazložitev si ne nasprotuje in ni nasprotujoča izreku ter je tako v celoti omogočen pritožbeni preizkus, sama obrazložitev pa v celoti ustreza standardu obrazložene sodne odločbe po 22. členu Ustave RS. Samo dejstvo, da so nepremičnine v posesti tožnice, ki ga sodišče prve stopnje ni spregledalo, saj to v postopku niti ni sporno, pri presoji tega pogoja sploh ni pravno pomembno, saj je bistvena zgolj pritožničina zmožnost razpolagati z zaznamovanim vrstnim redom, zato se sodišče prve stopnje do navedenega ni potrebovalo posebej opredeljevati. Glede na pojasnjeno, sodišče druge stopnje sledi sodišču prve stopnje, da je bilo dejansko stanje v pritožbeno obravnavani zadevi dovolj razčiščeno, da je bilo mogoče odločiti o ugovoru brez naroka, iz enakega razloga pa je utemeljeno zavrnilo s strani drugotožene stranke predlagano zaslišanje prič, zato njeno sklicevanje na absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. in 239. členom ZIZ – ni utemeljeno.

25.Tudi drugotožena stranka opozarja na vpisani plombi zaradi zaznambe spora. Čeprav sta plombi po vrstnem redu vpisani po vknjiženi zaznambi vrstnega reda, uveljavlja, da že same po sebi opozarjata vse pridobitelje in upnike, da se z nepremičnino nekaj dogaja, to pa izključenje vsakršen promet oziroma obremenitev nepremičnin.

26.Kot ugotavlja že pritožba sama, vpis obeh zaznamb spora oziroma izbrisnih tožb v zemljiški knjigi še ni bil izveden, glede na vpisani plombi pa bosta tudi v primeru pravnomočne pozitivne odločitve o njunem vpisu, učinkovali kasneje kot že vpisana zaznamba vrstnega reda, kar vse je sodišče druge stopnje že pojasnilo v 11. točki obrazložitve tega sklepa. Te pritožbene navedbe so zato neutemeljene, saj je ravno to razlog, da tožnico z njene strani predlagani zaznambi spora, ne bosta ustrezno varovali.

Pritožnica v tem delu sicer še navaja, da bi se v primeru razpolaganja z nepremičninami postopek lahko oziroma moral nadaljevati, kot to določa 190. člen ZPP, kar je sodišče prve stopnje (ponovno) spregledalo. Predmetno določilo ureja pravno nasledstvo v primeru odtujitve stvari tekom pravde. To pa je ravno tisto, kar želi tožnica z izdano začasno odredbo preprečiti. Sklicevanje drugotožene stranke na 190.člen ZPP je zato neutemeljeno.

27.Drugotožena stranka izpodbija še izkazanost pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, do česar pa se sodišče druge stopnje iz enakih razlogov kot je navedeno v 12. točki obrazložitve tega sklepa ne opredeljuje.

Sklepno

28.Ob obrazloženem je odločitev sodišča prve stopnje v celoti pravilna. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. in 239. členom ZIZ), zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

O stroških pritožbenega postopka

29.Toženi stranki sta priglasili pritožbene stroške, drugotožena stranka pa še strošek pritožbenega odgovora. Ker so stroški postopka zavarovanja z začasno odredbo del pravdnih stroškov, ti pa so odvisni od končnega uspeha strank v postopku, bo o vseh stroških nastalih v zvezi s predlagano začasno odredbo, vključno s stroški tega pritožbenega postopka, odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi (prvi odstavek 151. člena ZPP v povezavi s 15. in 239. členom ZIZ).

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 8 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272 Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 243

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.