Jedro

Pravilo o konvalidaciji ali realizaciji pogodbe pogodbeni stranki preprečuje, da bi se sklicevala na neobstoj ali neveljavnost pogodbe samo zato, ker ni bila sklenjena v predpisani obliki. Zato ni mogoče dati pravnega varstva ravnanju lastnika poslovnega prostora v situaciji, ko dobavitelj prostoru dobavlja toplotno energijo, lastnik pa, ki je z dobavo seznanjen, na slednjo ne reagira in se kasneje sklicuje na neobstoj pisne pogodbe.

Novih dokazov, ki se nanašajo na vprašanje obstoja terjatve, nastali pa so po roku za vložitev pripravljalnih vlog (tudi npr. plačilo obveznosti), v sporih majhne vrednosti ni več mogoče uveljavljati.

Po pogodbi o prevzemu dolga gre za izjavo volje, ki mora biti zavestna, svobodna in resna, saj mora upnik privoliti v dogovor, ki ga on dojema kot pogodbo o prevzemu dolga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 3908/2008, z dne 19. 02. 2008 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (1. točka izreka sodbe); ni obstajala terjatev tožene stranke v znesku 212,38 EUR s pp, zaradi česar se pobotni ugovor zavrne (2. točka izreka sodbe); je dolžna tožena stranka v roku 8 dni povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 201,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka sodbe); nosi tožena stranka sama svoje stroške postopka (4. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo je na podlagi novelirane določbe 5. odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

Sodba se sme v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zahtevek tožeče stranke na plačilo stroškov dobave toplotne energije utemeljen, saj sprememba dejanskega uporabnika (in vpis dejstva tega v evidence tožeče stranke) ne vpliva na pravico tožeče stranke (kot dobavitelja), da v primeru neplačila stroškov s strani dejanskega uporabnika zahteva plačilo stroškov od lastnika.

Tožena stranka odločitev sodišča prve stopnje napada iz več razlogov: a) da je sodišče prve stopnje odločitev v sporu zmotno oprlo na določilo 24. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) in Pogoje za dobavo in odjem toplote iz vročevodnega omrežja Javnega podjetja E., L. (Ur. l. RS, št. 76/1997, v nadaljevanju Splošni pogoji); b) da sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo plačila dolga s strani družbe X, d.o.o., L. z dne 07. 01. 2010; c) da je sodišče prve stopnje napravilo zmoten zaključek v zvezi z neobstojem pogodbe o prevzemu dolga.

pod a) Sodišče prve stopnje je odločitev o utemeljenosti terjatve tožeče stranke sprejelo po ugotovitvi, da sta pravdni stranki sklenili pogodbeno razmerje za dobavo toplotne energije za poslovni prostor tožene stranke s tem, ko je tožeča stranka pričela dobavljati toplotno energijo.

Skladno z določbo 1. odstavka 55. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je potrebno pri presoji pomena kršitve predpisane obličnosti izhajati iz namena predpisa, s katerim je določena oblika. Iz 17. člena Splošnih pogojev po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da je obličnost (pisnost) v tem primeru predpisana zgolj zaradi lažjega dokazovanja in ni pogoj za veljavnost pogodbe o dobavi toplotne energije.

Poleg tega je grožnja z ničnostno sankcijo v primeru neupoštevanja predpisane obličnosti omiljena s teorijo o realizaciji (58. člen OZ), ki je uporabljiva tudi v okoliščinah obravnavane zadeve. Pravilo o konvalidaciji ali realizaciji pogodbe pogodbeni stranki preprečuje, da bi se sklicevala na neobstoj ali neveljavnost pogodbe samo zato, ker ni bila sklenjena v predpisani obliki. Po presoji pritožbenega sodišča zato ni mogoče dati pravnega varstva ravnanju lastnika poslovnega prostora v situaciji, ko dobavitelj prostoru dobavlja toplotno energijo, lastnik pa, ki je z dobavo seznanjen, na slednjo ne reagira in se kasneje sklicuje na neobstoj pisne pogodbe. Takšno ravnanje je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki ga želi pravilo o konvalidaciji preprečiti.

Zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na določbo drugega odstavka 17. člena Splošnih pogojev, po katerem sta odjemalec (lastnik prostorov) in dejanski uporabnik toplote nerazdelno odgovorna za nastale obveznosti.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev v zadevi oprlo na 24. člen SZ. Sodišče prve stopnje je navedeno določbo citiralo zgolj za primerjavo ureditve (v stanovanjski sferi) in v prid svoji tezi, da etažni lastnik odgovarja za obratovalne stroške, v kolikor slednjih ne plača najemnik. Skladno z navedenim se zato kot neodločilne (1. odstavek 360. člena ZPP) izkažejo pritožbene navedbe, da tožena stranka ni predhodno posredovala vtoževanih računov družbi X, d.o.o., L., v smislu subsidiarne odgovornosti lastnika po 24. členu SZ.

Prav tako ni utemeljena pritožba v delu, ko navaja, da bi sodišče prve stopnje odločitev v zadevi moralo nasloniti na 19. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP). Določbe ZPSPP v II. poglavju (vključno z 19. členom) namreč urejajo zgolj (relativno) razmerje med najemnikom in lastnikom ter jih ni mogoče uporabiti za utemeljitev upravičenja 3. osebe do najemnika/dejanskega uporabnika oz. nasprotno: za utemeljitev neodgovornosti lastnika. Poleg tega je potrebno upoštevati, da navedeni člen ureja obveznost najemnika, da poravna stroške uporabe skupnih naprav in skupnih storitev v stavbi, predmet tega postopka pa so bili obratovalni stroški za poslovni prostor kot posamezni del stavbe.

pod b) Z navedbo, da je bila terjatev tožeče stranke poravnana, tožena stranka napada ugotovljeno dejansko stanje. Ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, skladno z določbo 1. odstavka 458. člena ZPP, v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog, pritožnica s to navedbo ne more uspeti.

Prav tako tudi ni mogoče upoštevati v pritožbi predlaganih dokazil o naknadnem plačilu terjatve (453. člen ZPP). V sporih majhne vrednosti sodišče namreč ne sme upoštevati novih dokazov (in dejstev), ki jih je stranka predlagala oziroma navedla v vlogah, ki jih je vložila izven možnosti po 451. in 452. členu ZPP. Navedeno pomeni, da novih dokazov, ki se nanašajo na vprašanje obstoja terjatve, nastali pa so po roku za vložitev pripravljalnih vlog (tudi npr. plačilo obveznosti), v sporih majhne vrednosti ni več mogoče uveljavljati (tako tudi N. Betteto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 718 in judikat: VSL sodba I Cp 4241/2006 z dne 24. 01. 2007). Kasneje nastala dejstva se lahko, pod pogoji iz 8. točke 1. odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), uveljavljajo v izvršbi.

pod c) Pogodbo o prevzemu dolga opredeljuje 427. člen OZ. Prevzem dolga je pogodba med upnikom in dolžnikom, s katero se prevzemnik zaveže, da bo stopil na mesto dolžnika v razmerju do upnika. Nadaljnji pogoj za spremembo dolžnika je privolitev upnika v prevzem dolga.

Kot je presodilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni izkazala svoje trditve, da bi bil, po izročitvi poslovnega prostora v posest leasingojemalcu v letu 2005, sklenjen dogovor o prevzemu dolga. Sodišče prve stopnje je v zvezi z dogovorom o prevzemu dolga namreč presojalo vsebino dopisa leasingojemalca z dne 13.10.2005. Ker se z dopisom le sporoča novega naslovnika za izstavljanje računov je sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno ugotovilo, da iz njega dogovor o prevzemu dolga ne izhaja. Zato tudi vpisa dejanskega odjemalca v evidence tožeče stranke in izdajanja računov leasingojemalcu ni mogoče šteti kot privolitve upnika k prevzemu dolga, temveč ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo zgolj kot tehnično/evidenčno spremembo v listinah tožeče stranke.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).